Jedro

Če organ druge stopnje odloča na podlagi molka organa po 3. odstavku 255. člena ZUP, ne more v izreku odločiti samo, da se pritožba zavrne, kakor je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ampak mora organ druge stopnje v izreku odločiti tudi o zahtevku stranke.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 0710-54/2010/6 z dne 21. 9. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Zahtevek prizadete stranke C.C. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

V uvodu izpodbijane odločbe je navedeno, da je Informacijski pooblaščenec izpodbijano odločbo izdal na podlagi 3. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP), 3. odstavka 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06, 126/07 in 65/08; v nadaljevanju: ZUP) in 3. odstavka 246. člena ZUP in sicer o pritožbi A.A. zaradi molka odvetnika B.B. (v nadaljevanju: upravljavec) v zadevi odločanja o pravici posameznika do seznanite z lastnimi osebnimi podatki. V izreku odločbe je odločeno, da se pritožba zavrne in da niso nastali stroški postopka. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je posameznik na upravljavca dne 26. 12. 2009 naslovil pisno zahtevo, da mu kot upravljavec pošlje določena pojasnila in informacije, ki so v izpodbijani odločbi navedena v 5 točkah. Upravljavec posamezniku ni posredoval odgovorov na navedene zahteve. Upravljavec na zahtevo posameznika ni odgovoril v zakonskem roku, zato je posameznik, v skladu z določbo 2. člena ZInfP, na Pooblaščenca vložil pritožbo, v kateri je navedel, da zahteva: 1) Odgovor, zakaj je bil o preklicu pooblastil obveščen šele en mesec po odvzemu pooblastil; 2) informacijo, v katere postopke in glede pridobivanja katerih informacij so, kot pooblaščenec C.C., vstopil v zadeve pred Pooblaščencem; 3) informacijo, v kakšnem svojstvu in na kakšni pravni podlagi je upravljavec opravil ogled hiše na naslovu ...

V nadaljevanju tožena stranka pravi, da je pravica posameznika do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki temeljna človekova pravica, določena, v 3. odstavku 38. člena Ustave Republike Slovenije. Ta pravica posameznika je konkretizirana v določbi 30. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, 2. točka 1. odstavka). V postopku je upravljavec Pooblaščencu pojasnil, da je potem, ko je proučil vso obsežno listinsko dokumentacijo, ki jo upravljavec vodi za pooblastitelje, to je g. D.D. (očeta C.C.), ga. E.E. in g. F.F. (sestro in svaka C.C.) ter nenazadnje za gospo C.C., ugotovil oz. prišel do zaključka, da g. A.A., na njegov dopis, z dne 26. 12. 2009, ni nikoli direktno odgovoril, predvsem iz razloga, ker mu njegova vloga v odnosu do njegove odvetniške pisarne, iz vsebine njegovega pisanja, ni bila poznana – niti sam niti kolegi iz njegove odvetniške pisarne namreč nikoli niso bili v prav nikakršnem pravno-upoštevnem odnosu, ki bi g. A.A. upravičeval do odgovora. Nenazadnje je zavestno opustil odgovorjeno g. A.A. tudi ni predvsem iz razloga narave zaupnega pooblastilnega razmerja ter zaščite interesov njihovih pooblastiteljev, predvsem interesa ga. C.C., katere interese zastopajo tudi v postopku, ki se vodi pred Centrom za socialno delo Ljubljana Moste Polje pod št. 584-28/2007-21, prav tako zoper A.A., zaradi razrešitve skrbništva za poseben primer C.C., in sicer prav v osebi A.A. Že zaradi navedenega, to je nedvomno izkazanih nasprotujočih si interesov ga. C.C. na eni strani, ter pisca pisanja z dne 26. 12. 2009 na drugi strani, je povsem na dlani, da so bili dolžni opustiti odgovarjanje g. A.A. V postopku vpogleda v lastne osebne podatke je Pooblaščenec ugotovil, da je zahteva posameznika neutemeljena, ker posameznik ni izkazal pooblastila C.C. za seznanitev z njenimi osebnimi podatki, ki jih upravljavec vodi o njej. Tako C.C., kot pooblastiteljica, kot tudi ostali pooblastitelji upravljavca (D.D., E.E. in F.F.), posameznika niso pooblastili za vpogled v njene oz. njihove osebne podatke oz. spise, ki jih zanjo oz. za njih vodi upravljavec. Ker ni pooblastila tudi ni izkazana pravna podlaga za vpogled v lastne osebne podatke. Pooblaščenec poudarja, da je pravica do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki ustavna pravica, vezana na določenega posameznika, katero posameznik uveljavlja sam ali pa jo zanj, po pooblastilu, uveljavlja kdo drug.

