Jedro

Predlagateljici je bila v zvezi s podpisom pogodbe izrečena le grožnja, da ji bodo nepremičnine vzeli, če pogodbe ne podpiše. Del parcele št. 404/5, ki je bila poleg parcele št. 404/7 predmet pogodbe, je bil razlaščen že v letu 1951. Predlagateljica se je morala v zvezi s temi nepremičninami večkrat zglasiti na notranji upravi, kjer so ji povedali, da bodo zemljišče potrebovali za izgradnjo garaž. Zemljišča so bila dejansko odvzeta predlagateljici že pred podpisom pogodbe in je bila tako sklenitev pogodbe le še formalnost. Ob upoštevanju časovnega obdobja, v katerem je prišlo do sklenitve pogodbe, in vseh navedenih okoliščin, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zaključili, da je bila predlagateljica tedaj pod velikim psihičnim pritiskom.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom ugotovilo, da se zahtevek za denacionalizacijo obravnava v skladu s 5.čl. Zakona o denacionalizaciji, saj so za to vsi pogoji iz tega člena. Proti temu sklepu sta se pritožila nasprotna udeleženca A. L. in Slovenski odškodninski sklad. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Slovenski odškodninski sklad je vložil proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sklep sodišča druge stopnje ustrezno spremeni, podrejeno pa, da sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bila v izpodbijanem sklepu nepravilno uporabljena določba 5.čl. Zakona o denacionalizaciji, saj niso bili izkazani elementi grožnje, sile ali zvijače. Sodišče šteje za dokazane psihične pritiske, ki pa so posledica ravnanj državnih organov v preteklosti, in vzročna zveza med njimi in sklenitvijo pravnega posla ni podana. V postopku ni bila upoštevana visoka pogodbena cena, na katero je odškodninski sklad opozarjal v teku postopka. Da bi predlagateljica ne prejela kupnine, ta ni dokazala. Sodišči sta nepravilno šteli, da je glede te okoliščine dokazno breme na nasprotnem udeležencu.

Revizija je bila vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija ni utemeljena.

Nasprotni udeleženec v reviziji ni pojasnil, v čem naj bi obstajal revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijani sklep po uradni dolžnosti glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Kolikor revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje glede okoliščin sklenitve kupoprodajne pogodbe, je treba upoštevati določbo 3.odst. 385.čl. ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je tako vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje so predlagateljičine nepremičnine prešle v splošno ljudsko premoženje na podlagi pogodbe o nakupu z dne 18.8.1956, sklenjene med predlagateljico in Ljudsko republiko Slovenijo. Predlagateljici je bila v zvezi s podpisom pogodbe izrečena le grožnja, da ji bodo nepremičnine vzeli, če pogodbe ne podpiše. Del parcele št. 404/5, ki je bila poleg parcele št. 404/7 predmet pogodbe, je bil razlaščen že v letu 1951. Predlagateljica se je morala v zvezi s temi nepremičninami večkrat zglasiti na notranji upravi, kjer so ji povedali, da bodo zemljišče potrebovali za izgradnjo garaž. Zemljišča so bila dejansko odvzeta predlagateljici že pred podpisom pogodbe in je bila tako sklenitev pogodbe le še formalnost. Ob upoštevanju časovnega obdobja, v katerem je prišlo do sklenitve pogodbe, in vseh navedenih okoliščin, sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno zaključili, da je bila predlagateljica tedaj pod velikim psihičnim pritiskom, tako da sklenitev pogodbe ni bila odraz njene prave volje. Revident se tako ne more sklicevati na to, da je bila predlagateljica pod psihičnim pritiskom le več let pred sklenitvijo pogodbe. Tudi višina dogovorjene kupnine spričo vseh ostalih okoliščin ne more biti bistvena. Odločitev, da so podani vsi pogoji za predlagateljičin zahtevek po 5.čl. Zakona o denacionalizaciji, je tako materialnopravno pravilna in uveljavljani revizijski razlog ni podan. Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).