Jedro

V izvršilnem postopku je bilo ugotovljeno, da je na tej nepremičnini vpisana lastninska pravica na drugega in da upnica (tožnica) nima listine primerne za vpis dolžničine lastninske pravice. Zato je ravnala v skladu s petim odstavkom 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. V tožbi je izkazovala tudi verigo pravnih prednikov dolžnice kot "pooblaščenih prenosnikov" lastninske pravice na tej nepremičnini na podlagi zavezovalnih pravnih poslov, ki jih predstavljajo prodajne pogodbe.

Na pritožbeni stopnji ni spora o tem, da sta prvotoženka in drugotoženec s prodajnima pogodbama prodala - prvotoženka drugotožencu, drugotoženec pa tretjetoženki in njenemu pokojnemu možu, obravnavano nepremičnino. Drugotoženec je le prepričan, da je tožničina tožba zoper njega neutemeljena, ker je bila prodajna pogodba, ki jo je on sklenil dne 17.03.1993 najprej s tretjetoženkinim sedaj že pokojnim možem, zatem pa dopolnjena z aneksom z dne 03.05.1993 še s tretjetoženko, listina, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo (sedaj člen 40 Zakona o zemljiški knjigi - ZZK). Vendar je tako drugotoženčevo prepričanje napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila že prodajna pogodba med prvotoženko kot prodajalko in drugotoženecem kot kupcem predmetne nepremičnine z dne 05.03.1993 pomanjkljiva, saj na njej ni bil overjen podpis prodajalca. Aneks k tej pogodbi z dne 03.05.1993 pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice tudi na tretjetoženko kot kupko te nepremičnine, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstoječe listine, na katere se sklicuje drugotoženec (prodajna pogodba z dne 17.03.1993 v zvezi z aneksom z dne 03.05.1993), niso primerne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo, ki jo izpodbijata pritožbi, je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1 razsodilo, da je prvotoženka dolžna izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo pri vl. št. 2816/40 k.o., pri kateri je pripisana nepremičnina 210/E, in sicer stanovanje št. ... v tretjem nadstropju, v izmeri 58,92 m2, vknjižila lastninska pravica na ime M.A. (z navedbo vseh njegovih potrebnih identifikacijskih podatkov), sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba. V točki 2 izreka je razsodilo, da je dolžan drugotoženec izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere se bo pri vl. št. 2816/40 k.o., pri kateri je pripisana nepremičnina 210/E, in sicer stanovanje št. ... v tretjem nadstropju, v izmeri 58,92 m2, vknjižila lastninska pravica na ime B.P. (z navedenimi njegovimi osebnimi identifikacijskimi podatki) in K.P. (z navedenimi njenimi osebnimi identifikacijskimi podatki), vsakega do 1/2 , sicer bo tako listino nadomestila ta sodba. V izreku pod točko 3 je zahtevek proti četrtotoženki zavrnilo. V izreku pod točko 4 je odločilo, da so prvotoženka, drugotoženec in tretjetoženka dolžni tožnici v roku 15 dni nerazdelno povrniti 1.369,80 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev, do plačila.

Proti taki sodbi sta se laično s samostojnima pritožbama pritožila drugotoženec in tretjetoženka.

Drugotoženec v svoji pritožbi navaja, da je postopek proti njemu tekel neupravičeno, saj je vse listine predložil že v odgovoru na tožbo, tako da bi sodišče lahko opravilo vpis lastninske pravice na tožnico. Ponavlja navedbe, da že od leta 1993 ni lastnik sporne nepremičnine, ker jo je prodal. Prodajna pogodba in aneks k njej z dne 03.05.1993 sta bila overjena in potrjena na davčnem uradu, aneks pa je bil overjen pri tedanjem temeljnem sodišču, zato je prepričan, da je bila tista prodajna pogodba sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov graja zato, ker ni navedeno, v kolikšnem deležu je posamezen toženec dolžan tožnici stroške poravnati. Sploh pa je prepričan, da on ni bil dolžan urejati zemljiškoknjižnih zadev, ker je vse listine kupcema pravočasno predložil. Zavzema se za ugodno rešitev pritožbe in predlaga povrnitev stroškov, ki jih je imel v tem postopku v skupnem znesku 448,84 EUR (125,00 EUR za sodno takso odgovora na tožbo in 333,84 EUR za sodno takso za pritožbo).

Tretjetoženka v svoji pritožbi opisuje finančno stisko, v kateri se je znašla. Navaja, da M.A. ničesar ne dolguje, ker je stanovanje njeno, zato "dolgove plačuje le ona". Poziva na dogovor o obročnem plačilu dolga.

Pritožbenih odgovorov ni bilo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo o nekoliko drugačnem zahtevku, kot je bil uveljavljan. Vendar se tožnica in prvotoženka nista pritožili, pritožbi drugotoženca in tretjetoženke pa tega ne grajata. Ker navedena ugotovitev predstavlja le relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki se obravnava le na podlagi pritožbe, se drugostopenjsko sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo, saj tudi pregled zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v tej zvezi ni pokazal, da bi bila sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu obremenjena s kakšno po uradni dolžnosti upoštevno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Nadaljnji pregled izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe po drugem odstavku 350. člena ZPP prav tako ni pokazal kakšne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in ne zmotne uporabe materialnega prava.

Tožbo, ki je predmet obravnave tega pravdnega postopka, je tožnica vložila zato, ker je v izvršilnem postopku kot upnica zoper tretjetoženko kot tamkajšnjo dolžnico zaradi izterjave denarne terjatve, predlagala kot sredstvo izvršbe prodajo dolžničine nepremičnine - to je prav nepremičnine št. 210/E, pripisane k vl. št. 2816/40, k.o.. V izvršilnem postopku je bilo ugotovljeno, da je na tej nepremičnini vpisana lastninska pravica na drugega in da upnica (tukajšnja tožnica) nima listine primerne za vpis dolžničine lastninske pravice. Zato je ravnala v skladu s petim odstavkom 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. V tožbi je izkazovala tudi verigo pravnih prednikov dolžnice kot "pooblaščenih prenosnikov" lastninske pravice na tej nepremičnini na podlagi zavezovalnih pravnih poslov, ki jih predstavljajo prodajne pogodbe.

Na pritožbeni stopnji ni spora o tem, da sta prvotoženka in drugotoženec s prodajnima pogodbama prodala - prvotoženka drugotožencu, drugotoženec pa tretjetoženki in njenemu pokojnemu možu, obravnavano nepremičnino. Drugotoženec je le prepričan, da je tožničina tožba zoper njega neutemeljena, ker je bila prodajna pogodba, ki jo je on sklenil dne 17.03.1993 najprej s tretjetoženkinim sedaj že pokojnim možem B.P., zatem pa dopolnjena z aneksom z dne 03.05.1993 še s tretjetoženko, listina, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo (sedaj člen 40 Zakona o zemljiški knjigi - ZZK). Vendar je tako drugotoženčevo prepričanje napačno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila že prodajna pogodba med prvotoženko kot prodajalko in drugotoženecem kot kupcem predmetne nepremičnine z dne 05.03.1993 pomanjkljiva, saj na njej ni bil overjen podpis prodajalca in tako že drugotoženec ne bi mogel na podlagi take pogodbe doseči vpisa lastninske pravice na njegovo ime v zemljiško knjigo. Prodajna pogodba z dne 17.03.1993 bi bila sama po sebi, kot zaključuje sodišče prve stopnje, sicer primerna za vpis v zemljiško knjigo, vendar je dopolnjena z aneksom, po katerem je kupka predmetne nepremičnine tudi tretjetoženka. Ker zemljiškoknjižno dovolilo v pogodbi z dne 17.03.1993 za prenos lastninske pravice glasi le na B.P., aneks k tej pogodbi z dne 03.05.1993 pa ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila za prenos lastninske pravice tudi na tretjetoženko kot kupko te nepremičnine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obstoječe listine, na katere se sklicuje drugotoženec (prodajna pogodba z dne 17.03.1993 v zvezi z aneksom z dne 03.05.1993), niso primerne za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zato je bila predmetna tožba potrebna tudi proti njemu.

Tretjetoženki pa je le pojasniti, da predmetni pravdni postopek ni tekel po tožbi, s katero bi se od nje zahtevalo plačilo dolga. Zato so njena pritožbena izvajanja, da se naj le njej naloži plačilo, ne pa tudi drugotožencu ter glede dogovora o obročnem plačilu dolga, brezpredmetna. V kolikor je razumeti, da je imela v mislih odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, pa je tako njej kot drugotožencu pojasniti, da je sodišče prve stopnje prvotoženki, drugotožencu in njej naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožnici. Povedano pomeni, da so vsi trije zavezanci za povrnitev pravdnih stroškov, vendar je na strani tožnice izbira ali bo zahtevala prisojeni znesek v celoti od enega izmed njih ali pa bo od vsakega zahtevala določen delež. V kolikor se bo odločila zahtevati povrnitev vseh pravdnih stroškov samo od enega izmed zavezancev, bo imel ta, v primeru plačila vseh stroškov, regresno pravico do drugih dveh.

Po obrazloženem je bilo o pritožbah odločiti tako, kakor izhaja iz izreka te sodbe (člen 353 ZPP).

O pritožbenih stroških ni bilo treba odločiti, ker niso bili uveljavljani.