Prav tako ni utemeljena pravica posameznika za pridobitev pojasnil in informacij v zvezi s pooblastilnim razmerjem med C.C., D.D., E.E. in F.F. in upravljavcem ter v zvezi z ogledom hiše ter posredovanjem informacije, komu naj posameznik dostavi vso dokumentacijo, vezano s postopku varovanja interesov in pravic C.C. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da med upravljavcem in posameznikom ni nikoli obstajalo pooblastilno razmerje. V tej zvezi pa je treba upoštevati dejstvo, da je upravljavec dolžan spoštovati določbe Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/01, 54/08 in 35/09, 2. odstavek 11. člena). Temelj pooblastilnega razmerja je namreč podan ravno v zaupanju med pooblastiteljem in pooblaščencem. Pooblaščenec se v zvezi z navedenim zaupnim razmerjem sklicuje tudi na določila Kodeksa odvetniške poklicne etike, katerega mora spoštovati upravljavec, zlasti na poglavji „Zaupanje in zvestoba“ (43. do 48. člen) in „Poklicna tajnost“ (51. do 53. člen), ki določata varovanje načela zaupnosti do stranke ter varovanje poklicne tajnosti, ki izhaja iz pooblastilnega razmerja.

Pooblaščenec je pregledal tudi odločbe Centra za socialno delo, Ljubljana Moste Polje (št. 584-28/2007-21, z dne 31. 3. 2007; št. 584-28/2007-21, z dne 26. 6. 2007 in 584-28/2007-21, z dne 2. 7. 2007), ki jih je predložil posameznik, in s katerimi je bil postavljen C.C. za skrbnika za posebni primer. Obseg skrbništva je v navedenih odločbah natančno konkretiziran, taki da ni dvoma, da po predloženih odločbah posameznika nikoli ni imel položaja skrbnika C.C. za izvrševanje pravice do vpogleda v lastne osebne podatke.

Pooblaščenec je na podlagi vsega navedenega in dokumentov, ki se nahajajo v spisu, ki se vodi pod opravilno številko 0710-54/2010, ugotovil, da posreduje dovolj dokazov, da lahko v skladu s 3. odstavkom 255. člena ZUP sam reši zadevo in izda svojo odločbo. Na podlagi navedene pravne podlage je Pooblaščenec sam ugotovil dejansko stanje, in sicer, da posameznik ni izkazal pooblastila za seznanitev z osebnimi podatki C.C. in za pridobitev pojasnil in informacij.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je Pooblaščenec odločil, da posameznik ni upravičen do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki C.C. in za pridobitev zahtevanih pojasnil in informacij, ki jih v svojih spisih ima upravljavec, in da s tem posledično tudi ne gre za kršitev pravice iz 30. člena ZVOP-1-UPB1. V skladu z vsem navedenim je Pooblaščenec pritožbo posameznika, v skladu z 3. odstavkom 246. člena ZUP zavrnil kot neutemeljeno.

