Jedro

3. in 3a. člen ZSPJS urejata ravnanje v primeru ugotovitve neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma v sklepu. Sklep toženke z dne 8. 5. 2007, ki ga izpostavlja pritožba, določa le premestitev tožnice z dnem 1. 4. 2007. Ker ne določa plače, v zvezi s tem sklepom sploh ni mogoče ugotoviti neskladnosti določb o plači v smislu citiranih členov ZSPJS. Z določbama 3. in 3a. člena ZSPJS v nobenem primeru tudi ni mogoče sanirati nezakonitosti pri določitvi plače, ki bi nastale pred 1. 7. 2005, t. j. pred uveljavitvijo ZSPJS-D.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke z dne 17. 6. 2020 in 9. 9. 2020; da je toženka dolžna tožnici izdati in vročiti odločbo o imenovanju v uradniški naziv referent III z dnem imenovanja 1. 4. 2004 na podlagi odločbe UE A. o prevedbi naziva, št. ... z dne 10. 12. 2003; da ji je dolžna izdati in vročiti sklep o določitvi plače z dnem od 1. 4. 2007 dalje po 1. odstavku 195. člena ZJU, na podlagi sklepa UE A., št. ... z dne 8. 5. 2007 o premestitvi z dnem 1. 4. 2007 na delovno mesto šifra ..., referent - matičar, z določitvijo osnovne plače za delovno mesto uradniškega naziva petnajste stopnje referent III, z izhodiščnim količnikom 2,30, ob upoštevanju doseženih petih napredovanj pa s količnikom 2,90, s pripadajočimi dodatki; na novo opraviti prevedbo plače na dan 31. 7. 2008 in tožnico premestiti v uradniški naziv referent III (19. plačni razred), z uvrstitvijo plače v 24. plačni razred, s pripadajočimi dodatki, ter 1. 10. 2008 na novo preveriti izpolnjevanje pogojev za napredovanje v višji plačni razred; na podlagi napredovanja z dne 1. 10. 2008 in vseh nadaljnjih napredovanj v nazivu referenta in napredovanj v plačne razrede tega naziva izdati aneks k pogodbi o zaposlitvi in v njem pravilno določiti osnovni plačni razred uradniškega delovnega mesta, pridobljenega v nazivu referent, in jo na podlagi pridobljenih napredovanj v plačne razrede uradniškega naziva referenta pravilno uvrstiti v napredovalni plačni razred, s pripadajočimi dodatki (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 452,88 EUR stroškov postopka, svoje stroške postopka pa krije sama (II. in III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper prvostopenjsko sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev načela kontradiktornosti, ker sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaza, in kršitev več ustavnih pravic. Sodišče je ugotovilo zastaranje, ne da bi katera od strank podala tak ugovor in ne da bi v program vodenja postopka kot pravno podlago vključilo ZDR-1. Ker je vložila tožbo 21. 10. 2020, je od 21. 10. 2015 dalje upravičena do terjatev iz delovnega razmerja. Očita kršitev 189., 194. in 195. člena ZJU in navaja, da bi se z imenovanjem v uradniški naziv referenta III s 1. 4. 2004 vzpostavilo zakonito stanje. Toženka ji v sklepu z dne 8. 5. 2007 ni določila plače, čeprav ga od 1. 4. 2007 dalje uporablja kot veljavno pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z določitvijo in izplačilom plače ima kadar koli pravico zahtevati varstvo po 3. in 3a. členu ZSPJS (prim. U-I-128/11, VIII Ips 224/2015). Pogodba o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 ni pomembna. V njej je bil na podlagi zadnje odločbe o plači, ki jo je prejela leta 1999, opravljen le prehod na nov plačni sistem, pri tem pa je bil določen nižji nominalni znesek, kot bi ji moral pripadati, če bi ji toženka v sklepu z dne 8. 5. 2007 določila plačo. Izpostavlja med strankama pravnomočno rešen spor Pdp 454/2019. Očita, da je sodišče toženki neutemeljeno priznalo posamezne postavke stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz navedene določbe, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. K pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pritožbeno sodišče podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je obrazložilo odločilne dejanske in pravne razloge, na katere je oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja niti drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav tako niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale kršitev iz 15. točke citirane določbe (nasprotje v odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi). Z večkratnim sklicevanjem na ti kršitvi in neutemeljenim vztrajanjem pri kršitvah pravic iz 2., drugega odstavka 14., 22. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ter 6. člena EKČP pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z materialnopravno presojo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

8. Zmoten je očitek o kršitvi načela kontradiktornosti, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga. Sodišče je postopalo pravilno, ker ni upoštevalo pavšalnega dokaznega predloga toženke za vpogled v enajst sodnih spisov, katerih predmet je med strankama že pravnomočno rešen spor, oziroma ker ni upoštevalo takšnega predloga tožnice za vpogled v tri spise. Kot je ustrezno obrazložilo, je bilo dolžno pribaviti in vpogledati zgolj v tiste listine iz teh spisov, ki sta jih stranki določno opredelili.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da presoja o zastaranju pomeni samovoljno ravnanje sodišča, mimo navedb strank. Ugovor zastaranja je namreč podala toženka v peti točki odgovora na tožbo.

10. S sklicevanjem na 3. člen v zvezi s 3a. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) se pritožba neutemeljeno zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma za odpravo zatrjevanih nezakonitosti v povezavi z aktoma toženke z dne 10. 12. 2003 in 8. 5. 2007. Citirana člena urejata ravnanje v primeru ugotovitve neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma v sklepu. Sklep toženke z dne 8. 5. 2007, ki ga izpostavlja pritožba, določa le premestitev tožnice z dnem 1. 4. 2007. Ker ne določa plače, v zvezi s tem sklepom sploh ni mogoče ugotoviti neskladnosti določb o plači v smislu citiranih členov ZSPJS. Z določbama 3. in 3a. člena ZSPJS v nobenem primeru tudi ni mogoče sanirati nezakonitosti pri določitvi plače, ki bi nastale pred 1. 7. 2005, t. j. pred uveljavitvijo ZSPJS-D (Ur. l. RS, št. 53/2005).1

11. Čeprav pritožba meni, da pogodba o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008, v kateri je bila opravljena prevedba tožničine plače ob prehodu na nov plačni sistem, za ta spor ni pomembna, pritožbeno sodišče ugotavlja nasprotno, upoštevajoč pri tem tudi sodno odločbo Pdp 454/2019, na katero se sklicuje pritožba (pa tudi toženka v prvostopenjskih trditvah in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi). V zadevi Pdp 454/2019 je bil izpostavljen pravnomočno končan sodni spor med strankama (Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010), v katerem je bil med drugim zavrnjen tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008, saj je bilo ugotovljeno, je bila tožnica z njo pravilno uvrščena v 23. plačni razred. Učinka pravnomočne sodne odločbe Pd 206/2009 v zvezi s Pdp 136/2010 (ki je tudi v tem, da pogodba o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 predstavlja veljavno podlago za vsa nadaljnja napredovanja tožnice) ni mogoče obiti s pritožbenim zavzemanjem v tem sporu, katerega bistvo je v tem, da bi toženka morala tožnici izdati odločbo o imenovanju v uradniški naziv III z dnem 1. 4. 2004, ji izdati sklep o določitvi plače od 1. 4. 2007 dalje, ponovno opraviti prevedbo plače na dan 31. 7. 2008 in jo upoštevajoč napredovanja uvrstiti v ustrezen plačni razred.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-128/11, saj iz nje ne izhaja, da bi bila tožničina pravica zahtevati odpravo zatrjevanih nezakonitosti plače absolutna. To velja še zlasti v tem primeru, ko je bila pravilnost določitve tožničine plače v pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 potrjena s pravnomočno sodno odločbo.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje stroškovne odločitve. Očitek, da toženka ni predložila stroškovnika, ni utemeljen. Na zadnjem naroku je zahtevala povračilo stroškov, ki jih je priglasila že v odgovoru na tožbo, kar je skladno z drugim in tretjim odstavkom 163. člena ZPP. Na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017) se stroški zastopanja državnega odvetništva v postopku pred sodiščem obračunajo po tarifi, ki ureja odvetniške storitve. Ker je narok dne 17. 5. 2022 trajal dve uri, je sodišče toženki utemeljeno priznalo 100 točk urnine na podlagi prvega odstavka 6. člena Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), ki določa, da za čas, porabljen med zastopanjem na naroku, pripada odvetniku za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro urnina v višini 50 točk. Toženki je za pot na sodišče in nazaj priznalo 40 točk, za kar je imelo podlago v določbi četrtega odstavka 6. člena OT. Pravilno ji je priznalo tudi povračilo materialnih stroškov v višini 2 % od skupne vrednosti storitev (tretji odstavek 11. člena OT).

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 224/2015.