Jedro

Odločba tožene stranke ne vsebuje pravilnega pravnega pouka, ker je v njej navedeno, da zoper sklep ni pritožbe. Napačen pravni pouk pa ne more biti v škodo delavca. Ker je bila tožnici z napačnim pravnim poukom odvzeta možnost izpodbijanja sklepa, odločitev tožene stranke še ni postala dokončna. Drugače povedano, ker tožnica svoje notranje poti varstva pravic pri svojem delodajalcu zoper izpodbijani sklep še ni realizirala, njegova odločitev še ni postala dokončna in izvršljiva. Tako ima tožnica v nadaljevanju še vedno možnost ugovora zoper izpodbijani sklep, seveda v okviru razumnih rokov. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je izdalo začasno odredbo in določilo njene učinke do dokončnosti izpodbijanega sklepa tožene stranke in ne do pravnomočnega zaključke tega delovnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v II. tč. izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sporu izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo veljavnost izvrševanja odločbe tožene stranke "razveljavitev sklepa številka 66/2001 z dne 8.5.2001", ki je bila izdana dne 2.7.2002 in sicer za čas do dokončnosti navedene odločbe (I. tč. izreka). Kar je tožnica zahtevala drugače, to je zadržanje izvršitve odločbe z dne 2.7.2002 do pravnomočno zaključenega delovnega spora, je sodišče zavrnilo (II. tč. izreka). Tožnica se je pritožila zoper sklep v delu (v II. tč. izreka), ko je sodišče zavrnilo njen predlog iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99) v zvezi z določbo 366. čl. ZPP. Navaja, da so bile v sporu izpolnjene vse procesne predpostavke, saj je bila tožba vložena zoper dokončno odločbo tožene stranke z dne 2.7.2002. Navedena odločba je popolnoma nepravilna in nezakonita, ker vsebuje pravni pouk, da zoper odločbo ni dovoljena pritožba. Meni, da je nastopila dokončnost odločbe že z njeno izdajo. Tako z začasno odredbo niso zavarovane nobene njene pravice. Zato se izkazuje sklep sodišča, glede na delno zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v II. tč. izreka, v 1. tč. izreka za povsem nesmiselen oz. nelogičen in pravno povsem neučinkovit. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljavi, saj je potrebno, da izdana odredba učinkuje do pravnomočnega zaključka tega delovnega spora. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sklep sodišča prve stopnje in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. tč. 350. čl. ZPP v zv. s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje odločitev v tem delu sklepa pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določbi 1. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) ima delavec pravico pristojnim organom pri delodajalcu vložiti zahteve za uveljavitev njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklepe, ki jih sprejemajo njegovi organi. Takšen ugovor vloži delavec pri pristojnem organu v 15 dneh od dneva, ko mu je bila vročena odločba, s katero je bila kršena njegova pravica oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice (2. odst. 80. čl. ZTPDR). V kolikor pisni sklep delodajalca ne vsebuje pouka o pravici do ugovora oz. vsebuje napačni pravni pouk, navedene določbe ZTPDR ni mogoče razlagati v škodo delavca v tem smislu, da bi imel pravico do ugovora le v določenem roku od vročitve sklepa. Takšen rok se namreč lahko nanaša le na primere, ko vsebuje pisna odločitev delodajalca pravilen pravni pouk. V konkretnem primeru pa odločba tožene stranke z dne 2.7.2002 z navedbo v pravnem pouku, da zoper sklep ni pritožbe, ne vsebuje pravilnega pravnega pouka. Napačen pravni pouk pa ne more biti v škodo delavca. Ker je bila tožnici v zvezi z izpodbijanim sklepom tožene stranke s tako opredeljenim napačnim pravnim poukom odvzeta možnost do izpodbijanja sklepa, odločitev tožene stranke še ni postala dokončna. Drugače povedano, ker tožnica svoje notranje poti varstva pravic pri svojem delodajalcu zoper izpodbijani sklep še ni realizirala, njegova odločitev še ni postala dokončna in izvršljiva. Tako ima tožnica v nadaljevanju še vedno možnost ugovora zoper izpodbijani sklep, seveda v okviru razumnih rokov. Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, ko je v zvezi z ugoditvijo tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe določilo njene učinke do dokončnosti izpodbijanega sklepa tožene stranke in ne do pravnomočnega zaključke tega delovnega spora. Zato v skladu z navedenimi dejstvi pritožba tožnice ni utemeljena. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere se je moralo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).