V tožbi tožnik predlaga, da sodišče v postopku odločanja odpravi izpodbijano odločbo in naloži Informacijskemu pooblaščencu, da izvede postopek v celoti (pridobi vse listine in odgovore) po vseh točkah vloge z dne 8. 3. 2010, povezano z zahtevami do Odvetniške pisarne G. Iz zastavljenih vprašanj in na osnovi prijave Informacijskemu pooblaščencu je jasno in nedvoumno razvidno, da se postavljena vprašanja sploh ne nanašajo na pridobitev osebnih podatkov oz. ne zadevajo vpogleda v dokumentacijo žene C.C. Zahteve so povezane z vprašanji potrditve posameznih navedb oz. izkazanih materialnih stanj (od oseb, ki so oz. naj bi te navedbe podale) in ki se nahajajo v posameznih listinah upravnega spisa Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje. Te listine in navedbe se namreč pri omenjenem CSD uporabljajo kot materialni dokaz v postopku odločanja, katerega aktivna stranka je tudi tožnik sam (kar tudi nedvomno izhaja in pravnomočne sodbe Upravnega sodišča I U 360/2010-12 z dne 27. 5. 2010), postopek pred CSD pa še poteka. Ker odvetniška pisarna ni odreagirala na tožnikove zahteve (listina 1), je te zahteve podal v zahtevi Informacijskemu pooblaščencu dne 8. 3. 2010 (listina 2). V nadaljevanju še enkrat navaja zahteve iz svoje vloge (listina 2) z dne 8. 3. 2010 Informacijskemu pooblaščencu kot dokaz, da zahteve Informacijskemu pooblaščencu niso povezane z osebnimi podatki žene C.C., temveč se zgolj nanašajo na ugotovitev vira informacije ter nastanka informacije pri omenjenem viru. In gre torej za postopke in osebne podatke povezane s tožnikom. Gre zgolj za uveljavljanje pravice do pridobivanja določenih informacij oz. ugotavljanja vira glede informacij in zadev, ki so povezane s tožnikom in njegovimi osebnimi podatki, oziroma za ugotovitev dejanskega materialnega stanja v spisni mapi CSD. Kršitev določb ZUP pa izkazuje s tem, da Informacijski pooblaščenec še vedno ni izpeljal postopka, da bi določil, kdo je dejansko stranka v postopku in na kakšnem pravnem temelju. Informacijski pooblaščenec je tudi samostojno, brez ustreznih sklepov, spreminjal in združeval vloge posameznih udeležencev v postopku, kot tudi ni vodil ustreznega postopka glede na izkazana materialna stanja. Poleg tega pa kot vložnik ni bil seznanjen s spremembo položaja in možnostjo ugovora zoper takšen procesni sklep (vse v zadevi 0710-49/2009). Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da A.A. ni izkazal pooblastila C.C. za vpogled v njene osebne podatke. Zmotno je navajanje tožnika, da gre za Odvetniško pisarno G., saj gre pri vsakem od odvetnikov za posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, in je kot tak vpisan tudi v Sodni oz. Poslovni register Slovenije. Zaradi navedenega se je postopek vpogleda v lastne osebne podatke vodil samo pri B.B. – Odvetniku, ..., ki je, kot pooblaščenec C.C., obdeloval njene osebne podatke. V drugem odgovoru na tožbo tožena stranka še pravi, da tekom postopka ni zaznala, da bi bil ogrožen položaj tožnikove žene C.C., zaradi česar tudi ni bila potrebna postavitev začasnega zastopnika.

C.C. po pooblaščeni odvetniški družbi kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo pravi, da tožeča stranka z ničemer ne izkazuje pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe (ni predloženo pooblastilo stranke z interesom). Pooblastilo, ki ga je tožeča stranka pred leti imela, ji je bilo preklicano, kar dokazujejo predložene listine. Ni jasno, ali je tožba sploh dopustna, saj C.C. ni pooblastila tožeče stranke za vložitev le-te. Iz predmetne tožbe ne izhaja niti, kaj tožeča stranka pravzaprav želi. Na eni strani zavaja, da ne gre za podatke o C.C., na drugi strani pa jo skozi tožbeno naracijo vseskozi omenja oz. celo na zadnji strani zatrjuje, da se naj predmetna tožba obravnava prednostno, ker gre za varstvo interesov stranke z interesom. Tožnik niti ne specificira, katere „svoje“ podatke bi mu naj tožena stranka priskrbela.

