Jedro

Drži, da novejša sodna praksa dovoljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Vendar, kot ugotavlja sam dolžnik, gre za primere, ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. Tak sklep ne obsega le dovolilnega dela, temveč tudi kondemnatorni del, v katerem je dolžniku naložena poravnava terjatve v 3 oziroma 8-dnevnem roku. S sklepom o izvršbi sodišče ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Postopek izdaje plačilnega naloga ureja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 431. do 441. členu, zato je pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje potrebno izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (116. do 120. člen), ki predloga ne omejuje zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj upnik že ima izvršilni naslov, na podlagi katerega je predlagal izvršbo, sodišče prve stopnje pa je s sklepom o izvršbi le dovolilo opravo izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 14. 12. 2021, ki ga je vložil zaradi zamude roka za plačilo sodne takse, zavrglo. Odločitev je oprlo na 36. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi enako kot v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje poudarja, da je pooblaščenec nalog za plačilo sodne takse prejel 23. 11. 2021, dolžnik pa zaradi objektivnih razlogov ni mogel pravočasno poravnati sodne takse, saj je bil 24. 11. 2021 pozitiven na hitri test COVID-19, od 25. 11. 2021 do 5. 12. 2021 pa mu je bila odrejena obvezna karantena. Mnenja je, da je potrebno upoštevati novejšo sodno prakso, po kateri vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni izključena tudi v primeru, ko gre za zamudo plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova. Dolžnik zaradi odrejenega ukrepa karantene ni imel možnosti plačila od doma, saj spletnega bančništva nima, kot tudi ni imel možnosti, da bi odšel na banko, dvignil gotovino in poravnal sodno takso. V tem primeru bi tvegal globo oziroma uvedbo prekrškovnega postopka, prav tako pa bi hote širil nalezljivo bolezen. Dolžniku je bilo tudi onemogočeno vložiti pritožbo (pravilno ugovor) zoper plačilni nalog in predlagati odlog izvršbe. Zaradi spoštovanja oblastne odločitve o omejitvi gibanja, dolžnik obveznosti plačila sodne takse v predpisanem roku ni mogel izpolniti. Očita kršitev pravice do izjavljanja in zagovarja stališče, da je v konkretnem primeru uporaba instituta vrnitve v prejšnje stanje zato dovoljena. Možnost vrnitve v prejšnje stanje je treba omejiti na primere, ko stranka brez svoje krivde ni mogla opraviti procesnega dejanja. Navaja še, da v kolikor ugovor ne bo vsebinsko obravnavan, ne bo uspel uveljavljati ugovora zastaranja. Evidentno je, da je terjatev zastarala, saj se opira na 14-letni star sklep o izvršbi. Sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za dolžnika ni sporna zamuda plačila sodne takse za ugovor, zanj je sporna presoja sodišča prve stopnje, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse v postopku izvršbe ni dovoljen in uporaba 36. člena ZIZ.

5. V skladu s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks po ZST-1 smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če zakon ne določa drugače. ZIZ, ki ureja izvršilni postopek, v 36. členu izrecno določa, da je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo dolžnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude plačila sodne takse za ugovor.1 V obravnavanem primeru ne gre za nobenega od primerov (zamuda za ugovor ali zamuda za pritožbo), za katera zakon dopušča vrnitev v prejšnje stanje.

6. Drži, da novejša sodna praksa dovoljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi.2 Vendar, kot ugotavlja sam dolžnik, gre za primere, ko je sklep o izvršbi izdan na podlagi verodostojne listine. Tak sklep ne obsega le dovolilnega dela, temveč tudi kondemnatorni del, v katerem je dolžniku naložena poravnava terjatve v 3 oziroma 8-dnevnem roku. S sklepom o izvršbi sodišče ne dovoli le oprave izvršbe, temveč izda tudi plačilni nalog. Postopek izdaje plačilnega naloga ureja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 431. do 441. členu, zato je pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje potrebno izhajati ne le iz 36. člena ZIZ, ampak tudi iz določb ZPP o vrnitvi v prejšnje stanje (116. do 120. člen), ki predloga ne omejuje zgolj na zamujen rok za ugovor in pritožbo.

7. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj upnik že ima izvršilni naslov,3 na podlagi katerega je predlagal izvršbo, sodišče prve stopnje pa je s sklepom o izvršbi le dovolilo opravo izvršbe. V njem je že pravnomočno ugotovljen obstoj in višina dajatvenega zahtevka upnika zoper dolžnika. Postopek o plačilnem nalogu je že pravnomočno zaključen.4

8. Glede na zakonsko predpisan nedovoljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje in posledico zavrženje že v fazi presoje procesnih predpostavk (dopustnosti tega sredstva), je nerelevantna pritožbena razprava o procesnem ali materialnem roku iz plačilnega naloga, kot tudi okoliščine, ki jih kot vzrok zamude izpostavlja dolžnik. Te bi bile pravno pomembne v okviru vsebinskega obravnavanja predloga za vrnitev v prejšnje stanje, za takšno presojo pa ZIZ (36. člen) dolžniku ne daje pravice.

9. Kar se tiče pritožbenega očitka o posegu v ustavno varovane pravice (22. člen Ustave Republike Slovenije), sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za posplošeno sklicevanje na ustavno varovane pravice, pri čemer dolžnik tega očitka tudi ne podpre z drugačnimi odločitvami iz sodne prakse.

10. Ne glede na vse navedeno sodišče druge stopnje dodaja, da se pri institutu vrnitve v prejšnje stanje presoja, ali je zamudo povzročil dogodek, ki ga pooblaščenec ali stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti nista mogla ne predvideti, ne odkloniti torej, da dolžnik, niti njegov pooblaščenec, kateremu je bil plačilni nalog vročen, nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude.

11. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev je sprejelo potem, ko tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni pokazal kršitev.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka ni bila sprejeta, ker jih dolžnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Enako: VSL sklep I Ip 106/2019, VSC sklep I Ip 122/2018, VSL sklep II Ip 3808/2015, VSL sklep III Ip 2150/2015, VSC sklep II Ip 7/2015, VSL sklep I Ip 484/2011. 2 VSL sklep II Ip 1016/2019, VSL sklep I Ip 502/2019. 3 Tega predstavlja pravnomočni in izvršljiv sklep o izvršbi VL 3993/2008 z dne 19. 2. 2008, izdan na podlagi verodostojne listine. V njem je dolžniku naloženo plačilo terjatve v 8 dneh in hkrati dovoljena izvršba v primeru neplačila. 4 S pravnomočnostjo sklepa o izvršbi VL 3993/2008 z dne 19. 2. 2008.