Jedro

Stroški, ki jih ima tožnica z vzdrževanjem in uporabo vozila, ne predstavljajo stroškov, ki bi bremenili toženo stranko. Tega ne spremeni niti dejstvo, da mora tožnica avtobus prestopati niti, da zato porabi več časa.

Pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo le dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, temveč tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost izpolni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačevanje 120,00 EUR mesečne preživnine od 3.11.2014 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del prvostopenjske sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi 150,00 EUR mesečne preživnine. Navaja, da je sodišče ugotovilo mesečne potrebe tožnice prenizko. Sodišče ni upoštevalo, da je tudi prevoz z mestnim potniškim prometom potrebno plačati in da znaša mesečna dijaška vozovnica najmanj 10,00 EUR. Vsaj tak znesek bi moralo sodišče za prevozne stroške tudi priznati. Sodišče je napačno ocenilo, da je strošek s hišnim ljubljenčkom luksuz. Gre za običajno povprečno potrebo otrok in mladostnikov. Sodišče bi moralo v okviru teh potreb priznati vsaj 10,00 EUR mesečno. Potrebe tožnice znašajo vsaj 440,00 EUR mesečno, dejansko pa so še bistveno višje. Glede na lokacijo tožničinega prebivališča je strošek z avtomobilom zanjo nujno potreben, saj bi sicer morala zaradi prestopanja čakati na dva mestna avtobusa, kar predstavlja dodatne pol ure v vsako smer. Sodišče je ocenilo, da znašajo potrebe tožničinega brata A. A., ki je osnovnošolec, 385,00 EUR mesečno. Nedvomno so potrebe tožnice. ki je študentka, precej višje. Iz obrazložitve sodbe, s katero je sodišče določilo preživnini za brata A. A. in sestro B. B., je mogoče sklepati, da toženec ni resnicoljuben v svojih trditvah o premoženjskem stanju ter premoženjskih zmožnostih. Kot izhaja iz sodbe IV P 242/2013 je toženec zatrjeval, da se ukvarja s prodajo umetnin v galeriji v pasaži v Ljubljani. Nosilec dejavnosti je C. C., galerija je v najemu, s C. C. pa si razdelita, kar uspeta prodati. Sedaj pripoveduje drugačno zgodbo, in sicer, da ima galerijo njegov prijatelj, toženec pa pri njem opravi kakšno delo. Hkrati toženec sam priznava, da ima stranke po celi Sloveniji in tudi v tujini. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je strokovnjak na področju restavratorstva, da je slikar in da prodaja umetnine. Ima torej strokovno znanje in sposobnosti. Povsem verjetna je njegova trditev, razvidna iz sodbe z IV P 259/2013, da zasluži okoli 800,00 EUR mesečno samo z galerijsko dejavnostjo. Dejansko zasluži mesečno vsaj toliko kot tožničina mati, kar je tudi sam zatrjeval v pritožbi, ki je bila vložena zoper sodbo IV P 259/2013. Kopijo pritožbe pritožnica prilaga.

Sodišče je prezrlo, da tožnica za razliko od bratov A. A. in Č. Č. ne prejema štipendije ali otroških dodatkov. Brat A. A. prejema otroški dodatek v višini 105,00 EUR, Č. Č. pa štipendijo v višini 190,00 EUR. Njun premoženjski položaj je zato za te zneske ugodnejši. Toženec je v tej višini razbremenjen prispevka k preživljanju tožničinih bratov. Nesprejemljivo je, da ima tožnica, ki ima kot študentka bistveno večje potrebe kot brata, ki sta osnovnošolca oziroma srednješolca, preživnino le v višini 120,00 EUR mesečno.

Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Meni, da bi moralo sodišče naložiti tožencu v plačilo vse tožničine pravdne stroške, saj toženec preživnine ni hotel prostovoljno plačati in iz tega naslova ni prispeval še ničesar. Pravdni stroški niso bili zato, ker tožnica z zahtevkom ni uspela v celoti, prav nič višji.

4. Toženec izpodbija prvostopenjsko sodbo v celoti. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da preživninske potrebe tožnice niso bile ustrezno ugotovljene. Ocena sodišča, da znašajo preživninske potrebe tožnice 420,00 EUR mesečno je napačna, znesek pa je previsok. Kot pretirane in nepotrebne ocenjuje mesečne stroške za frizerja v višini 8,33 EUR, prenosnega računalnika v višini 7,33 EUR, dopusta v višini 12,50 EUR, prostega časa in kina v višini 2,50 EUR ter mobitela v višini 20,00 EUR. Sodišče je stroške ocenilo v le na podlagi izpovedbe tožeče stranke, čeprav bi bilo treba stroške izkazati z računi. Ker tožeča stranka stroškov ni izkazala z listinami, jih prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati.

