Jedro

Ker je tožena stranka vedela, da najemenik lokal še vedno uporablja, naročilo izklopa električne energije pomeni protipravno dejanje.

Pomembno je, da dejanje objektivno pomeni motenje posesti.

Izrek

Pritožbi proti sklepu o motenju posesti z dne 3.10.1994 in proti sklepu o zavrženju pritožbe z dne 4.8.1994 se zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijana sklepa potrdita.

Pritožba proti sklepu z dne 27.7.1994 se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3.10.1994 ugotovilo, da je druga tožena stranka Z., motila tožnika D. Š. v mirni posesti lokala s tem, ko je naročilo odklop elektrike podjetju Elektro Ljubljana - dne 21.7.1994 v lokalu, s čemer je tožniku onemogočila nemoteno uporabo tega lokala. Drugi toženi stranki je prepovedalo v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji ovirati tožnika v njegovi posesti lokala, naložilo pa ji je tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 13.050,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki in odločilo o tem, da mora tožeča stranka povrniti prvi toženi stranki pravdne stroške. Zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi toženi stranki ni predmet pritožbe. Sodišče prve stopnje je zahtevku proti drugi toženi stranki ugodilo zato, ker je ugotovilo, da je druga tožena stranka tista, ki je storila motitveno dejanje.

S sklepom z dne 27.7.1994 je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo do pravnomočnosti sklepa v tem postopku.

S sklepom z dne 4.8.1994 je zavrglo pritožbo druge tožene stranke proti temu sklepu.

Proti sklepu o motenju posesti se pritožuje druga tožena stranka Z. zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo oz. razveljavitev sklepa.

Navaja, da v ravnanju tožene stranke, ki je naročila odklop elektrike, ni podana protipravnost. Druga tožena stranka je namreč prejemala račune za plačilo električne energije od Elektro Ljubljana, pri tem pa sama ni povzročila porabe elektrike, niti ni mogla preprečiti nadaljnjih stroškov v zvezi s porabljeno elektriko. Kljub temu, da si tožnik samovoljno lasti pravico, ki mu ne gre, to je, da zaseda poslovne prostore tudi po prenehanju najemne pogodbe, ga tožena stranka glede na neučinkovitost izvršilnega sodišča v deložacijskih postopkih, ne more s pravnimi sredstvi v krajšem času deložirati. Gre za samovoljno in nezakonito ravnanje tožnika in zato ne more biti deležen vseh ugodnosti posestnega varstva. Računi za elektriko so naslovljeni na drugo toženo stranko, povzroča pa jih tožnik. Naročilo za odklop elektrike zato ne pomeni protipravnega dejanja. Sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo, ali obstaja zavest druge tožene stranke o posegu v področje tuje posesti, seveda če se imetništvo tožnika nad poslovnimi prostori lahko kvalificira kot posest. Predlaga poizvedbe pri Elektro Ljubljana o tem, kdo je naročnik električne energije. Ker je samo druga tožena stranka plačnik računov, je samo ona posestnik pravice uporabe elektrike.

Tožnik tudi nima posesti na poslovnih prostorih. Zato pri naročilu za odklop elektrike, druga tožena stranka nikakor ni imela v zavesti, da s tem posega v tujo posest. Glede tega bi bilo treba zaslišati predsednika druge tožene stranke F. K. Druga tožena stranka pa vlaga tudi pritožbo proti sklepoma z dne 27.7.1994 in 4.8.1994, oboje v eni vlogi, vloženi dne 2.9.1994. Predlaga razveljavitev obeh sklepov. V prvem delu pritožbe obširno navaja, zakaj je sodišče ravnalo napačno, ko je izdalo začasno odredbo. Ker za izdajo prvega sklepa niso obstajali zakoniti pogoji, je prvi sklep nezakonit in zato je tudi njegov pravni pouk nepravilen in nezakonit. Pritožba proti sklepu o motenju posesti ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje, prav tako pa razloge tega sodišča. Tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, se v postopku zaradi motenja posesti daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti, pravni naslov in tudi ne dobrovernost posestnika. Tožena stranka se zato ne more sklicevati na to, da je najemnik v prostorih nezakonito.

Tudi če bi bilo tako, ima glede na zgoraj povedano posestno zaščito.

Protipravnost je v ravnanju druge tožene stranke podana, saj je druga tožena stranka vedela, da lokal in elektriko uporablja najemnik - še v pritožbi pove, da je po prenehanju najemne pogodbe v lokalu najemnik nezakonito in da ga s pravnimi sredstvi ne more v krajšem času deložirati. Če je torej v taki situaciji naročila izklop, je tako dejanje protipravno. Sklicevanje na to, da tožena stranka ni imela v zavesti, da posega v tujo posest, ni odločilnega pomena.

Predvsem tu ne gre za posest elektrike, ampak za posest oz. motenje posesti lokala. Tako se glasi tudi zahtevek. Da je tožnik uporabljal lokal in da je tožena stranka to vedela, ne more biti sporno. Zato se druga tožena stranka ne more sklicevati na to, da ni vedela, da posega v tujo posest. Neposredno dejansko oblast (čl. 70/1 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) nad poslovnim prostorom je imel tožnik, ne pa tožena stranka. Če pa je tako, pa ni več pomembna zavest ali stališče druge tožene stranke do te posesti, ampak je pomembno le, ali dejanje objektivno pomeni motenje (čl. 75 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Dopolnjevanje dokaznega postopka zato ni potrebno.

Pritožbo proti sklepu z dne 27.7.1994 je bilo treba zavreči, pritožbo zoper sklep z dne 4.8.1994 pa zavrniti.

Prvo pritožbo zoper sklep o začasni odredbi je sicer že zavrglo sodišče prve stopnje. Drugo pritožbo, vloženo v tej zadevi, je bilo prav tako zavreči, kajti po določilu čl. 442 Zakona o pravdnem postopku zoper sklep o začasni odredbi, izdan med postopkom v pravdi zaradi motenja posesti, ni posebne pritožbe. Poleg tega pa je o zavrženju te pritožbe že bilo odločeno s sklepom sodišča prve stopnje (čl. 367 ZPP). Pritožba proti sklepu z dne 4.8.1994 pa je neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti, kajti odločitev prvega sodišča je pravilna iz razlogov, ki so spredaj navedeni.

Odločitev pritožbenega sodišča o zavrnitvi pritožbe in potrditvi izpodbijanih sklepov je utemeljena na določilu čl. 368 ZPP v zvezi s čl. 380 tč. 2 in 381 ZPP.