Jedro

Sodišče se ne strinja s toženko, da bi iz tožnikovih izjav v postopku za priznanje mednarodne zaščite izhajali zgolj razlogi, ki po navedenih zakonskih določbah niso pomembni za odločanje o mednarodni zaščiti. Toženka se v tem pogledu sklicuje zgolj na tožnikove navedbe, ki tudi po presoji sodišča pomenijo ekonomske razloge za odhod iz matične države, kar res ne pomeni razlogov, ki bi lahko vplivali na dodelitev mednarodne zaščite. Vendar pa pri tem spregleda, da se je tožnik v postopku skliceval tudi na okoliščine, kot je ogroženost zaradi narodne in verske pripadnosti, ki utegnejo biti v tem postopku pomembne. Sodišče zato meni, da odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene ni mogoče opreti na ugotovitev, da je za odhod iz izvorne države navajal zgolj ekonomske in s tem pravno nepomembne razloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi obširno in podrobno povzema tožnikove navedbe o razlogih, iz katerih prosi za mednarodno zaščito, in nato najprej navaja, da je tožnik sam navedel, da ga je pri triindvajsetih letih oče vrgel iz hiše in je zato pet let živel na ulici. Toženka meni, da to pomeni, da je Alžirijo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije, na kar kaže tudi njegova navedba v policijskem postopku, da je bil namenjen v Francijo, da si izboljša življenje, in njegova lastnoročna izjava, v kateri je zapisal, da je Alžirijo zapustil zato, ker tam ni dela. Ker ekonomske težave ne morejo predstavljati razloga za priznanje mednarodne zaščite, toženka meni, da so vse te navedbe nepomembne za odločanje o tožnikovi upravičenosti do mednarodne zaščite.

2. Poleg tega je bila Alžirija z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določena kot varna izvorna država, tožnik ima po lastnih navedbah državljanstvo te države, v njej pa je imel tudi običajno prebivališče. Zato je toženka presojala, ali morda Alžirija za tožnika ni varna država zaradi njegovih osebnih okoliščin. Pri tem je upoštevala, da je tožnik navajal, da je po veroizpovedi kristjan in zato preganjan, vendar tožnica opozarja na neskladnost oziroma kontradiktornost njegovih izjav o tem, kdaj je postal kristjan. Te kontradiktornosti tožnik po presoji toženke ni uspel prepričljivo pojasniti, gre pa za zelo pomembno okoliščino, saj tožnik svojo veroizpoved neposredno povezuje z zatrjevanimi težavami.

3. Poleg tega toženka meni, da niso prepričljive niti tožnikove navedbe, da v Alžiriji ne more biti svoboden v svojem verskem prepričanju. Najprej je namreč navedel, da so ga zato, ker je kristjan, z nožem napadli pred petimi leti, na osebnem razgovoru pa, da je bilo to leta 2014 ali 2015, kar "se datumsko ne sklada". Toženka ocenjuje, da če so bile zatrjevane težave take, da je moral tožnik zaradi njih zapustiti izvorno državo, je mogoče pričakovati, da jih bo vedno enako umestil v čas. Nedoločne in deloma kontradiktorne so bile tudi njegove izjave o težavah, ki naj bi jih imel kot kristjan, saj je zgolj na splošno navedel, "da ima težave z muslimanom", da so ga želeli ubiti in da je imel težave s starši. Teh svojih izjav ni konkretiziral kljub večkratnim pozivom uradne osebe, razen zopet zelo splošne navedbe, da so ga želeli ubiti, vendar zopet brez konkretizacije.

4. Toženka meni, da bi tožnik v primeru, če bi se dogodek, na katerega se sklicuje, v resnici zgodil, ta dogodek sam od sebe obširno predstavil in opisal tudi situacijo in ogroženost, do katere naj bi zaradi tega prišlo. Kot nadaljnjo kontradiktornost v tožnikovi izjavi toženka navaja, da naj bi tožnik dogodek prijavil na policijo in šel zaradi tega v zapor, njegove izjave o tem, kaj naj bi nato naredil z dokumentacijo, pa so bile povsem različne, saj je najprej navedel, da je vse pustil v državi, drugič, da je dokumentacijo zažgal, tretjič pa je dejal, da ni dobil ničesar. Toženka zato dvomi, da je tožnik sploh kristjan in da je do dogodka z nožem, na katerega se sklicuje, sploh prišlo. Prav tako dvomi, da je odšel v zapor samo zato, ker je kristjan in da je nato plačal odvetnika, da so ga izpustili, saj bi v takem primeru vedel vsaj to, kateri odvetnik ga je zastopal. 5. Poleg tega toženka meni, da bi tožnik v primeru, če bi bil resnično ogrožen, izvorno državo zapustil takoj po tem, ko je prišel iz zapora, ne pa da je najprej odšel v relativno bližnjo vas, nato pa se je vrnil domov in šele po dveh mesecih, v letu 2016, zapustil izvorno državo. Toženka med drugim opozarja še, da je tožnik po lastni izjavi po zatrjevanem napadu dobil tako zdravniško pomoč, kot tudi pomoč policije, ki je sprejela njegovo prijavo in jo posredovala naprej. Tožnik se sicer sklicuje tudi na berbersko narodnost, vendar toženka ugotavlja, da je sam navedel tudi, da ni bil zaradi tega nikoli ogrožen.

