Jedro

Plača oz. razlika v plači zastara v 5-letnem splošnem zastaralnem roku po 371. členu ZOR. Zamudne obresti od neizplačanih plač imajo hkrati naravo občasne terjatve ali stranske terjatve, zato se glede zastaranja obresti uporabljajo tako določbe ZOR, ki urejejo zastaranje stranskih terjatev, kot tudi določbe ZOR o zastaranju občasnih terjatev. Če zastara glavna terjatev, stranska terjatev zastara hkrati z glavnico, tudi če zastaralni tok, ki velja za občasno terjatev še ni potekel (369. člen ZOR).

Če glavna terjatev preneha, a ne zaradi zastaranja, zamudne obresti postanejo glavna terjatev, ki ima še vedno naravo občasne terjatve, za katere skladno z 372. členom ZOR velja 3-letni zastaralni rok.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od glavnice 172.449,13 SIT od 02.12.1993 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih razlik v plači do 01.12.1993 pa se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na plačilo 172.449,13 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. V presežku je zahtevek zavrnilo ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 272.938,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.000,00 SIT od 12.3.1997 do plačila, od zneska 69.260,00 SIT od 16.8.2000 do plačila, od zneska 700,00 SIT od 16.8.2000 do plačila in od zneska 198.978,00 SIT od

9.1.2001 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper zadnji odstavek 1. točke sodbenega izreka, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker utemeljenosti ugovora zastaranja glavne terjatve in obresti ni subsumiralo po določilu 372. člena ZOR in za začetek teka zamudnih obresti ni upoštevalo 3. odst. 297. člena ZOR. V pritožbi se sklicuje na svoje navedbe dane v številnih pripravljalnih vlogah in navaja, da jih je potrebno šteti za sestavni del pritožbe. Zmotna uporaba prava je v pravnem naziranju prvostopnega sodišča, da velja za plače splošni 5 letni zastaralni rok, češ, da plače niso občasne terjatve po 372. členu ZOR, ampak plačilo za opravljeno delo, ki se plačuje v mesečnih akontacijah. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je iz vidika oblastnih pravnih predpisov napačno presodilo pravilnik toženke o vprašanju, kaj spada v osnovno plačo. Po mnenju pritožbe lahko le preseganje pričakovanih rezultatov dela (preseganje norme) pomeni presežek osnovne plače. Iz opravljenega izvedenskega mnenja pa ni možno razbrati na podlagi kakšnih kvantitativnih in kvalitativnih meril je izvedenka izračunavala pričakovane delovne rezultate, ki spadajo v okvir osnovne plače. Res je stilistika, sistematika in dikcija toženkinega pravilnika o plačah z vidika novodobnega normativnega urejanja plač, veljavnega na celotnem državnem teritoriju nerodna, vendar pa je bila še zlasti v času obdobja, na katerega se nanaša ta pravdni postopek, nerodna tudi celovita normativna ureditev na državnem teritoriju. Ker je izvedensko mnenje izhajalo iz napačnih pravnih premis, je tudi izračun v njem napačen in je v tem smislu zmotno ugotovljeno dejansko stanje tudi v sodbi, ki to izvedensko mnenje nekritično povzema.

Pritožba je delno utemeljena.

Ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na določbo

372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije), ki določa zastaralni rok za občasne dajatve, med katere naj bi spadale tudi terjatve iz naslova delovnega razmerja, torej plače oz. razlike plač, saj v tem primeru ne gre za občasno terjatev, kot je opredeljena v citirani določbi ZOR. Delovnopravni predpisi ne urejajo vprašanja dolžine in teka zastaralnih rokov glede terjatev zaradi nepriznanih ali neizplačanih zneskov plač, zato se v zvezi s tem uporabljajo določila ZOR o zastaranju terjatev, ki določajo splošni petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo splošni petletni zastaralni rok, saj terjatve iz naslova delovnega razmerja zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Tudi po predlaganih rešitvah novega Zakona o delovnih razmerjih (Predlog ZDR, objavljen v Poročevalcu str. 28 z dne 19.3.2002) ostaja petletni rok za zastaranje terjatev iz delovnega razmerja (206. člen predloga).

