Jedro

Pri pogodbi o preužitku je po volji pogodbenih strank izključena uporaba obligacijskih institutov enakovrednosti dajatev in neupravičene pridobitve (obogatitve), na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku.

Izrek

Pritožba se za vrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo:

1.) Primarni tožbeni zahtevek – na ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe z dne 24.11.1997 in dodatka z dne 19.3.1999, sklenjene med izročevalcema P. M. in A. M., ki prikrivata darilno pogodbo, na ugotovitev njene pravne neučinkovitosti proti tožečim strankam glede v izreku zahtevka naštetih nepremičnin in se nepremičnine vrnejo v zapuščino po pok. P. M.;

2. prvi podredni tožbeni zahtevek, da je navedena pogodba nična, prikriva darilno pogodbo in nima učinka proti tožečim strankam glede naštetih nepremičnin in je zato toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v njihovo korist oz. plačati denarno protivrednost za posamezna v izreku navedene nepremičnine (vsaki tožnici po 69.570,00 EUR);

3.) drugi podredni tožbeni zahtevek, v katerem tožnice zahtevajo isto kot v predhodnem zahtevku, razen, da zahtevajo višje denarne zneske (vsaka po 74.230,83 EUR). Zavrnilo je tudi vse stroškovne zahtevke tožnic, ter jim naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 11.331,97 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo tožeče stranke in uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter pošlje zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarjajo, da je sodišče prve stopnje brez kakršnegakoli dokaznega postopka ugotavljalo pogodbeno voljo strank. Nepravilno je ugotovljeno, da naj bi toženec že pred in po sklenitvi pogodbe svoje pogodbene obveznosti. Nepravilno je zaključeno, da ni bilo darilnega namena. V skladu s 110. členom ZD se šteje predmet izročilne pogodbe za darilo. Tožnice zahtevajo nujne deleže, za katere so prikrajšane. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da tudi zgolj veliko nesorazmerje med vrednostjo nasprotnih dajatev v korist izročenega premoženja, ne more biti razlog za sklepanje, da je šlo v presežku za darilo. Odvetnik je večkrat povabil tožnice, da sodelujejo pri izročilni pogodbi, kar pomeni, da je bil namen skleniti izročilno pogodbo v smislu zakona. Ker so v pogodbi omenjena darila dana tožnicam ter je zapisano, da izročevalca izročata tožencu premoženje kot zapuščino, torej neodplačno, gre za darilni namen izročevalcev. Torej ne gre za pogodbo o preužitku. Nepravilen je zaključek, da je oče želel, da kmetija preide v toženčeve roke, saj so to dejstvo potrdile priče A. K. in K. M. Razlogi so zato sami s seboj v nasprotju. Mama je umrla kmalu po sklenitvi pogodbe, oče pa je imel svojo pokojnino in je bil gospodar kmetije do svoje smrti in na njej tudi delal in je tudi zato potrebno vse premoženje šteti za darilo, saj gre že na prvi pogled za nesorazmerje. Sklicujejo se tudi na 551. člen OZ. Sodišče je preuranjeno odločilo, da gre v tem primeru v celoti za pogodbo preužitku. Tudi pri presoji pogodbe o preužitku se vrednost prevzemnikove obveznosti presoja z upoštevanjem elementov tveganja. Če je vrednost prevzetega premoženja večja od vrednosti prevzemnikove obveznosti, gre lahko za darilno pogodbo le glede presegajoče vrednosti (mešano darilo – 535. člen OZ) in če je prikrajšan nujni delež imajo nujni dediči pravico zahtevati vrnitev darila (v presegajoči vrednosti), dokler ni nujni delež dopolnjen. Tudi v primeru, ko je prvostopenjsko sodišče štelo, da sporna pogodba predstavlja pogodbo o preužitku, bi torej moralo ugotavljati ali obstaja očitno nesorazmerje med dajatvami ter ugotavljati in upoštevati elemente tveganja. Šlo pa je za izročitev s pridržanjem pravic. Kljub temu poudarjajo, da morajo biti vrednosti nasprotnih izpolnitev sorazmerne. Spoštovano mora biti načelo enake vrednosti obeh nasprotnih izpolnitev, sicer se presežek vrednosti izpolnitev ene od strank šteje kot darilo in v tem delu ne veljajo pravila o preužitku. Če vrednosti nasprotnih izpolnitev nista enaki in v konkretnem primeru glede na obseg izročenega premoženja tudi nista mogli biti enaki, je razlog in namen sklenitve pogodbe, poleg zagotovitve dosmrtnega preživljanja tudi neodplačna obogatitev ene od strank. V tem primeru se razmerje med strankama glede presegajoče vrednosti nedvomno presoja po pravilih darilne pogodbe. Sodišče ni ugotavljalo sorazmernosti vrednosti nasprotnih izpolnitev in je preuranjeno zaključilo, da je pogodba v celoti odplačna. Sodišče bi tudi po napotku višjega sodišča v že cit. sklepu moralo ugotavljati ali obstaja očitno nesorazmerje med vrednostjo izročenega premoženja in opravljenimi dogovorjenimi obveznostmi preživljanca, prav tako ni ugotavljalo ali je to nesorazmerje še sprejemljivo ali ne in je s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnic za postavitev izvedencev gradbene, kmetijske in gozdarske stroke, kršilo 1. odstavek 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče prve stopnje o prikrajšanju nujnega deleža tožnic ni z ničemer opredelilo in se s tem ni niti ukvarjalo. Sodišče je nerazumno verjelo le pričam, ki jih je predlagal toženec, pri čemer ni obrazložilo zakaj ne verjame pričam, ki so jih predlagale tožnice. Sodišče je le navedlo, da so bile priče tožene stranke bolj prepričljive. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog po ponovnem zaslišanju, saj tožnice niso soglašale z branjem zapisnikov o zaslišanju prič in strank, v utemeljitvi tega dokaznega predloga pa so tožeče stranke pojasnile, da lahko dodatno osvetlijo dejstva in okoliščine v zvezi s sporno pogodbo, družinsko premoženjskimi razmerji, za kar niso imele možnosti v novem postopku. Tudi ni obrazloženo, katera sredstva je toženec vložil v kmetijo in katera dela je intenzivno opravljal na kmetiji v času pred sklenitvijo pogodbe in po njej do smrti, saj sodišče priče ni zadostno zaslišalo o točno katerih delih in v katerem obdobju je kdo delal na kmetiji. Priče so o tem zelo splošno izpovedovale. Nerazumna je obrazložitev sodišča, da je razlog za to, da sodišče ne sledi izpovedbam tožnic, ker so po občutku sodnice jezne na starša. Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno pravilno izhodišče je v sporni zadevi takšno, kakršno je zavzelo sodišče prve stopnje. Pravilno je ugotovilo, da sta pogodbeni stranki kljub drugačnemu nazivu pogodbe – izročilna, upoštevaje njeno vsebino sklenili v praksi uveljavljeno pogodbo o preužitku, kot jo sedaj urejajo določbe 564. člena do 568. člena Obligacijskega zakonika (OZ). To ugotovitev pa utemeljeno oprlo na določila pogodbe, po kateri sta izročevalca prevzemniku (tožencu) v takojšnjo last in posest izročila vse nepremičnine, ki jih zajema predmetno kmečko posestvo, ves kmečki inventar, vse premičnine s staležem živine, za protidajatev pa sta si izgovorila pravico dosmrtnega brezplačnega stanovanja v domači hiši, s tem da prevzemnik skrbi za tekoče vzdrževanje hiše, za njeno zimsko ogrevanje in plačevanje drugih izdatkov, nadalje pravico do sprejemov obiskov, dosmrtne nege in oskrbe v času bolezni in starostne obnemoglosti oz. pomoč vsake vrste, ki jo bosta potrebovala, plačila domske oskrbe ter plačila pogrebnih stroškov ter vknjižbo služnostne pravice dosmrtnega brezplačnega stanovanja in realno breme dosmrtne brezplačne nege in oskrbe, pri čemer so pogodbeniki posebej še ugotovili, da je prevzemnik že do sedaj skrbel in obdeloval domače kmečko posestvo in v kmetijo vlagal svoja denarna sredstva in da se pravice in obveznosti izgovorjenega užitka že izpolnjujejo. Ugotavljalo je tudi ali predstavlja sporna „izročilna“ pogodba dejansko darilno pogodbo.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopnim sodiščem, da upoštevaje že njeno opisano jasno vsebino sporna pogodba ne more predstavljati neodplačnega pravnega posla; izkazana je namreč njena odplačnost upoštevaje toženčevo preteklo večletno obsežno delo ter tudi denarne prispevke v kmetijo izročevalcev ter dogovorjena delo in pomoč izročevalcema ter skrb zanju v bodoče. Že sama vsebina pogodbe tako nedvomno izkazuje kavzo solvendi in ne kavze donandi oz. darilnega nagiba. Ker se pri pogodbah šteje, da velja za resnično tisto, kar je v njih zapisano, nasprotno pa je potrebno dokazati, se je sodišče prve stopnje glede na dejansko trditveno podlago tožbe (predvsem očitke, da toženec ni prispeval pri delu na kmetiji in pri skrbi za starše- izročevalce) pravilno - smiselno - ukvarjalo tudi s presojo ali ni morda šlo za navidezno pogodbo o preužitku (simulirano), ki bi prekrivala resnično (disimulirano) darilno pogodbo. Ali še drugače povedano: odločilno je bilo tudi vprašanje - ali je bila pogodbena volja strank takšna, kakršna izhaja iz zapisa v pogodbi ali pa so dejansko želeli skleniti in so sklenili darilno pogodbo, torej pravni posel, ki ne ustreza zapisanemu v sporni pogodbi, pogodbo pa zapisali, ker so hoteli navzven ustvariti vtis, da gre za odplačni pravni posel ter s tem izigrati tožnice. V slednjem primeru bi bila navidezna pogodba brez pravnega učinka (prvi in drugi odstavek 66. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in bi zato moralo sodišče upoštevati zgolj učinke disimulirane darilne pogodbe, torej tudi ali je zaradi prejetega darila prikrajšan nujni delež tožnic. Sodišče prve stopnje pa je dokazno pravilno ugotovilo, da tisto, kar je kot nagib za sklenitev pogodbe zapisano v njej (to pa je predvsem preteklo obsežno delo toženca in drugi prispevki, ki so se - kar sicer ni pogosto v tovrstnih primerih – izkazovali celo v izgradnji novih gospodarskih objektov oz. obnovi obstoječih na kmetiji, nadalje delo in pomoč toženca in tudi njegove žene na kmetiji staršev, osebna pomoč in skrb zanju - tudi po sklenitvi pogodbe) verodostojen odraz dejanskih okoliščin oziroma dogajanja, kakršno je potekalo v zvezi s spornimi okoliščinami. Dokazna ocena o toženčevih obsežnih prispevkih je prepričljiva in celovita in glede nje sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov ter se, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, v celoti nanjo sklicuje.

Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje izpovedbe toženca in prič, ki so izpovedovale njemu v korist za prepričljivejše kot izpovedbe tožnic in prič, ki so izpovedovale v njihovo korist. Poudarilo je njihovo življenjsko sprejemljivost in logičnost, svoj vtis o njihovi verodostojnosti ter medsebojno skladnost, po drugi strani pa ugotovilo negativen čustveni naboj tožnic in njihovih prič predvsem do izročevalca. V dokazni oceni so tudi dovolj konkretizirano našteti oziroma opisani toženčevi delovni prispevki pri izpolnjevanju pogodbenih obveznosti ter prispevki v obdobju pred sklenitvijo pogodbe (razen v prvostopni sodbi opisanih posameznih kmečkih opravil na posestvu, kot so: sajenje pridelkov, oranje, košnja, spravilo mrve, delo v gozdu tudi obnova hleva in nakup v prvostopni sodbi konkretno naštetih kmetijskih strojev in orodja po požaru, izgradnja betonskega silosa, melioracija zemljišč, konkretno opisana pomoč izročevalcem; prispevki so tudi okvirno dovolj časovno opredeljeni – več let pred sklenitvijo pogodbe, in po sklenitvi pogodbe do smrti izročevalcev). Pavšalni dokazni očitki pritožnic tako ne morejo izpodbiti dejanskih prvostopnih ugotovitev (glej razloge na straneh od 15 do 25 prvostopne sodbe). Na opisano vrsto oz. pravno naravo pogodbe ne morejo vplivati v pritožbi izpostavljene okoliščine, da je v pogodbi navedeno, da so bile tudi tožnice vabljene k sklenitvi pogodbe, da je v pogodbi zapisano, da izročevalca izročata premoženje kot zapuščino in da so tožnice že prejele darila od izročevalcev, ter da sta nadalje priči A. K. in K. M. izpovedovali, da izročevalec ni želel, da bi kmetijo dobile one temveč le toženec. Prav nasprotno – izkazujejo pravo voljo izročevalcev, da zaradi toženčevih največjih prispevkov njemu izročita v last posestvo, očitno pa sta si izročevalca tudi prizadevala, da s tožencem skleneta pogodbo transparentno, torej da o njenem sklepanju obvestita tožnice in celo zagotovita njihovo prisotnost. Pritožbeni kršitvi: zmotnega in nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (očitek pomanjkanja razlogov o pravno odločilnih dejstvih oziroma njihova premajhna jasnost, protislovnost oziroma celo očitana „protispisnost“) nista izkazani.

