Jedro

Sprememba OZ, ki je začela veljati 7.5.2007, je določilo ne ultra altera tantum glede zakonskih zamudnih obresti odpravila.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o zavrnitvi višjih zamudnih obresti v drugi točki izreka sodbe razveljavi.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.919,24 EUR z eursko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od 6.1.2005 do vključno 31.12.2006 od zneska v višini 459.926,17 SIT, preračunano po uradnem tečaju zamenjave, in zakonske zamudne obresti od zneska 1.919,24 EUR od 1.1.2007 do prenehanja obveznosti. Kar je tožeča stranka zahtevala več: in sicer znesek 1.730,19 EUR z zamudnimi obrestmi od 6.1.2005 do plačila in za višje zamudne obresti, je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi predčasnega prenehanja pogodbe ter tek zakonskih zamudnih obresti po 1.1.2007 dalje in zoper odločitev o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku ugodi ter razsodi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati sorazmeren del pravdnih stroškov. Podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine zaradi predčasne prekinitve pogodbe. Iz tega naslova tožeča stranka vtožuje znesek 256.205,70 SIT. Sodišče pa ji je priznalo zgolj 41.811,47 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. To pa je po mnenju tožeče stranke napačno, v nasprotju z dejanskim stanjem stvari ter v direktnem nasprotju s pogodbo o najemu vozila. V tem delu je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, to je določila pogodbe o najemu vozila. Ko je sodišče presojalo o upravičenosti tega dela zahtevka, je iz neznanih razlogov prezrlo dejstvo, da se 10% odškodnina zaradi predčasne prekinitve pogodbe obračuna ne samo od neplačanih zapadlih obveznosti, pač pa tudi od nezapadlih obveznosti za celotno obdobje, ki je bilo določeno ob sklenitvi pogodbe. Prav tako je sodišče nepravilno zavrnilo višji zahtevek za več obresti. Dne 7.5.2007 je bila sprejeta sprememba OZ, s katero je bila določba 376. člena črtana, dodan pa je bil 382.a člen, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. To pomeni, da zakonske zamudne obresti ne prenehajo teči, ko je njihova vsota enaka višini glavnice. Zaradi navedenega je izrek sodbe sodišča v zavrnilnem delu o nepriznanju višjih zamudnih obresti nepravilen. Prav tako je nepravilen izrek o stroških. Ker je sodišče višino odškodnine odmerilo napačno, je uspeh tožeče stranke večji. Zato je odločitev o stroških pravdnega postopka napačna.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.214,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.1.2005 do plačila, pri čemer pa vsota zakonskih zamudnih obresti ne sme preseči zneska 1.214,63 EUR. Posledično naj se glede na spremenjen končni uspeh pravdnih strank spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da izračuna tožeče stranke ni moč logično in razumsko preveriti. Navaja, da je iz listine razvidno, da je tožeča stranka za vsa nepravočasna plačila obračunavala 30% zamudno obrestno mero, pri čemer na podlagi ugovorov tožene stranke ni pojasnila, na kakšni dejanski in pravni podlagi je prišla ravno do takšne višine zamudne obrestne mere, saj se je obrestna mera zakonitih zamudnih obresti skozi časovno obdobje spreminjala. Sodišče je kljub takšnemu ugovoru tožene stranke glede obračuna pogodbeno dogovorjenih zamudnih obresti neutemeljeno sledilo tožeči stranki. Tožena stranka glede plačila zamudnih obresti v pritožbi uveljavlja ugovor zastaranja ter ugovor ne ultra altera tantum glede zakonskih zamudnih obresti. Navaja, da tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, saj ni navedla na kakšni pravni, dejanski in konkretni podlagi je prihajalo do sprememb višine mesečnega obroka najemnine, kot tudi, na kakšen način je tožeča stranka obračunala vtoževane zakonske zamudne obresti. Tožena stranka se je izračunu, ki ga je predložila tožeča stranka, ves čas protivila. Zato je dokazno breme glede pojasnila glede višine obračuna zamudnih obresti na tožeči stranki. Šele potem, ko bi tožeča stranka svoj izračun logično pojasnila, bi tožena stranka lahko podala konkretizirane ugovore, predlagala izvedenca finančne stroke in podobno. Tožena stranka tudi meni, da je določba o 10% odškodnini nična, ker je v nasprotju z določili Zakona o varstvu potrošnikov. Sodišče pa ni pojasnilo razlogov, zakaj meni, da je določba zakonita.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. V odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in v izpodbijanem ugodilnem delu potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke odgovora ni podala.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke: Očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno izračunalo 10% odškodnino zaradi predčasne prekinitve pogodbe (v nadaljevanju: odškodnine), ne drži. Pravno podlago za prisojo odškodnine predstavlja določilo 7. alineje 3. odstavka XI. člena Pogodbe o najemu vozila št. 52409 v prilogi A5 (v nadaljevanju: pogodba), ki določa, da se odškodnina v višini 10% odmeri od neplačanih

