Jedro

Eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, je ta, da zapustitev azilnega doma traja najmanj tri dni. Tožnik je azilni dom zapustil 10. 7. 2026, a se je vanj vrnil že naslednji dan, torej pred potekom treh dni, med strankama ni sporno. Posledično niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj se je tožnik v azilni dom (nesporno) vrnil pred potekom treh dni.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, številka 2142-9/2025/53 (007122-17) z dne 7. 8. 2026 odpravi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, ki je tekel na podlagi tožnikove prošnje, podane 3. 1. 2025. Ugotovila je, da je iz uradne evidence o nastanitvi prosilca za mednarodno zaščito razvidno, da je tožnik 10. 7. 2026 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku 3 dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil niti do dneva izdaje sklepa ničesar ni sporočil. Pri svoji odločitvi se toženka sklicuje na 2. alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve tja ni vrnil. V šestem odstavku 49. člena ZMZ-1 je določeno, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

2.Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, podredno pa, da se zadeva po njegovi odpravi vrne toženki v ponoven postopek. Navaja, da ni samovoljno zapustil azilnega doma in ni opustil namena nadaljevati postopka mednarodne zaščite. Ostal je dosegljiv pristojnim organom in svoji pooblaščenki, v evidenci azilnega doma se tudi po izdaji izpodbijanega sklepa vodi kot aktivni prosilec za mednarodno zaščito. Med njim in uradnimi osebami azilnega doma je bil dosežen obojestranski dogovor glede režima odhodov in prihodov. Je zaposlen, delo opravlja v Novem mestu, zato ni neprekinjeno in vsakodnevno prisoten v azilnem domu v Ljubljani. Kljub temu se tja še naprej vrača, izpolnjuje obveznosti javljanja in ostaja vključen v sistem sprejema prosilcev za mednarodno zaščito. Poudarja, da ni izrazil volje za umik prošnje, iz izpodbijanega sklepa ni jasno na katere konkretne evidence se je toženka oprla ob izdaji izpodbijanega akta, prav tako pa tudi ne ali je preverila poznejše prihode in odhode tožnika, evidenco javljanja, njegov dejanski status in druge relevantne podatke. Toženka tudi ni ugotavljala okoliščin, povezanih z njegovo zaposlitvijo in delom v izmenah. Ni mu omogočila, da bi se izjasnil o domnevni odsotnosti iz azilnega doma, s tem pa je kršila načelo varstva pravic stranke iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pravico do izjave. Tožnik opozarja, da je določbe ZMZ-1 o ustavitvi postopka treba razlagati restriktivno, saj lahko močno posežejo v človekove pravice prosilcev. Njihov namen je zajeti položaje, ko prosilec "dejansko izgine iz postopka" in ni več dosegljiv. V dokaz svojih trditev sodišču predlaga, da pridobi evidenco odhodov in prihodov od 10. 7. 2026 dalje, evidenco javljanj, podatek, ali se je po 10. 7. 2026 vodil kot aktivni prosilec, podatek o morebitni odjavi iz evidenc, uradne zaznamke in listine, na katerih temelji sklep in celoten upravni spis. Predlaga tudi lastno zaslišanje z namenom izkazati, da upošteva pravila hišnega reda Azilnega doma in slovensko migracijsko zakonodajo.

3.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v času izdaje sklepa izhajala iz takrat razpoložljivih uradnih evidenc. Po izdaji sklepa, in sicer 15. 8. 2026, je bil sicer v evidenco naknadno vnesen podatek, iz katerega izhaja, da se je tožnik v azilni dom vrnil že 11. 7. 2026. Posledično ne more več vztrajati pri dejanski ugotovitvi, da se tožnik v azilni dom ni vrnil znotraj tridnevnega roka, kar pa na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati, saj le ta temelji na podatkih, ki so bili na voljo v času izdaje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Odločitev sodišča

Tožba je utemeljena.

4.Izpodbijani sklep temelji na 2. alineji drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve tja ni vrnil. Kot je razvidno že iz besedila tega določila, je eden od elementov, da se v navedenem primeru šteje prošnja za umaknjeno, ta, da zapustitev azilnega doma traja najmanj tri dni.

5.Tožnik v tožbi zatrjuje, da evidence toženke, na katere je oprla svojo odločitev, niso pravilne. Slednje v odgovoru na tožbo potrdi tudi toženka ter pojasni, da je v tem delu napačno ugotovila dejansko stanje. Naknadno se je namreč izkazalo, da se je tožnik v azilni dom vrnil že 11. 7. 2026. Posledično dejstvo, da je tožnik azilni dom zapustil 10. 7. 2026, a se je vanj vrnil že naslednji dan, torej pred potekom treh dni, med strankama ni sporno. Četudi ta podatek toženki v času izdaje izpodbijanega sklepa ni bil znan, slednje ne pomeni, da izdani sklep ni obremenjen z nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja. V času izdaje izpodbijanega sklepa namreč ni šlo za samovoljno zapustitev azilnega doma, četudi je toženka tovrstno dejstvo po naknadnem pregledu evidenc ugotovila šele kasneje.

6.Posledično niso podani razlogi, zaradi katerih bi se štelo, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito šteje za umaknjeno, saj se je tožnik v azilni dom (nesporno) vrnil pred potekom treh dni. Ker v skladu s prvim odstavkom 273. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tega ni storila že toženka, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo, in sicer iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi napačne uporabe materialnega prava, torej iz razlogov po 2. in 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V nadaljnjem postopku bo morala tožena stranka postopek za priznanje mednarodne zaščite nadaljevati.

7.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave (in posledično brez izvajanja dokazov), saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, med strankama ni (več) sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), hkrati pa je bilo treba že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pri čemer v tem sodnem postopku ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).