Jedro

Za sporno razmerje ni mogoče uporabiti določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Podlago odškodninske odgovornosti toženke je zato treba iskati v prvem odstavku 26. člena Ustave RS (URS), odškodninska odgovornost toženke pa se presoja po splošnih pravilih civilnopravne odškodninske odgovornosti, določenih v Obligacijskem zakoniku - OZ. Tožnik v postopku obstoja pravnopriznane škode, kot ene od obveznih predpostavk odškodninskega delikta ni dokazal, niti s konkretnimi navedbami ni zatrjeval, v čem bi se naj kazalo njegovo duševno trpljenje (npr. stiska zaradi negotovosti ali mu bo odškodnina v pravdnih zadevah, sprva Temeljnega sodišča - Enote in kasneje Okrajnega sodišča, opr. št. P in P, združeno obravnavani pod opr. št. P, sploh priznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 3.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter povračilo pravdnih stroškov s pripadki. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti pravdne stroške v višini 351,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi te sodbe.

Zoper tako sodbo se iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik. Graja navedbo sodišča prve stopnje, da zaradi dejstva, da je šlo v zadevi, zaradi dolgotrajnosti katere v predmetni zadevi vtožuje odškodnino, za spor majhne vrednosti, spor za tožnika ni imel takega pomena. Tožnik je namreč na sodišču jasno izpovedal, da ga je dolgotrajnost postopka morila. Zadevo je res predal odvetniku, vendar pa se je, kot je izpovedal na zaslišanju, večkrat spraševal, zakaj postopek tako dolgo traja, to pa so ga spraševali tudi drugi. Dejansko je v tem času že pozabil natančne datume, saj je od vložitve tožbe preteklo več kot 15 let. Dejstvo pa je, da se je relativno lahek postopek za plačilo zavarovalnine iz naslova invalidnosti pred prvostopnim sodiščem vodil več kot devet let. Normalno je, da je tožnik v glavnem trpel zaradi posledic utrpelih poškodb in ne zaradi dolgotrajnosti postopka, zaradi dolgotrajnosti postopka pa so mu bile kršene osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da pri tožniku niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožnik ni z ničemer prispeval k dolgotrajnosti postopka, za odmero odškodnine pa ni pogoj kakršnokoli zdravljenje oškodovanca niti telesne bolečine oškodovanca, ampak zadostuje dejstvo, da mu je bila varovana pravica kršena, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo določbe 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je zavezujoč pravni vir, prav tako pa tudi ne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Tožnik se je skliceval predvsem na primer Lukenda, kjer so podani razlogi tako za temelj kot za višino odločitve, čeprav je primer Lukenda na sodišču trajal bistveno manj časa kot predmetna zadeva. Nenazadnje pa je tudi toženka tožniku v predpravdnem postopku ponudila odškodnino v višini 900 EUR, kar kaže na dejstvo, da se toženka zaveda svoje obveznosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav pritožba uvodoma izrecno navaja, da prvostopno sodbo izpodbija tako iz razloga bistvenih kršitev določb postopka kot iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, v obrazložitvi ne pojasni, v čem vidi bistveno kršitev določb postopka, takih kršitev pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu zadeve na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni ugotovilo. Pregled pritožbenih navedb pokaže, da se pritožbena graja na eni strani nanaša na zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z obstojem škode, ki naj bi bila posledica zmotne dokazne ocene izpovedbe tožnika, na drugi strani pa graja zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem pritožba izhaja iz stališča, da za prisojo odškodnine v primeru kršitve osebnostne pravice (pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja) zadostuje že ugotovitev obstoja kršitve te pravice, medtem ko obstoja same škode ni treba posebej ugotavljati. Sodišču prve stopnje pa očita tudi, da ni upoštevalo določila 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) ter prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: Evropsko sodišče). Pritožbena graja je v celoti neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje vsa za odločitev relevantna dejstva pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi materialno pravo (26. člen Ustave Republike Slovenija - URS, 23. člen URS, ter 179. člen Obligacijskega zakonika - OZ) pravilno uporabilo ter tožbeni zahtevek zaradi odsotnosti ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti - obstoja pravno priznane škode - utemeljeno zavrnilo.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (in kar na pritožbeni stopnji ni več sporno), za sporno razmerje ni mogoče uporabiti določb Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), saj za to niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Podlago odškodninske odgovornosti toženke je zato treba iskati v prvem odstavku 26. člena Ustave RS (1), odškodninska odgovornost toženke pa se presoja po splošnih pravilih civilnopravne odškodninske odgovornosti, določenih v Obligacijskem zakoniku - OZ (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, III Ips 41/2006). Slednje pomeni, da je treba ugotoviti obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, vključno s škodo (duševnimi bolečinami zaradi okrnitve pravice osebnosti v smislu 179. člena OZ), ki jo je tožnik zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja utrpel. Kot napačno se tako izkaže stališče pritožbe, da za prisojo odškodnine zadostuje že zgolj ugotovitev protipravnega ravnanja toženke - kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Sam obstoj kršitve na pritožbeni stopnji ni več sporen. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi dejanskih ugotovitev glede poteka in trajanja sodnega postopka, zaradi dolgotrajnosti katerega tožnik vtožuje odškodnino, ugotovilo, da toženka ni zagotovila sojenja v razumnem roku, s tem pa je kršila tožnikovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zagotovljeno v 23. členu Ustave RS(2), prav tako pa tudi v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)(3), s čimer je izpolnjena predpostavka protipravnosti ravnanja toženke.

Kot je obrazloženo že zgoraj, pa je za obstoj odškodninske odgovornosti poleg protipravnosti (med drugim) treba izkazati tudi obstoj pravno priznane škode. Pravno priznano škodo bi v predmetni zadevi lahko predstavljaje duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če bi dosegle tako trajanje in stopnjo, ki prisojo odškodnine opravičujejo (179. člen OZ). Trditveno in dokazno breme v zvezi z obstojem pravno priznane škode je v celoti na tožniku, ki mora na eni strani navajati ter določno opredeliti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, torej opredeliti škodne posledice, ki so mu nastale zaradi protipravnega ravnanja toženke, na drugi strani pa predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje (prvi odstavek 7. člena ZPP). Pri tem velja, da dokazi, ki jih tožnik predlaga, ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev tožnika v zvezi z obstojem dejstev, ki naj bi jih s temi dokazi dokazoval (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/2005).

Tožnik je podal zelo skope, predvsem pa zelo pavšalne navedbe glede škode, ki naj bi jo utrpel (4), ter v okviru svojih pravočasnih navedb ni z ničemer opredelil, kakšna škoda naj bi mu sploh nastala. Pritožba že zgolj iz tega razloga ne more uspešno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice zmotne dokazne ocene, saj že sama trditvena podlaga, na katero je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja vezano, ne nudi dovolj podlage za zaključek o obstoju pravno priznane škode. Tožnik je v zvezi s škodo v tožbi le navedel, da je "zaradi ravnanja in predvsem dolgotrajnosti postopka slovenskih sodišč oškodovan, zaradi česar mu pripada ustrezna odškodnina". To kar je izpovedal, ko je bil na naroku za glavno obravnavo zaslišan kot stranka, pa pomanjkljivih dejanskih trditev ne more nadomestiti. Sodišče prve stopnje si je sicer kljub temu prizadevalo raziskati vpliv dolgotrajnosti sojenja na tožnikovo počutje in morebitne duševne bolečine ter s tem ugotoviti morebiten obstoj pravno priznane škode. S tem namenom je podrobno in izčrpno ocenilo izpovedbo tožnika, vendar samo na taki podlagi ni moglo sprejeti drugačnega zaključka, kot da tožnik duševnih bolečin takega trajanja in stopnje, ki bi ga na podlagi 179. člena OZ opravičevale do odškodnine, ni trpel. Ker tožnik v postopku obstoja pravnopriznane škode, kot ene od obveznih predpostavk odškodninskega delikta ni dokazal, niti s konkretnimi navedbami ni zatrjeval, v čem bi se naj kazalo njegovo duševno trpljenje (npr. stiska zaradi negotovosti ali mu bo odškodnina v pravdnih zadevah, sprva Temeljnega sodišča v Murski Soboti - Enote v Murski Soboti in kasneje Okrajnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. P in P, združeno obravnavani pod opr. št. P, sploh priznana in podobno), je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ob tem so neutemeljeni očitki pritožbe, da se sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini ni oprlo na 6. člen EKČP ter na prakso Evropskega sodišča. EKČP v navedeni določbi (vsebinsko smiselno enako kot 23. člen URS) sicer res določa pravico do sojenja v razumnem roku, vendar pa so sodišča v RS pri odločanju o odškodnini zaradi kršitve te pravice vezana na določbe OZ. Tako lahko sodišče na podlagi 179. člena OZ odškodnino prisodi le, če ugotovi, da škoda, ki jo je tožnik v obliki duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice utrpel, glede na okoliščine primera, predvsem pa stopnjo in trajanje bolečin, predstavlja pravno priznano škodo. Sodišče pa zgolj na podlagi dejstva, da je prišlo do kršitve osebnostne pravice, zagotovljene z EKČP, neposredno na podlagi določb EKČP ne more prisoditi pravičnega zadoščenja v smislu 41. člena EKČP, saj za to v slovenskem materialnem pravu ni podlage (enako Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 41/2006). Odškodnino kot pravično zadoščenje zaradi kršitve EKČP lahko na podlagi 41. člena EKČP prisodi le Evropsko sodišče. Prav iz tega razloga je neprimerno pritožbeno sklicevanje na odškodnino, ki jo je iz naslova pravičnosti za nepremoženjsko škodo v primeru Lukenda tožniku prisodilo Evropsko sodišče (glej sodbo Evropskega sodišča, HUDOC številka 23032/02, Lukenda v Slovenija, z dne 6.10.2005), ter na siceršnjo prakso tega sodišča, saj merila za prisojo odškodnine, ki jo lahko zaradi kršitve EKČP na podlagi določbe 41. člena EKČP prisodi Evropsko sodišče, niso enaka merilom, določenim v OZ, na katera so pri prisoji odškodnine vezana sodišča v RS.

Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da je toženka v predpravdnem postopku tožniku ponudila odškodnino v znesku 900,00 EUR. Taka poravnalna ponudba ne predstavlja niti pripoznave zahtevka niti priznanja temelja tožbenega zahtevka, zato na odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je tožnik v postopku s pritožbo v celoti propadel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

op. št. 1:

26. člen URS se glasi: (pravica do povračila škode) Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil. op. št. 2:

23. člen URS se glasi : (pravica do sodnega varstva) Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodi mu lahko samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom.

op. št. 3: Prvi odstavek 6. člena EKČP se glasi: Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.

op. št. 4: Navedbe o tem je podal v tožbi, v kateri je navedel zgolj, da je "tožnik zelo prizadet nad dolgotrajnostjo postopka, tako na prvi stopnji kot tudi na drugi stopnji pred slovenskimi sodišči" ter da je "zaradi ravnanja in predvsem dolgotrajnosti postopka slovenskih sodišč tožnik tudi oškodovan", v pripravljalni vlogi z dne 30.1.2009 pa je predlagal, da sodišče glede prestane nepremoženjske škode zasliši tožnika ter po potrebi pridobi izvedensko mnenje, pri čemer nepremoženjske škode, ki naj bi jo prestal, ni z ničemer konkretiziral.