zapadlih obveznosti in nezapadlih obveznosti, za celotno obdobje, ki je bilo določeno ob sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da neplačane pogodbene obveznosti tožene stranke z zamudnimi obrestmi zaradi zamude skupno znašajo 418.114,70 SIT oziroma 1.744,76 EUR (toliko kot je zatrjevala tožnica). Glede na določilo pogodbe, da se odškodnina odmeri od neplačanih

zapadlih in nezapadlih obveznosti, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini 41.811,47 SIT, pravilna. Neutemeljeno tako tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevati tudi zneske še nezapadlih obveznosti in ji dosoditi odškodnino v višini 256.205,70 SIT. Odškodnina, do katere je tožnica pogodbeno upravičena, se, kot izhaja iz določila XI. člena pogodbe, nanaša na znesek neplačanih obveznosti tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za višje zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka do zamudnih obresti upravičena na podlagi 374. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Nepravilno pa je zaključilo, da je tožnica do zamudnih obresti upravičena le do zneska, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Pri tem se je materialnopravno zmotno sklicevalo na določilo 376. člena OZ. Kot pravilno izpostavlja tožeča stranka, je dne 7.5.2007 začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), s katerim je bila določba 376. člena črtana, dodan pa je bil 382.a člen, ki določa, da pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. To pomeni, da zakonske zamudne obresti, ko dosežejo glavnico, ne prenehajo teči. Pred sprejetjem OZ-A se je o teku zakonskih zamudnih obresti izreklo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006. V odločbi je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je zakonodajalec v členu 376 OZ predpisal, da zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki nastanejo po 1. 1. 2002, prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Hkrati je ugotovilo, da se skladno s 1060. členom OZ, Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki teka zamudnih obresti ni omejeval, še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Tako so dolžniki, katerih obligacijska razmerja so nastala pred uveljavitvijo OZ, dolgovali zamudne obresti ne glede na to, ali so obresti že dosegle oziroma presegle glavnico. Ker je zakonodajalec s tem dolžnike, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, postavil v neenak položaj v primerjavi z dolžniki, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih po njegovi uveljavitvi, je Ustavno sodišče RS prehodno določbo 1060. člena OZ razveljavilo v delu, kolikor se na njeni podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Sprememba OZ, ki je začela veljati 7.5.2007, je določilo ne ultra altera tantum glede zakonskih zamudnih obresti odpravila. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, kot pravilno opozarja tožeča stranka, ugotoviti, ali je do spremembe OZ vsota neplačanih obresti dosegla glavnico.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsota neplačanih obresti od dosojene glavnice v višini 1.919,24 EUR na dan 7.5.2007 glavnice še ni dosegla. Ker je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka zavrnilo zahtevek tožeče stranke po višjih zamudnih obrestih, pri čemer je izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča sedaj črtanega določila 376. člena OZ, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom 358. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo. Tožeča stranka je tako v skladu s 1. točko izreka sodbe do zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice upravičena od 6.1.2005 dalje do prenehanja obveznosti - plačila.

