24. 1. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Klemen Kranjec, Ljubljana, ki ga zastopa Iztok Ščernjavič, odvetnik v Ljubljani, na seji 24. januarja 2023

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 53/2018 z dne 28. 2. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 675/2017 z dne 11. 10. 2017 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 643/2014-II z dne 26. 10. 2016 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ustavni pritožnik je v pravdi zahteval ugotovitev obsega, določitev deležev in delitev skupnega premoženja ter povrnitev vlaganj v nepremičnino. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v skupno premoženje spadajo določene premičnine, na katerih sta deleža partnerjev enaka, pritožnik pa je upravičen do povrnitve 1.686,76 EUR vlaganj. Sicer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek glede večjega deleža, nekaterih premičnin, 6.763,24 EUR vlaganj in 28.007,20 EUR privarčevanih sredstev, kar je pritožnik neuspešno izpodbijal tudi pred sodiščem druge stopnje in Vrhovnim sodiščem.

2.Zoper zavrnilni del navedenih sodb pritožnik vlaga ustavno pritožbo in zahteva povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem. Zatrjuje kršitev pravice iz 22. člena Ustave oziroma 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Glede nenavzočnosti na ogledu pojasnjuje, da mu je sodišče, ker je imel sodno prepoved vstopa na nepremičnino nasprotne stranke, ogled onemogočilo. S tem naj bi ga postavilo v neenakopraven položaj z nasprotno stranki, ki je lahko bila prisotna. Tega naj ne bi spremenila okoliščina, da je bil na ogledu prisoten njegov odvetnik oziroma da je imel možnost graje izvedenčevih ugotovitev, kakor naj bi zmotno sklenilo Vrhovno sodišče. Po naravi stvari naj bi bila predvsem stranka tista, ki je v največji meri seznanjena z dejanskimi vprašanji. Pritožnik pojasnjuje, da bi moralo sodišče spoštovati ustavna procesna jamstva, saj ni šlo za samovoljni dostop do nepremičnine, temveč za uresničevanje pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov v pravdnem postopku. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče, kar je tudi ustavnopravno pomembno, opraviti tehtanje med pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) in zahtevo po enakem varstvu pravic strank v dokaznem postopku (22. člen Ustave).

3.Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče kršilo ustavna procesna jamstva iz 22. člena Ustave tudi s tem, ko je odločitev o revizijskem očitku v zvezi s samovoljnostjo presoje sodišča druge stopnje (glede neobstoja trditev o prisvojitvi sredstev s strani prve toženke) in odstopom od razpravnega načela (glede zapisa, da naj bi prva toženka s svojo izpovedjo zasejala dvom o pritožnikovih navedbah) sprejelo na podlagi ugotovitve, ki je v nasprotju s podatki v spisu.

4.V postopku za preizkus ustavne pritožbe je senat Ustavnega sodišča vpogledal v pravdni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 643/2014. Glede načina uveljavitve kršitve, razvidnega iz 5. točke obrazložitve tega sklepa, in njegovega pomena za preizkus ustavne pritožbe je Ustavno sodišče pritožnika pozvalo k izjavi. V njej je pritožnik pojasnil, da mora biti stranki tudi v takem položaju omogočeno, da uveljavlja kršitev z ustavno pritožbo.

B.

5.Pritožnik je v obravnavanem postopku vložil vsa pravna sredstva. Konkretni očitek o domnevno protiustavni izvedbi ogleda je uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje[1] in v revizijskem postopku,[2] ne pa tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, v kateri je navedel: "[…] ker pa želi tožnik postopek čimprej končati, te kršitve ne uveljavlja, temveč nanjo opozarja zgolj zaradi nenavadnega postopanja sodišča v tej zadevi […]".[3] Čeprav sodišče druge stopnje navedene kršitve zato ni presojalo, je Vrhovno sodišče o tem podalo razloge,[4] ki jih pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo.