Sodišče je upoštevalo, da tožeča stranka s študentskim delom poleg študija zasluži okoli 60,00 EUR mesečno. Tožena stranka je prepričana, da lahko tožeča stranka s študentskim delom zasluži mnogo več. Znesek, ki ga je sodišče upoštevalo, je moč zaslužiti v 16-tih urah, torej v dveh delovnih dneh. Če bi tožeča stranka delala tri vikende v mesecu, bi ji ostalo več kot dovolj časa za opravljanje študijskih obveznosti in bi zaslužila vsaj 180,00 EUR mesečno. Tožeča stranka ni zatrjevala, da ne zmore opravljati več dela preko študentskega servisa zato, ker bi slabše izpolnjevala študijske obveznosti. Glede na to je nejasno, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka k svojemu preživljanju ne zmore prispevati več.

Sodišče tudi ni upoštevalo višine prihrankov tožeče stranke. Tožnica se pred šolskim letom 2014/2015 ni redno šolala in je po končani gimnaziji do vpisa v visoko šolo opravljala delo preko študentskega servisa. V dveh letih je tožeča stranka pridobila določeno premoženje, s katerim še vedno razpolaga v obliki prihrankov, ki bi jih bilo potrebno upoštevati pri presoji preživninske obveznosti in njeni višini.

Sodišče bi moralo upoštevati, da mati tožeče stranke za sinova, ki ju ima skupaj s tožencem, plačuje mesečno preživnino 100,00 EUR za vsakega, kar je 20,00 EUR manj, kot se zahteva od tožene stranke. Tožničina mati ima za razliko od toženca višje in redne prihodke. Nelogično je torej, da bi morala tožena stranka plačati višji znesek preživnine, kot ga mora plačati mati tožeče stranke za njuna sinova.

Sodišče ni ocenilo višine mesečnega dohodka, ki ga je sposobna tožena stranka pridobivati. Tudi če se je v zadnjih treh mesecih pojavila priložnost, da bi toženec zaslužil 2.500,00 EUR, to ne pomeni, da bi lahko mesečni dohodki tožene stranke znašali 830,00 EUR. Pri naravi dela, kot ga opravlja toženec, je zagotovitev stalnega priliva dohodkov zelo težka. Neživljenjsko je pričakovati, da se bo vsak mesec pojavila 150 let stara slika, ki bi jo toženec lahko restavriral in izstavil račun za 500,00 EUR. Sporno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da dejstvo, če tožena stranka za svoje delo ne dobi plačila, to tožene stranke ne opravičuje, da tožeči stranki ne bi plačala preživnine. Tožena stranka je v resni socialni stiski, saj iz meseca v mesec ne ve, če bo pridobila kakšen finančni priliv ter kakšna bo višina finančnega priliva. Prvostopenjsko sodišče je zanemarilo starost tožene stranke, ki ga uvršča med težko zaposlive osebe ter splošno gospodarsko krizo in dejstvo, da tožena stranka živi v regiji, kjer je nadpovprečna brezposelnost. Prvostopenjsko sodišče je tudi napačno uporabilo določila 123., 126. in 129. člena ZZZDR.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Odločilna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, so naslednja: tožnica je stara 23 let in redno študira. Živi pri materi. Mati zasluži mesečno 1200,00 EUR ter odplačuje stanovanjski kredit v višini 400,00 EUR mesečno. Toženec živi v nepremičnini, zgrajeni v času trajanja izvenzakonske skupnosti, v kateri so se tožencu in tožničini materi rodili štirje otroci. Tožničina sestra, ki prav tako študira, živi s tožnico in materjo ter mora zanjo plačevati toženec 165,00 EUR mesečne preživnine. S tožencem živita tožničina brata, za katera tožničina mati plačuje 100,00 EUR mesečne preživnine za vsakega. Toženec za enega od sinov prejema otroški dodatek, drugi sin prejema štipendijo. Toženec je brezposeln, vendar je po oceni sodišča sposoben pridobivati prihodke, in sicer okoli 830,00 EUR mesečno. Tožničine mesečne preživninske potrebe znašajo 420,00 EUR, ob upoštevanju, da tožnica v povprečju zasluži okoli 60,00 EUR mesečno, te znašajo 360,00 EUR mesečno.

8. Obe pravdni stranki napadata ugotovitve prvostopenjskega sodišča o mesečnih potrebah tožnice. Tožeča stranka meni, da so njene mesečne potrebe ocenjene prenizko, tožena stranka pa, da so ocenjene previsoko in nekritično. Pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča o tem, koliko znašajo mesečne potrebe tožnice. Gre za oceno, ki je realna in primerljiva s potrebami deklet iste starosti, ki študirajo. Stroški, ki jih je upoštevalo sodišče, niso pretirani, nepotrebni ali neizkazani, kot očita tožena stranka v pritožbi. Matematični princip ocene stroškov, za katerega se zavzema toženec, pri določanju preživnine ni sprejemljiv. Sodišče je upoštevalo stroške, ki splošno znano nastajajo pri preživljanju študentov take starosti. Njihovo izkazovanje z računi ni potrebno. Stroški v višini, kot jih je upoštevalo sodišče, tudi ne odstopajo od splošno znanih podatkov o tem, koliko znašajo stroški frizerja, računalnika, mobitela. Tožničini očitki, da sodišče ni upoštevalo stroškov s prevozom, ki so povezani z vzdrževanjem avtomobila, niso utemeljeni. Tožeča stranka ima na razpolago sredstva javnega prevoza. Stroški, ki jih ima tožnica z vzdrževanjem in uporabo vozila, ne predstavljajo stroškov, ki bi bremenili toženo stranko. Tega ne spremeni niti dejstvo, da mora tožnica avtobus prestopati niti, da zato porabi več časa.