Glede na to da je tožeča stranka uspela z nekaj več kot polovico svojega zahtevka je sodišče prve stopnje na podlagi določila 2. odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

O pritožbi tožene stranke: Pritožbeni očitki toženke, ki izpodbija izračun dolga, so neutemeljeni. Tožeča stranke je višino dolga tožene stranke dokazala z opominom z dne 4.1.2005 (A21) ter konto kartico (A11). Ne držijo navedbe tožene stranke, da listin, s katerimi je tožeča stranka svoje trditve o višini podkrepila, ni moč logično in razumsko preveriti. Iz opomina v prilogi A21 izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, koliko je znašal mesečni obrok najemnine, v neto znesku in s prištetim DDV, datum plačila, znesek plačila in dnevi zamude. V povezavi s konto kartico, pa je sodišče prve stopnje konkretizirane ugovore tožene stranke o tem, da tožeča stranka določenih plačil ni upoštevala, utemeljeno zavrnilo.

Obračunu dogovorjenih zamudnih obresti tožena stranka v postopku ni ugovarjala. Iz odgovora na tožbo in njenih nadaljnjih vlog izhaja zgolj to, da vtoževanega zneska ne priznava in da ta iz predloženih listin ni razviden. Kar pa ne drži. Pritožbene navedbe o nepravilnem izračunu zamudnih obresti so tako nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP). Tako drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka v zvezi z obračunom zamudnih obresti konkretiziranih ugovorov ni postavila. Ugovor ne ultra altera tantum, na katerega se sklicuje toženka, pa iz prej navedenih razlogov o teku zamudnih obresti, ni utemeljen.

Prav tako je tožena stranka šele v pritožbi podala ugovor zastaranja. Ugovor zastaranja je ugovor materialnega prava. Tožena stranka ga lahko uspešno uveljavlja v pritožbi le, če je pravočasno navedla ustrezna dejstva in dokaze v zvezi z zastaranjem. Tega pa toženka ni storila. Glede na to, da je tožeča stranka januarja 2005 vložila tožbo za plačilo obrokov po pogodbi za februar, marec in april 2004, pa tožena stranka z ugovorom zastaranja tudi sicer ne bi mogla uspeti.

Pritožbeni očitek tožene stranke, da tožeča stranka svojemu dokaznemu bremenu ni zadostila, je neutemeljen. Ne drži, da iz sodbe prve stopnje ne izhaja pravna podlaga, na podlagi kateri je prihajalo do sprememb višine mesečnega obroka najemnine ter na kakšen način je tožnica obračunala zamudne obresti. Pravna podlaga za spremembo mesečnega obroka najemnine je določilo 2. odstavka III. člena Pogodbe o najemu vozila št. 52409 z dne 17.7.2001, ki določa, da se najemnina obračunava in plačuje mesečno, da ob sklenitvi pogodbe mesečna najemnina znaša 65.378,00 SIT ter da se vsi nadaljnji mesečni zneski najemnine mesečno revalorizirajo z vsakokratno veljavno mesečno stopnjo revalorizacije. V 2. odstavku določila V. člena pogodbe pa je določeno, da če najemnik ne plača najemnine v pogodbeno določenem roku, mu najemodajalec od dne zapadlosti računa dalje do dne plačila zaračuna zakonite zamudne obresti, povečane za 50%, stroške opomina in druge stroške v zvezi z uveljavljanjem najemodajalčevih pravic.

Toženka je namreč podala ugovor, da določilo o odškodnini ni v skladu s 23. in 24. členom Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot). Glede navedenega ugovora je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka pogodbe ni niti prebrala. S podpisom pogodbe pa jasno in nedvoumno izrazila voljo za njeno sklenitev. Tako pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče razlogov, zakaj določilo o odškodnini ni v nasprotju z določili 23. in 24. člena ZVPot, ni navedlo, ne vzdrži. Pritožbi tožeče stranke glede teka zamudnih obresti se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča prvostopenjskega sodišča (376. člen OZ) delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu glede višjih zamudnih obresti v drugi točki izreka sodbe razveljavi (358. člen ZPP v zvezi s 355. členom ZPP). V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta, ker niso podani razlogi, ki jih navajata, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa je s pritožbo uspela le v manjšem delu, zato sta pravdni stranki v skladu z določilom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.