Pritožnice v zvezi z vprašanjem pravne narave pogodbe opozarjajo tudi na potrebo po ugotavljanju ali vendarle obstaja vsaj delno nesorazmerje med izročenim premoženjem ter dejansko nudeno protidajatvijo (toženčevim prispevkom k ohranjanju in povečanju kmečkega posestva, delom na kmetiji, skrbjo in pomočjo izročevalcema), pri čemer se sklicujejo tudi na v tej smeri dane napotke v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1771/2008 z dne 29.10.2008. Res je sicer sodišče druge stopnje v navedenem razveljavitvenem sklepu dalo napotke sodišču prve stopnje, da v novem postopku ugotovi ali obstaja očitno nesorazmerje med protidajatvama, vendar pa je kasnejša (novejša) sodna praksa zavzela drugačno (spremenjeno) stališče glede tega vprašanja. V novejši sodni praksi je tako izraženo stališče (na katerega se opira tudi izpodbijana sodba), da dejstva ali je šlo vsaj za (delno) neodplačno pogodbo ni mogoče ugotavljati s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, pač pa le z ugotavljanjem volje in namena pogodbenih strank. Pogodba lahko torej predstavlja mešano pogodbo (delno darilno pogodbo), le če je bila takšna tudi volja pogodbenih strank (glej že zgoraj navedene pravne razloge). Pogodba o preužitku je namreč sicer pogodba obligacijskega prava in ne dednega prava in je aleatorna pogodba, torej pogodba tveganja. Slednji element terja sklepanje, da gre praviloma za popolnoma odplačno pogodbo ne glede na to, kakšna bo dejansko dosežena vrednost preživljanja, ki bo odvisna izključno od negotovega dejstva dosežene starosti preživljalcev. Obveznost dosmrtnega preživljanja ter druge obveznosti preužitkarskega zavezanca imajo namreč tudi subjektiven pomen oziroma vrednost za izročevalca (prejemati pomoč dokler bo še živel) in zato zanj ni pomembno ali vsaj ne prvenstveno trajanje njenega izvrševanja, ki je vselej odvisno od trajanja njegovega življenja. Izključena je tako možnost uporabe pravil o enaki vrednosti izpolnitev v času sklenitve pogodbe. Po drugi strani pa bi bil prevzemnik v nasprotnem primeru vselej izpostavljen tveganju, da zaradi neizpolnjene enakovrednosti njegove protidajatve za izročeno vrednost ne bi dosegle slednje ter s tem bil izpostavljen grožnji uveljavitve dednopravnih zahtevkov ostalih dedičev, čigar dedni deleži bi bili prikrajšani (1). Izključena je zato po volji pogodbenih strank uporaba obligacijskih institutov enake vrednosti dajatev in tudi neupravičene pridobitve (obogatitve), na takšno pogodbeno voljo pa so vezani tudi tisti pravni nasledniki izročevalcev, ki bi jim lahko pripadel nujni delež po zapustniku. Zato v konkretnem primeru ni pomembno, da je mati (izročevalka) umrla v kratkem času po sklenitvi pogodbe in da je oče (izročevalec) vendarle tudi sam bil še zdravstveno sposoben v takšni meri, da je lahko še vsaj delno v določenem obdobju pred smrtjo skrbel zase in sodeloval pri delu na kmetiji (glej pritožbene poudarke). Vse povedano pa seveda še toliko bolj velja v spornem primeru, ko je bistveni nagib za izročitev premoženja bil - ne le bodoče delo in pomoč temveč obsežno in dolgoletno toženčevo preteklo delo na kmetiji, in je torej darilni nagib prima faciae izključen. Nanizane pravne razloge je prvostopno sodišče pravilno navedlo v svojih razlogih ter pravilno vztrajalo pri svoji prvi odločitvi ter očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 362. člena ZPP ni storilo. V dokaznem postopku pa torej ni bilo potrebno izvajati predlaganega dokaza z izvedenci, ki bi ugotavljali morebitno nepoplačanost vrednosti izročenega premoženja s toženčevim prispevkom in so zato tudi v tej smeri podajani očitki dejanskih in procesnih kršitev neutemeljeni (v pritožbi ponovljeni vsebinsko uveljavljani bistveni kršitvi določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 302. člena ZPP ter iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