Tožena stranka je ugovarjala tudi zastaranju zamudnih obresti, vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede ugovora zastaranja zamudnih obresti, saj se je postavilo na stališče, da tudi te terjatve zastarajo po 369. členu ZOR, ko zastara glavna terjatev. Zato ne pride v poštev

372. člen ZOR, saj zakonite zamudne obresti niso vtoževane kot samostojna terjatev, ampak kot stranska terjatev od glavnice vsakomesečnih razlik plač. Pritožbeno sodišče se z razlogovanjem sodišča prve stopnje glede zastaranja zamudnih obresti ne strinja. Zamudne obresti od plač zastarajo v 3 letih od zapadlosti, tako kot to določa 369. in 372. člen ZOR. Ker tožena stranka glavnice ni plačala, je prišla v zamudo s plačilom, zato je tožeča stranka od vsakega naslednjega dne po dospetju glavnice upravičena tudi do zamudnih obresti. Te obresti se povečajo z vsakim dnem zamude in kot takšne dospejo v plačilo. Gre torej za terjatve, ki dospevajo v krajših časovnih presledkih, zato je ta terjatev občasna terjatev, za katero velja krajši zastaralni rok po določilih 372. člena ZOR. Zamudne obresti imajo hkrati lastnost občasne terjatve in stranske terjatve, zato je treba za zastaranje zamudnih obresti uporabljati tako določilo ZOR o zastaranju občasnih terjatev kot tudi določilo o zastaranju stranskih terjatev. Ker so zamudne obresti občasna terjatev, zastarajo v krajšem zastaralnem roku kot glavnica. V primeru, da zastara glavna terjatev, stranska terjatev zastara hkrati z glavnico, tudi če zastaralni rok, ki velja za občasno terjatev še ni potekel, saj določilo 369. člena ZOR določa, da so stranske terjatve zastarane, ko zastara glavna terjatev. Namen te določbe je v tem, da varuje dolžnika in da vzpodbuja upnika k čimprejšnji izterjavi dolga, ki lahko z zavlačevanjem izterjave nesorazmerno naraste, saj zamudne obresti presegajo zgolj ohranjanje realne vrednosti terjatve. Namen določila 369. člena ZOR je vzpodbuditi neaktivnega upnika k izterjavi glavne terjatve pred njenim zastaranjem. Nasprotno ravnanje pa ima za posledico zastaranje zamudnih obresti, ki zaradi dospetja v plačilo v času po dospetju, a pred zastaranjem glavne terjatve, ne bi zastarale, če ne bi zastarala glavna terjatev. Zato določilo 369. člena ZOR ni mogoče razlagati široko in v korist pasivnega upnika tako, da velja za zamudne obresti kot stranske terjatve vedno enak zastaralni rok kot za glavnico. Če glavna terjatev preneha, vendar ne zaradi zastaranja, zamudne obresti postanejo glavna terjatev, ki ima še vedno značaj občasne terjatve, za katero velja po določilih 372. člena ZOR 3 letni zastaralni rok. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici priznalo zamudne obresti le od 02.12.1993 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zamudnih obresti do tega dne pa je zavrnilo, ker je že potekel 3 letni zastaralni rok.

Po preučitvi podatkov v spisu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede temelja in višine nezastaranega dela tožbenega zahtevka popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je bila tožena stranka v spornem obdobju dolžna izplačevati tožeči stranki plačo po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 39/93) in po Kolektivni pogodbi za tekstilno industrijo (Ur.l. RS št. 19/91 in 14/93). Znižanje pod 100% izhodiščno plačo je bilo sicer možno na podlagi 27. člena PKP ob v tem členu določenih pogojih in postopku, česar pa tožena stranka tudi ni zatrjevala. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila tožeča stranka upravičena do plače v višini 100% osnovne plače, kot je bila določena za tožničino delovno mesto (VI. tarifni razred - 14. grupa).

Skladno z določbo 24. člena citirane kolektivne pogodbe dejavnosti, ki je veljala v spornem obdobju za toženo stranko osnovni osebni dohodek (plača) delavca za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ni smel biti nižji od izhodiščnega osebnega dohodka, ki je bil določen v tej kolektivni pogodbi za skupino del oz. delovnih mest, v katero je razvrščeno delo oz. delovno mesto, ki ga je delavec opravljal. Po 2. odst. istega člena pa so s predvidenimi delovnimi rezultati mišljeni rezultati dela, katerega mora doseči posamezni delavec v določenem obdobju, glede na vnaprej določene kriterije (normative). Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je plača iz naslova delovne uspešnosti sestavni del osnovne plače in da le preseganje pričakovanih rezultatov dela pomeni presežek osnovne plače. Plačo delavca sestavlja osnovna plača, dodatki, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja.