6. Poleg navedenega se toženka sklicuje še na več drugih nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah, posebno glede tega, s čim in kako se je v izvorni državi preživljal in glede tega, da nima nobenih dokumentov, pa tudi glede njegovih ostalih izjav o družini v Alžiriji, ciljni državi in razlogih za odhod iz izvorne države. Kot razlog za zavrnitev toženka navaja peto alinejo prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Iz vseh navedenih razlogov iz tožnikovih izjav ni mogoče povzeti tehtnih razlogov, ki bi kazali, da Alžirija zanj ni varna država.

7. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je bil prisiljen zapustiti matično državo, ker je imel kot kristjan tam težave z muslimani. Hoteli so ga ubiti, ker je pomagal pri gradnji krščanske cerkve, zato so se nad njim izživljali, da je kristjan, pa je vidno na zunaj, saj ima tetoviran križ. Po narodnosti je Berber in ne sme uporabljati svojega jezika. Sodišču predlaga, naj ga zasliši, da bi razjasnilo morebitne neskladnosti v njegovih izjavah pred uradno osebo, nato pa naj izpodbijano odločbo odpravi.

8. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Kot že rečeno, izpodbijana odločba po izrecnih navedbah toženke temelji na prvi in drugi alineji 52. člena ZMZ-1, po katerih se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) oziroma če prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja).

11. Dejstva, ki so pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite so našteta v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (in podrobneje opredeljena v 27. členu), po katerem se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupnosti, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (…). Po tretjem odstavku istega člena se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po slednjem resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

12. Sodišče se ne strinja s toženko, da bi iz tožnikovih izjav v postopku za priznanje mednarodne zaščite izhajali zgolj razlogi, ki po navedenih zakonskih določbah niso pomembni za odločanje o mednarodni zaščiti. Toženka se v tem pogledu sklicuje zgolj na tožnikove navedbe, ki tudi po presoji sodišča pomenijo ekonomske razloge za odhod iz matične države, kar res ne pomeni razlogov, ki bi lahko vplivali na dodelitev mednarodne zaščite. Vendar pa pri tem spregleda, da se je tožnik v postopku skliceval tudi na okoliščine, kot je ogroženost zaradi narodne in verske pripadnosti, ki utegnejo biti v tem postopku pomembne. Sodišče zato meni, da odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene ni mogoče opreti na ugotovitev, da je za odhod iz izvorne države navajal zgolj ekonomske in s tem pravno nepomembne razloge.

13. Se pa sodišče strinja z nadaljnjim razlogom, ki ga za svojo odločitev navaja toženka, namreč, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Da Alžirija objektivno pomeni tako državo in da je med take države uvrščena z odlokom Vlade Republike Slovenije, med strankama niti ni sporno. Ob tem se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da niti iz tožnikovih lastnih izjav ne izhaja, da bi ta država zanj ne bila varna ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1).

14. V zvezi z narodno pripadnostjo tožnik (razen gole trditve, da je Berber) takih okoliščin niti ni navedel, in to ne v postopku pred toženko, ne v tožbi. Glede tožnikove trditve, da je kristjan in zato preganjan, je toženka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj mu ne verjame, tožbene navedbe pa so v tem pogledu povsem splošne ter iz njih v ničemer ne izhaja, zakaj in čem naj bi bilo tožničino sklepanje napačno. Podobno velja tudi za tožnikove navedbe, da naj bi bil zaradi svoje veroizpovedi napaden: po eni strani je toženka navedla jasne in prepričljive razloge, zakaj mu tudi v tem pogledu ne verjame (nedoslednost, splošnost in kontradiktornost njegovega opisa dogodkov), in opozorila, da že iz tožnikovih navedb samih po sebi izhaja, da so državni organi na dogodek reagirali ustrezno, po drugi strani pa tožnik v tožbi zgolj pavšalno navaja, da ima težave z muslimani in da so ga hoteli ubiti, ne da bi pri tem kakorkoli konkretno izpodbijal toženkine ugotovitve oziroma dopolnil svoje navedbe v postopku pred toženko.

15. Tudi za svoje stališče, da tožniku ne verjame, da je moral zaradi navedenega dogodka v zapor, čeprav je bil žrtev, je toženka navedla jasne in logične razloge. Sodišče se strinja z njo, da tri različne navedbe, ali o tem obstaja dokumentacija in kaj se je s to dokumentacijo zgodilo, ne pomenijo zanesljive oziroma prepričljive trditvene podlage.

16. Kot že rečeno, tožnik v tožbi prav v ničemer ne konkretizira svojega nestrinjanja z odločitvijo toženke, temveč zgolj ponavlja nekatere od trditev, ki jih je navedel že v postopku pred toženko. Take tožbene navedbe sodišču ne dajejo podlage za podrobnejši vsebinski preizkus razlogov izpodbijane odločbe oziroma za kaj več kot ugotovitev, da je toženka tožniku na ustrezen način, tudi z aktivnim sodelovanjem uradne osebe omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, in se nato podrobno, izčrpno ter s konkretnimi razlogi opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb.

17. Glede na prej povzeto besedilo 52. člena ZMZ-1 že obstoj enega izmed kriterijev, naštetih v tem členu, zadostuje za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1), zato navedeni razlogi zadostujejo za ugotovitev, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, torej za zavrnitev tožbe (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1). Tožnik je sodišču sicer predlagal, naj opravi glavno obravnavo in ga na njej zasliši, da bo lahko razjasnil protislovja v svojih izjavah, do katerih je prišlo do postopka pred toženko, vendar pri tem ni pojasnil, kaj oziroma o katerih okoliščinah bi lahko izpovedal, ne tega, zakaj tega ni mogel storiti že v postopku pred toženko in niti tega, kako oziroma v kakšnem pogledu bi njegove (konkretne) navedbe lahko vplivale na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče zato meni, da je tožnik navedel zgolj dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati, zato je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.