Jedro

V čem naj bi sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, revident ne pove. Kolikor nasprotuje temu, kako je sodišče interpretiralo dogovor pravdnih strank, je lahko vprašljivo le, ali je prav, da je sodišče iskalo pravo pogodbeno voljo. Glede tega vprašanja sta obe sodišči pravilno uporabili določbo drugega odstavka 99. člena ZOR. Če pa je revidentove navedbe mogoče razumeti tako, da sta sodišči pogodbeno voljo ugotovili narobe, gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, česar revizijsko sodišče ne more presojati.

Izrek

1. Revizija se zavrne.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, s katero je to med drugim obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 11.674.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.1997 do plačila ter ji naložilo v plačilo pravdne stroške.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP) in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Izvod revizije je bil poslan tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je podala odgovor na revizijo, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Drugostopenjsko sodišče naj bi kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko naj bi se ne opredelilo konkretno glede posameznih ugovorov, ki jih je revident navajal v svoji pritožbi. Samo pavšalno naj bi namreč navedlo, da v celoti povzema zaključke prvostopenjskega sodišča. Ta očitek ni utemeljen.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je res kratka in se v pretežnem delu sklicuje na "dejanske kot materialne zaključke sodišča prve stopnje". Vendar s tem odgovarja na vse bistvene pritožbene navedbe. Revident v reviziji ne pove natančneje, na katere svoje pritožbene navedbe naj bi ne bil dobil odgovora. Pregled pritožbe pa pokaže, da revident tam pretežno ponavlja ugovore, ki jih je dal že v postopku na prvi stopnji in na katere je prvostopenjsko sodišče v svoji odločbi odgovorilo - s sklicevanjem na to odločbo pa implicitno tudi sodišče druge stopnje.

V pritožbi je revident navajal predvsem, da je prvostopenjsko sodišče narobe ugotovilo pogodbeno voljo: namen pogodbenic naj bi bil, da rizik morebitne izgube Obrata za gradnje nosi tožena stranka, rizik morebitnega dobička (v tem smislu, da od tega dobička ne bi imela nobene koristi) pa prevzame tožeča stranka (ta del pritožbe je mogoče kvalificirati kot zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Pritožbeno sodišče glede dejanskega stanja (in materialnega prava o tem še v nadaljevanju) v celoti povzema dejanske (in materialnopravne) zaključke sodišča prve stopnje, glede materialnega prava pa še ponovi, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ko je ugotavljalo dejansko pogodbeno voljo in da je to voljo tudi pravilno ugotovilo; ta volja pa da je bila: poštena razdelitev skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče je torej v izpodbijani sodbi na ta del revidentovih pritožbenih navedb odgovorilo.

Iz pritožbenih navedb nadalje izhaja, naj bi se prvostopenjsko sodišče ne bilo opredelilo do toženkinih ugovorov v zvezi z izvedenskim mnenjem (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in tudi ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu za imenovanje novega izvedenca (kar bi bilo mogoče kvalificirati kot - relativno - kršitev tretjega odstavka 254. člena ZPP, kar tudi zahteva odgovor pritožbenega sodišča). Na pritožbene navedbe glede toženkinega nasprotovanja izvedenskemu mnenju in glede zavrnitve njenega predloga za imenovanje drugega izvedenca je pritožbeno sodišče delno odgovorilo s tem, ko v izpodbijani sodbi pove, da je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je izvedenka prepričljivo in argumentirano pojasnila, zakaj tožena stranka ne more uveljavljati višjih stroškov. Na izrecne ugovore - da bi izvedenka ne smela razmejiti odhodkov iz naslova popravkov terjatev v skupnem znesku 298.371,70 SIT - ne prvostopenjsko ne drugostopenjsko sodišče res nista odgovorili. Vendar pa tudi ta pomanjkljivost obeh sodb ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vprašanje, ali naj ta strošek bremeni le zadnje štiri mesece ali pa bi se moral razmejiti na vseh dvanajst mesecev leta 1996, ob nespornem dejstvu, da je šlo za presojo, kako na pravni položaj strank vpliva povečanje stroškov za skupno več kot 11 milijonov, ni bistveno za pravilno odločitev v tem sporu. Takšno ali drugačno upoštevanje tega stroška namreč ne bi moglo vplivati na odločilno ugotovitev izvedenke, da se stroški v razmerju do prihodkov v zadnjem štirimesečju 1996 v primerjavi s prvimi osmimi meseci niso povečali.

Revident uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava. V čem naj bi sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ne pove. Kolikor nasprotuje temu, kako je sodišče interpretiralo dogovor pravdnih strank, je lahko vprašljivo le, ali je prav, da je sodišče iskalo pravo pogodbeno voljo. Glede tega vprašanja sta obe sodišči pravilno uporabili določbo drugega odstavka 99. člena ZOR in se revizijsko sodišče v tem delu v celoti sklicuje na utemeljitev obeh sodišč. Če pa je revidentove navedbe mogoče razumeti tako, da sta sodišči pogodbeno voljo ugotovili narobe, gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, česar revizijsko sodišče ne more presojati (tretji odstavek 370. člena ZPP). V izpodbijani odločbi tudi ni mogoče najti kakšne druge kršitve materialnega prava, na katero mora paziti revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Glede na to je revizijsko sodišče na podlagi določbe 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi 155. člena ZPP. Navedbe tožeče stranke v odgovoru na revizijo niso prispevale k odločitvi v tej zadevi.