V dopolnitvah tožbe tožnik med drugim pravi, da tožena stranka ne najde pravne podlage za nezakonito izdano odločbo in se poizkuša na vse možne načine izviti iz lastne nezakonite situacije in ugovarja vmešavanju z interesom C.C., saj gre v konkretni zadevi zgolj za pridobivanja informacij, ki pripadajo tožeči stranki po samem zakonu, saj so vezane na tožečo stranko in ne na stranko z interesom. Poleg tega je odvetnik „stranke z interesom“ sam ciljni subjekt v postopkih pred Informacijskim pooblaščencem in je torej še kako prisotno nasprotje interesov v omenjeni zadevi. Zato tožeča stranka predlaga, da se stranka z interesom izloči iz tega postopka. V vseh postopkih vztraja izključno zaradi tega, da ženi zagotovi varstvo in pravice skladno z zakonom, saj vse to, od skrbi za sedaj 8 letno hčerko H.H., za katero popolnoma sam skrbi od spomladi leta 2007, predstavlja zelo veliko obremenitev, iz naslova katere pa sam ne bo imel popolnoma nobene materialne koristi. Do odškodnine in rente iz naslova Kliničnega centra sta namreč upravičeni 43 letna žena C.C. in 8 letna hčerka H.H. Dovoljuje pa, da je žena C.C. seznanjena z vsemi postopki in končnimi razsodbami in jih lahko uporabi v svojih postopkih v kolikor želi, saj sam nima ničesar skrivati pred nikomer. Ne dovoli pa vmešavanja v postopke z namenom, da tretje osebe zaščitijo zaposlene Kliničnega centra, Informacijskega pooblaščenca ali odvetnike in to z zlorabljanjem močno hendikepirane žene C.C. C.C. po pooblaščeni odvetniški družbi še pravi, da tožnik zasleduje le in edino osebne podatke stranke z interesom, kar je še dodatno podkrepljeno z dejstvom, da tožena stranka vlaga zahtevo za zahtevo, tožbo za tožbo, vlogo za vlogo, v katerih zahteva dokumentacijo, ki se veže direktno na go. C.C. To je tudi razvidno iz vlog, ki ne vsebujejo pravno relevantnih argumentov ali navedb. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

Temeljna pravna zahteva upravnega odločanja je, da upravni organi opravljajo svoje delo na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave) oziroma da posamični akti državnih organov temeljijo na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. odstavek 153. člena Ustave). Iz uvoda izpodbijanega akta izhaja, da je zakonska podlaga za odločanje tožene stranke v konkretnem primeru določilo 1. odstavka 2. člena ZInfP, 3. odstavek 255. člena in 3. odstavek 246. člena ZUP. Določilo 3. odstavka 246. člena ZUP ne more biti podlaga za odločitev tožene stranke v konkretnem primeru, določilo 3. odstavka 255. člena ZUP pa je tožena stranka napačno uporabila glede na vsebino izreka izpodbijane odločbe in ugotovitveni postopek.