6.Senat Ustavnega sodišča je najprej presodil učinek opisanega pritožnikovega ravnanja in njegove izjave o odpovedi uveljavljanja kršitve pred sodiščem druge stopnje na možnost uveljavljanja te kršitve v postopku z ustavno pritožbo. Citirane izjave ni mogoče razumeti drugače, kakor da se je pritožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje odrekel uveljavljanju navedene kršitve postopka, do katere naj bi prišlo v postopku pred sodiščem prve stopnje, in s tem obenem pravici do enakega varstva pravic stranke v danem položaju. Šlo je za pritožnikovo lastno, v njegovi vlogi podano prosto dispozicijo. Pomislekov zoper veljavnost in prostovoljnost izjave zato ni.

7.Če pritožnik domnevne kršitve, za katero meni, da sproža tudi pomembno ustavnopravno vprašanje, že pred sodiščem druge stopnje načrtno ni uveljavil, s čimer je pomembno vplival na njeno nadaljnjo obravnavo oziroma potek postopka,[5] potem se tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem ne more, nasprotujoče si, nanjo sklicevati.[6] Navedeno ne bi bilo sprejemljivo z vidika temeljnih pravnih načel, ki zavezujejo vse udeležence v pravnih razmerjih; med drugimi z načelom poštenega izvrševanja pravic (primerjaj s stališčem Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, Uradni list RS, št. 5/18, in OdlUS XXII, 34, 22. točka obrazložitve), ki vključuje prepoved ravnanja v nasprotju z opravljenim (venire contra factum proprium).

8.Ne glede na to so navedbe o domnevni kršitvi pravice iz 22. člena Ustave glede ogleda pavšalne.[7] Pritožnikovi očitki iz ustavne pritožbe namreč ostajajo na le načelni oziroma abstraktni ravni, kot taki pa so, ker spornega položaja ne umeščajo v zadevo oziroma ne izkazujejo pomena zanjo, nezmožni vsebinske presoje.

9.Glede očitka, ki je naveden v 3. točki tega sklepa, Vrhovno sodišče tudi pri presoji domnevno arbitrarnega postopanja sodišča druge stopnje oziroma zatrjevanega odstopa od razpravnega načela ni kršilo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V izpodbijani sodbi podanim oprijemljivim razlogom o tem, vsebovanim predvsem v 19. in 20. točki njene obrazložitve, samovoljnosti ali očitne napačnosti, kakor ustavnopravnima kategorijama, ni mogoče pripisati, medtem ko Ustavno sodišče, ki ni instanca sodiščem, (ne)pravilnosti glede uporabe zakona ne preverja.

10.Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo (1. točka izreka). Pritožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo. V skladu s prvim odstavkom 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik za drugačno odločitev ne navaja utemeljenih razlogov, je senat sklenil, da mora sam kriti svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Rajko Knez ter člana dr. Rok Svetlič in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Rajko Knez

Predsednik senata

[1]Očitek je podal tako na naroku glavne obravnave kot tudi v pripombah na izvedensko mnenje.

[2]Predzadnji odstavek v pritožnikovi reviziji na 14. strani.

[3]Drugi odstavek VI. točke obrazložitve pritožnikove pritožbe na 12. strani.

[4]Točka 33 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

[5]S tem se ne varuje le enakega varstva pravic obeh strank, temveč tudi pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave). Navedeni položaj bi namreč lahko privedel celo do razveljavitve sodbe sodišča druge stopnje, čeprav to sodišče te kršitve prav zaradi pritožnikovega izrecnega neuveljavljanja sploh ni presojalo. Tak položaj bi bil nesprejemljiv.

[6]Primerjaj s prvim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP).

[7]O tem, da pritožnik ni bil prisoten na ogledu nepremičnine, na katerem je bil v njegovem imenu in za njegov račun prisoten njegov odvetnik, in mu je bila zagotovljena nezanemarljiva možnost izjave (primerjaj s 33. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča).