Jedro

Denacionalizacijski upravičenec po 67. členu ZDen je lahko le bivši lastnik podržavljenih nepremičnin, ne pa tudi imetnik stvarnih pravic na tej nepremičnini pred njenim podržavljenjem. Da pa stvarne pravice, vpisane v "C" list zemljiške knjige pred podržavljenjem, ne bi bile z denacionalizacijo kakorkoli prizadete, je prav, da se vrnjene nepremičnine ponovno vpišejo v isti vložek in z istimi stvarnimi pravicami kot so bile obremenjene in vpisane pred podržavljenjem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za gospodarstvo občine ... z dne 28.12.1992, s katero je z odločil, da se nepremičnine v družbeni lastnini ... vrnejo v solast in soposest upravičencem in .... Sprememba zemljiškoknjižnega stanja se opravi po uradni dolžnosti. O denacionalizaciji nepremičnin, ki so sedaj v lasti fizičnih oseb in zemljišča, uporabljenega za gradnjo ceste, bo odločeno z dopolnilno odločbo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da so bile navedene nepremičnine podržavljene z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo ... z dne 20.5.1946, na podlagi zakona o agrarni reformi in kolonizaciji in je zato podan temelj za njihovo denacionalizacijo. V navedeni odločbi sta res navedena tudi očeta obeh tožnikov, vendar iz zemljiškoknjižnih izpiskov in iz ostalih podatkov v spisu izhaja, da je bil lastnik teh nepremičnin pred podržavljenjem navedeni denacionalizacijski upravičenec ne pa tudi očeta obeh tožnikov. Iz zemljiškoknjižnega izpiska je tudi razvidno, da sta očeta tožnikov imela na teh nepremičninah le posestne pravice in pravice užitka, ne pa lastninske pravice, zato jima premoženje tudi ni moglo biti podržavljeno. Ker je denacionalizacijski upravičenec umrl že leta 1944, se po 11. členu zakona o denacionalizaciji šteje, da je bilo premoženje podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, to pa nikakor nista tožnika ali njuna pokojna očeta.

Tožnika v tožbi navajata, da je izpodbijana določba nezakonita, ker je bil postopek na prvi in drugi stopnji izveden nedosledno in nepopolno. Pravilna ocena listin bi pokazala, da v primeru te denacionalizacije gre za pravice tožnikov, ki ne prenehajo s smrtjo prvega imetnika, temveč se dedujejo. Pravna prednika tožnikov sta na nepremičninah, ki so predmet denacionalizacije pridobila stvarne pravice za sebe in za svoje dediče, ki so obsegale pravico dedovanja posesti in lastnine, pravico preužitka in pravico neomejenega izkoriščanja plodov nepremičnine. Tožena stranka napačno smatra, da je šlo le za uživalne pravice bivših lastnikov, ki so z njihovo smrtjo prenehale. Šlo je za take pravice, ki so trajne in preidejo po smrti imetnika na njegove dediče. Obseg teh pravic je razviden iz kupoprodajne pogodbe, ki je bila sklenjena dne 18.3.1854. Tako pridobljene pravice, ki so dedne, so se vpisovale v zemljiško knjigo in so tudi dejansko prehajale po smrti imetnikov, na dediče. Take pravice sta pridobila oba prizadeta, ki nastopata kot tožnika. Pravice so bile vpisane v zemljiško knjigo in iz spisa samega, zlasti pa iz listine, na podlagi katere je bil vpis izvršen, sledi, da je šlo za stvarno pravico, ki s smrtjo denacionaliziranca ni prenehala. Tožena stranka bi v postopku morala vpogledati tudi listine, na podlagi katerih so bili izvršeni zemljiškoknjižni vpisi. Med temi listinami je zlasti pomembna kupoprodajna pogodba, ki je služila kot listina za vpis v zemljiški knjigi. S to pogodbo se je prenesla, ne glede na vsebino vpisa, celotna pravica v obsegu, kot je opisana v pogodbi z dne 18.3.1854. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi listin in podatkov zbranih v upravnih spisih presodilo, da sta tako prvostopni upravni organ kot tudi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in temu primerno tudi uporabila materialne predpise. Iz kupoprodajne pogodbe sklenjene dne 16.3.1938 med bivšim lastnikom navedenega posestva vpisanega v vl. št. 25, ki je predmet denacionalizacije in kupcem, pravnim prednikom sedanjih denacionalizacijskih upravičencev izhaja, tako kot je razvidno že iz prvostopne odločbe, da je denacionalizacijski upravičenec na tem posestvu s kupoprodajno pogodbo pridobil lastninsko pravico, ki se je vpisala tudi v "B" vložek zemljiške knjige. Iz III. točke te pogodbe tudi izhaja, da imata prednika tožnikov v smislu pogodbe z dne 9. marca 1854, na katero se tožnika v tožbi sklicujeta, na tem posestvu posestne in užitne pravice vsak do 1/3. Iz "C" lista (bremenskega) v navedenem zemljiškoknjižnem vložku tudi izhaja, da je bila na podlagi kupoprodajne pogodbe iz leta 1904 v ta bremenski list vpisana pravica posesti in uživanja, na vse redne in izredne rabe prejemnika in zneske tega posestva do 1/3 njegove vsakokratne vrednosti v korist prednika tožnikov. Na podlagi navedenega je ugotovitev pravostopnega organa, da je bil na podlagi kupne pogodbe z dne 5.3.1938 izključni lastnik nepremičnin vpisanih v vl. št. 25 denacionalizacijski upravičenec in je bila na tej podlagi njegova lastninska pravica vknjižena tudi v "B" listu v zemljiški knjigi. Na podlagi navedenega je upravni organ pravilno in v skladu z 11. členom in 1. odst. 67. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN) odločil, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičencev, torej pravnih naslednikov bivšega lastnika, ki je umrl leta 1944, torej pred 28.8.1945. Po mnenju sodišča pa je prvostopni organ prav zato, da bi stvarne pravice obeh tožnikov, vpisane v "C" listu zemljiške knjige, ne bi bile kakorkoli prizadete, pravilno odločil, da se vrnjene nepremičnine ponovno vpišejo v vl. št. 25, torej isti vložek, in z istimi posestnimi in užitnimi pravicami kot so bile obremenjene in vpisane pred podržavljenjem. Zato trditev tožnikov, da tožena stranka napačno smatra, da je šlo le za uživalne pravice bivših lastnikov, ki so z njihovo smrtjo prenehale, ni utemeljen.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvinosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94) smiselno uporabilo kot republiški predpis.