Osnovna plača je znesek določen v pogodbi o zaposlitvi, ki pripada delavcu za poln delovni čas, predvideni delovni učinek in normalne delovne pogoje, s katerimi je bil delavec seznanjen pred sklenitvijo delovnega razmerja oz. pred razporeditvijo. Normalni delovni pogoji pa so tisti, ki dela delavca ne otežujejo in dodatno ne obremenjujejo. Predvideni delovni učinek delavca je rezultat, ki ga mora delavec doseči v določenem obdobju glede na vnaprej določene kriterije. Osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače za posamezne tarifne razrede, lahko pa je višja.

Osnovna plača je sicer lahko po višini enaka izhodiščni plači, vendar kadar ima delodajalec v okviru lastnega plačilnega sistema poleg tarifnih razredov določene še plačilne razrede, v konkretnem primeru plačilne grupe, je osnovna plača zmnožek izhodiščne plače za I. tarifni razred in faktorja plačilnega razreda. Ta plača je tudi osnova za obračunavanje vseh dodatkov, v določenih primerih pa tudi nadomestil (za čas prekvalifikacije).

Ko k izračunani osnovni plači prištejemo vse dodatke (dodatek na delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost nad 100% normo, dodatek za delo preko polnega delovnega časa ipd.) dobimo delavčevo plačo, ki mu jo mora delodajalec izplačati in od katere mora plačati tudi davke in prispevke. Če je delavčeva osnovna plača višja od izhodiščne plače za posamezni tarifni razred, mora delodajalec to upoštevati in pri tem izhajati iz višine izhodiščne plače. Pri konkretnem izračunu oz. določitvi osnovne plače pa mora upoštevati svoj plačilni sistem. Pravilen podatek dobimo, če primerjamo delavčevo osnovno plačo z izhodiščno. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče preizkusilo izračun glede na veljavne in javno objavljene zneske izhodiščnih plač po kolektivnih pogodbah. Upoštevajoč razporeditev tožeče stranke v VI. tarifni razred 14. plačilno grupo, je izvedenec tudi izračunal dejansko osnovno plačo tožnice, ki predstavlja zmnožek števila točk in vrednosti točke, do katere bi bila upravičena. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, da osnovna plača tožnice ni dosegala višine plače, kot jo je določila tožena stranka za tožničino delovno mesto, ob predpostavki, da je tožnica dosegala 100% delovne rezultate.

Odgovor na to bistveno vprašanje daje izračun, ki ga je posredovala izvedenka. Iz izvedeniškega mnenja jasno izhaja, koliko je bila tožnici obračunana plača v posameznem obdobju, prav tako pa tudi primerjalno do kakšne osnovne plače bi bila tožnica upravičena, upoštevajoč 14. grupo VI. tarifnega razreda.

Ta znesek je višji od izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi za VI. tarifni razred, kar je tudi razumljivo, upoštevajoč plačilni sistem opredeljen v splošnem aktu tožene stranke.

Ker osnovna plača ne more biti nižja od izhodiščne plače objavljene v tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti, lahko pa je višja, odvisno od ureditve pri delodajalcu, je potrebno torej najprej ugotoviti višino osnovne plače, ki jo je v konkretnem primeru izvedenka tudi izračunala. Vsi dodatki, do katerih je delavec upravičen pa pripadajo delavcu od pravilno izračunane osnovne plače. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča je izvedenka pravilno ravnala, ko je upoštevala dodatek na delovno uspešnost kot dodatek k osnovni plači, saj del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti ni mogoče upoštevati že kar v osnovni plači. Osnovna plača delavca je plačilo za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne pogoje ter ne vključuje dodatkov za posebne delovne razmere, za delo v manj ugodnem delovnem času, dodatka na delovno dobo in drugih dodatkov ter individualne oz. skupinske uspešnosti. Vsi ti dodatki nadgrajujejo osnovno plačo. To pa seveda ne pomeni, da osnovna plača, kot plača, ki gre delavcu za poln delovni čas, predvidene delovne rezultate in normalne delovne razmere, ki ne more biti nižja od izhodiščne plače po tarifni prilogi, ne sme biti nižja, torej pod 100% osnovno plačo. V primeru, da delavec ne doseže predvidenih delovnih rezultatov je mogoče osnovno plačo znižati po merilih, ki veljajo za ugotavljanje delovne uspešnosti. Le v primeru, če delavec ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov, vendar to iz razlogov, ki niso na njegovi strani, je kljub temu upravičen do 100% osnovne plače. Tožena stranka v konkretnem primeru ni trdila, da tožeča stranka ni dosegala predvidenih rezultatov, kar bi dopuščalo izplačilo nižje osnovne plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka drugostopne sodbe.