Upoštevaje do sedaj navedeno je tudi kot na dlani izključen obstoj mešanega darila iz 535. člena OZ (v času sklenitve pogodbe uporabljivo pravno pravilo paragrafa 942 ODZ), na katerega se sklicujejo nadalje pritožnice, saj pogodbi manjka darilni namen glede dajatev vsake od pogodbenih strank in kar je še pomembneje - tudi glede morebitne presegajoče vrednosti ene od dajatev(2). Tudi ne gre za poseben tip izročilne pogodbe iz 111. člena Zakona o dedovanju - ZD (sedaj 551. člen OZ). Predmetno pogodbo razlikuje od pogodbe iz te zakonske določbe neobstoj soglasja dedinj k sklenitvi predmetne pogodbe, ki predstavlja konstitutiven element izročilne pogodbe ter zapisana pogodbena vsebina, po kateri so odločilni nagib za sklenitev pogodbe tudi toženčevi pretekli prispevki in ne torej zgolj v bodoče (po sklenitvi pogodbe) izvrševane obveznosti. Prvostopno sodišče torej materialno pravno pravilno ni uporabilo teh zakonskih določb. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem ali je prikrajšan nujni delež tožnic. Ker sporna pogodba o preužitku ob povedanem predstavlja odplačen pravni posel z elementom tveganja, pri kateri nedoseganje izenačenja dajatve in protidajatve ne vpliva na pravno opredelitev njene narave, tožnice dednopravnih zahtevkov iz naslova prikrajšanja nujnega deleža ne morejo uveljavljati. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni izkazan.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo nobenih kršitev materialnopravnega ali procesnega značaja, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo ter potrdilo v celoti izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

(1) Glej v sodni praksi: Sodbo VS RS opr. štev. 791/2008 z dne 4.12.2008 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. štev. II Cp 2091/2007, z dne 5.3.2008. (2) Glej v teoriji: dr. N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakon s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, 435. do 703. člen „; GV založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2004, stran 475; v tem delu avtor komentarja B. Podgoršek.