Po določilu 3. odstavka 246. člena ZUP namreč organ druge stopnje lahko pritožbo zavrne in »odločbo« odpravi, ali jo spremeni, ali jo izreče za nično. Vendar v predmetni zadevi tožena stranka »odločbe« ni ne odpravila, niti spremenila niti je ni izrekla za nično, ker prvostopenjske odločbe niti ni bilo; prizadeta stranka, kot izhaja iz uvoda izpodbijane odločbe, odvetnik B.B., namreč nobenega akta ni izdal na zahtevo tožnika, ampak je šlo za molk organa, kot je ugotovila tudi sama tožena stranka. Ker je tožena stranka upoštevala, da gre za molk organa, bi morala v obrazložitvi utemeljiti, ali je molk organa sploh podan v tem smislu, da bi prizadeta stranka odvetnik B.B. po zakonu sploh bila dolžna izdati določen pravni akt na podlagi zahteve tožnika, ali pa molka organa sploh ni, ker prizadeta stranka ni dolžna izdati nobenega akta na zahtevo tožnika. Za to pa bi morala tožena stranka, v sodelovanju s tožnikom, in na podlagi načela iz 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP, razčistiti pravno naravo zahtevka tožnika, kakšne podatke oziroma informacije tožnik zahteva in na kateri zakonski podlagi je do njih upravičen, če sploh je upravičen zahtevati te podatke od prizadete stranke v tem upravnem sporu. Tožena stranka tega ni storila (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1), zaradi česar je tožnik šele v upravnem sporu dobil priložnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in sicer kakšna je pravna narava informacij, ki jih je zahteval tožnik. Druga kršitev, zaradi katere je sodišče moralo tožbi ugoditi, pa je napaka pri uporabi določila 3. odstavka 255. člena ZUP. Upravni organ ne more hkrati odločiti po 3. odstavku 246. člena in 3. odstavku 255. člena ZUP, kajti če odloča zaradi molka organa, ne more odločati po 246. členu ZUP, ki predpostavlja, da molka organa ni. Določilo 4. odstavka 222. člena ZUP (v zvezi z 1. odstavkom 255. člena ZUP) je namreč samo v funkciji pojasnjevanja načina dostopa stranke do postopka na drugi stopnji odločanja: /.../“kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen.“ To pa ne pomeni, da obstaja prvostopenjska odločba o zavrnitvi zahtevka stranke. V takem primeru organ druge stopnje odloča na podlagi molka organa po 3. odstavku 255. člena ZUP in zato ne more v izreku odločiti samo, da se pritožba zavrne, kakor je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi, ampak mora organ druge stopnje v izreku odločiti tudi o zahtevku stranke. Postopek po 255. členu ZUP predvideva najprej presojo, ali je prvostopenjski organ sploh dolžan izdati pravni akt, drugostopenjski organ nato v primeru pozitivnega odgovora na prvo vprašanje ugotavlja, ali je zamuda za izdajo akta upravičena, kdo je kriv za zamudo, in če lahko, organ druge stopnje „reši zadevo po dokumentih, izda svojo odločbo; če je ne more rešiti na ta način, pa opravi postopek in nato s svojo odločbo reši zadevo.“ Rešitev zadeve pomeni, da mora drugostopenjski organ odločiti tudi o zahtevku stranke (1. odstavek 213. člena v zvezi z 1. odstavkom 254. člena ZUP)– v konkretnem primeru za posredovanje določenih podatkov in na morebitno drugačno to razlago ne vpliva določba 3. alinee 1. odstavka 2. člena ZInfP, ki pravi, da Informacijski pooblaščenec „odloča o pritožbi“. Odločanje o pritožbi mora biti v skladu z ZUP v zvezi z molkom prvostopenjskega organa (2. odstavek 2. člena ZUP, drugi stavek 2. odstavka 3. člena). Tožena stranka pa tega v izreku ni odločila in je ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. odstavek 27. člena ZUS-1). Ob tem sodišče pripominja, da pojmovna zveza „reši zadevo po dokumentih“ ne pomeni, da je s tem izključeno temeljno načelo iz 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP, saj določba v nadaljevanju pravi, „če je ne more rešiti na ta način, pa opravi postopek.“ Če je zgolj uporaba dokumentov v spisu v nasprotju s temeljnim načelom, da mora stranka imeti možnost, da se izreče o pomembnih dejstvih in okoliščinah pred izdajo odločbe, potem mora organ opraviti ustrezen ugotovitveni postopek po določilih 255. člena v povezavi z ostalimi določbami ZUP, saj je odločba drugostopenjskega organa po 255. členu ZUP dokončna (3. odstavek 255. člena ZUP). Enako stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi v zadevi I U 1334/2010-21 z dne 26. 4. 2011. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3., in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki zadevajo postopek.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa ga ni zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 80,00 EUR, ki mu jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev k tretji točki izreka: Ker po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbi ugodi, tožniku prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s pravilnikom, prizadeta stranka ni upravičena do povrnitve stroškov. Na tej podlagi je sodišče v tretji točki izreka zavrnilo stroškovni zahtevek prizadete stranke, ki ga je ta postavila v odgovoru na tožbo.