Jedro

Ker nastopa na aktivni strani gospodarska družba, na pasivni strani pa fizična oseba, ki ima status samostojnega podjetnika, je za presojo, ali gre za gospodarski spor odločilno vprašanje, ali se ta spor nanaša na pravno razmerje, ki izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti. Na podlagi ugotovitve, da je bil poslovni prostor v relevantnem obdobju ”vpisan" kot osnovno sredstvo toženca kot samostojnega podjetnika posameznika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za takšno dejavnost. Vtoževana terjatev je namreč povezana z lastništvom nepremičnine, ki je predstavljala toženčevo ”podjetniško organizirano premoženje" in je bila v okviru njegove pridobitne dejavnosti tudi oddana v najem tretji osebi (prav tako samostojnemu podjetniku), ki stroškov upravljanja ni poravnal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi, ter da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kopru (gospodarski oddelek).

2. Zoper ta sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Navaja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na dejstvo, da naj bi toženec v času najemnega razmerja med njim in njegovim najemnikom (P.D.A. s.p.) bil samostojni podjetnik, kar naj bi predstavljalo podlago za odločitev, da gre v tem primeru za gospodarski spor. Meni, da pravni status toženca v času tega najemnega razmerja ni bistven oziroma je ta okoliščina brezpredmetna. Za presojo pristojnosti je namreč pomembna določba 30. člena Stanovanjskega zakona, ki določa, da odgovarjajo za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, etažni lastniki. V relevantnem obdobju najemnega razmerja je bil zemljiškoknjižni lastnik poslovnega prostora I.Ž. kot fizična oseba, zato za terjatev tožnika, ki je predmet te pravde, tako tudi odgovarja. Glede na navedeno torej predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču, ali pa v tej zadevi samo odloči. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni pravdi opira tožnik svoj zahtevek na zakonske določbe o (subsidiarni) odgovornosti lastnika poslovnega prostora za stroške upravljanja, vzdrževanja in obratovanja večstanovanjskih stavb. Ker nastopa na aktivni strani gospodarska družba, na pasivni strani pa fizična oseba, ki ima status samostojnega podjetnika, je za presojo, ali gre za gospodarski spor, odločilno vprašanje, ali se ta spor nanaša na pravno razmerje, ki izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti. Na podlagi ugotovitve, da je bil omenjen poslovni prostor v relevantnem obdobju "vpisan" kot osnovno sredstvo toženca kot samostojnega podjetnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za takšno dejavnost. Vtoževana terjatev je namreč povezana z lastništvom nepremičnine, ki je predstavljala toženčevo "podjetniško organizirano premoženje" in je bila v okviru njegove pridobitne dejavnosti tudi oddana v najem tretji osebi (prav tako samostojnemu podjetniku), ki stroškov upravljanja ni poravnal. Pravno zmotno je zato pritožbeno naziranje, da pravni status toženca v času najema tega premoženja ni bistven, prav tako pa nimajo odločilne vloge niti njegove navedbe, na kakšen način je bil toženec (kot lastnik te nepremičnine) vpisan v zemljiški knjigi. Odločitev sodišča prve stopnje, da gre v predmetni zadevi za gospodarski spor v smislu 2. točke prvega odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), za katerega je pristojno Okrožno sodišče v Kopru, je torej pravilna.

5. Ker pritožba ni utemeljena in izpodbijani sklep tudi nima pomanjkljivosti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).