9. Pravdni stranki napadata tudi prvostopenjsko ugotovitev o mesečnih prejemkih toženca. Toženec ni zaposlen, niti ni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. V tem pravdnem postopku trdi, da se ukvarja z restavriranjem umetniških slik in pomaga prijatelju v galeriji, vendar tega, kar restavrira ne dobi plačanega. Občasno dobi 100,00 EUR, kar porabi za stroške. Sodišče prve stopnje je štelo, da dejstvo, če toženec za opravljeno delo ne dobi plačila, ne more iti v škodo preživljanja tožnice. Toženec je v pravdnih postopkih, v katerih se je določala preživnina za ostale tri otroke, zatrjeval, da znašajo njegovi mesečni prejemki okoli 800,00 EUR. Toliko je upoštevalo tudi sodišče v tem postopku. Upoštevalo je tudi, da je toženec pridobitno sposoben, da ima delo, vendar ne poskrbi, da bi za opravljeno delo dobil plačilo. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se pri ugotavljanju zmožnosti preživninskega zavezanca ne upoštevajo le dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, temveč tudi neizkoriščene možnosti, to so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznost izpolni. Pritožnik trdi, da sodišče ni upoštevalo njegove starosti in da živi v regiji, kjer je velika brezposelnost. Pritožbeno sodišče mu odgovarja, da sam navaja, da opravlja delo drugje, ne (le) v regiji, kjer živi (Ljubljana, tujina). Tudi toženčeva starost (še) ni takšna, da dela ne bi mogel opravljati.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožeče stranke, da je prisojena preživnina, le za 20,00 EUR višja od preživnine za brata A. A. in Č. Č., ki sta mlajša in ne študirata. Višino preživninske obveznosti določi sodišče z vrednotnim sklepom, ki naj uravnoteži relevantne dejavnike v vrednotnem trikotniku: otrokove potrebe – preživninske zmožnosti matere – preživninske zmožnosti očeta (129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). Določitev preživnine ni le matematično opravila. Določene preživnine med posameznimi otroci v družini zato ni moč primerjati le po višini, ampak je potrebno upoštevati potrebe otrok in zmožnosti staršev za njihovo plačilo.

11. Enako neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da tožničina mati za sinova plačuje le 100,00 EUR mesečne preživnine, tožencu pa je določena preživnina 120,00 EUR mesečno za preživljanje hčere. Tožničina mati plačuje mesečno preživnino za dva sinova, kar znaša 200,00 EUR. Svojo preživninsko obveznost tudi izpolnjuje.(1)

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati, da bi lahko tožeča stranka s študentskim delom zaslužila mnogo več. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo, koliko je lahko tožeča stranka s študentskim delom (poleg študija) mesečno zasluži. Pri tem je upoštevalo tako število ur, kot tudi urno postavko, ki je po oceni sodišča realna. Navedbe toženca o tem, da bi tožnica lahko delala več in tudi več zaslužila, bi lahko toženec kritično upošteval tudi glede svojega dela in zaslužka. Tožnica je redno vpisana na študij. Logično je, da ima študijske obveznosti in ne more opravljati dela preko študentskega servisa v neomejenem ali prevelikem obsegu. Sodišče prve stopnje je upoštevalo realen obseg dela in za zaslužek ustrezno znižalo ugotovljene mesečne potrebe.

13. Pritožbene navedbe o tem, da je tožnica pred študijem v obdobju dveh let delala in si tudi pridobila določeno premoženje ter ima zato prihranke, predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dovoljena, ne da bi stranka izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo (337. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Tožena stranka ni navedla, zakaj teh navedb ni podala pravočasno. Pritožbeno sodišče zato teh navedb ni upoštevalo.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da bi moralo sodišče vse pravdne stroške naložiti v plačilo toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v stroškovni odločitvi izpodbijane sodbe upoštevalo uspeh strank v pravdi in ugotovilo, da sta pravdni stranki upravičeni skoraj do enakega zneska pravdnih stroškov, saj znaša razlika 0,94 EUR. Sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka in se pri tem oprlo na določilo drugega odstavka 154. člena ZPP. Po določilu 413. člena ZPP lahko sodišče o stroških v sporih iz razmerij med starši in otroci odloči po prostem preudarku. V obravnavani zadevi se je sodišče sicer spustilo v presojo, s kakšnim delom zahtevka je tožeča stranka v sporu uspela, kar je pripeljalo do rezultata, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Po tem principu sodišče v sporih iz razmerij med starši in otroci o stroških tudi največkrat odloči. 15. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato potrebno zavrniti ter izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

16. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato sami krijeta stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Toženec svoje preživninske obveznosti do druge hčere D. D., ki znaša 165,00 EUR, po navedbah ne izpolnjuje.