Jedro

Če gre za enkratno motilno dejanje, mora biti takšno, da odločilneje poseže v posestnikovo mirno uživanje posesti. Parkiranje osebnega avtomobila na tuji nepremičnini zaradi telefonskega pogovora in brskanja po rokovniku ne predstavlja takšnega dejanskega stanja, zaradi katerega je dopustno pravno varstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka motila posest tožeče stranke na parc. št. 438 k.o. X., s tem, da je dne 13.9.2012 na njej parkirala osebno vozilo reg. št. 000; zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje parkirati osebna vozila na navedeni nepremičnini in s podobnimi ravnanji v bodoče posegati v tožnikovo posest navedenega zemljišča in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov (1., 2. in 3. točka I. odstavka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 596,96 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. odstavek izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Ugotovitev sodišča, da trajanje zatrjevanega motilnega ravnanja v konkretnem primeru ni odločilno, po oceni tožeče stranke predstavlja bistveno kršitev zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistveno kršitev zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pa ugotovitev, da toženec ni parkiral vozila za približno eno uro, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, da se razjasni očitno sporno dejansko stanje, pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega, vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in ogroža tudi pravico do pritožbe. Poleg priče Š. B. je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje policistov in poizvedbe na PP Novo mesto, kar vse bi pripomoglo k razjasnitvi časovnega poteka dogodkov. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, posledično je prišlo do kršitve materialnega prava. Sklep sodišča prve stopnje torej nepravilno ugotavlja, da parkiranje osebnega avtomobila v konkretnem primeru ne predstavlja motenja posesti, zaradi česar je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je opozorila na več elementov, ki kažejo na uzurpacijo posesti, do katerih se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni opredelilo. Tožeča stranka je parkirala na zasebnem zemljišču, kljub prometni signalizaciji, ki to prepoveduje. Pozivu tožeče stranke na odstranitev se je uprla in vozila ni odstranila. Tožeča stranka ima izkazan tudi ekonomski interes, vozilo je bilo parkirano skoraj na sredini nepremičnine na dostopni poti. Zemljišče uporablja tožeča stranka sama, nepremičnina je tudi predmet najema, zato ni dopustno, da so na njej, še zlasti na dovozu do objekta na nepremičnini, parkirana tuja vozila. Nepravilno je tolmačenje, da bi šlo za motenje samo v primeru zaprtja poti. Pravilno je šteti, da je do omejitve posesti tožeče stranke prišlo najmanj v trenutku, ko se je tožena stranka tožeči stranki uprla in zato predmetno ravnanje predstavlja sodno varovano motilno ravnanje. Smiselno se, glede na vloženo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari, tožeča stranka pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje (kar tožeča stranka zmotno povezuje z bistvenimi kršitvami določb postopka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo (7. točka sklepa sodišča prve stopnje), da dejanje tožene stranke ne dosega pravnega standarda motenja posesti. Pravilno je navedlo, da mora biti motenje posesti intenzivno v tolikšni meri, da je posest delno odvzeta oziroma, da posestnika pri mirni posesti vznemirja. Dejanje, če gre za enkratno motilno dejanje, mora biti takšno, da odločilneje poseže v posestnikovo mirno uživanje posesti. Parkiranje osebnega avtomobila na tuji nepremičnini zaradi telefonskega pogovora in brskanja po rokovniku po oceni sodišča prve stopnje ne predstavlja takšnega dejanskega stanja, zaradi katerega je dopustno pravno varstvo po določbi 33. in 34. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Navedeni zaključki sodišča prve stopnje so pravilni in jim pravzaprav ni kaj dodati. Dejanje, kakršno je bilo ugotovljeno v konkretnem primeru, torej ne predstavlja motilnega dejanja. Glede na takšno ugotovitev in pravilno ugotovitev, da je toženec osebni avtomobil parkiral ob skrajnem robu makadamske poti, tako da ni preprečeval dostopa drugih vozil do stavbe na tožnikovi nepremičnini, kar je jasno razvidno iz fotografij, vloženih v spis, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi, da samo trajanje zatrjevanega motilnega ravnanja v tej zadevi ni odločilno. Zaslišanje priče Š. B., zaslišanje policistov in oprava poizvedb na PP Novo mesto, zato ni bila potrebna in je sodišče prve stopnje pravilno te dokaze zavrnilo oziroma jih ni izvedlo, podrobnejša obrazložitev zavrnitve pa ni bila potrebna, zato tudi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče storilo zato, ker navedenih dokazov ni izvedlo, ni podana.

5. Tudi zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da parkiranje osebnega avtomobila v konkretnem primeru ne predstavlja motenja posesti, ni podana. Glede na to, da že za motilno dejanje ni šlo, dodatno opredeljevanje oziroma izjasnjevanje do navedb tožene stranke o tem, da je šlo za zasebno zemljišče, da naj bi se tožena stranka pozivu na odstranitev uprla, da je tožeča stranka zahtevala posredovanje policije, da je izkazan ekonomski interes in da je šlo za ovirano uporabo, ni bilo potrebno.

6. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi, saj sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

7. Glede na to, da je neutemeljena pritožba glede glavne stvari, je neutemeljena tudi posledična pritožba glede pravdnih stroškov (nekonkretizirana). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben.