Jedro

Iz povedanega je zaključiti, da je s pravili predvidena možnost začasnega prerazporejanja vojaških oseb zaradi službenih potreb (123. točka pravil). Tako razporejanje predstavlja posamično vprašanje v zvezi z delom ali uporabo enot v krajšem časovnem obdobju in se zato ureja z ukazom (41. točka pravil). Ukaz je akt poveljevanja (46. člen ZO). Skupaj to pomeni, da je možno izvršiti začasno prerazporeditev z ukazom, kar pomeni, da gre v takem primeru za izvršitev ukaza kot akta poveljevanja, ne pa za delovnopravno določbo in njeno izvršitev. Če gre za akt poveljevanja pa je treba upoštevati določbe o izvrševanju ukazov (52. do 62. točka pravil). Zato neizvršitev ukaza pomeni kršenje vojaške discipline v skladu z določbami 1. točke drugega odstavka 57. člena in tretjega odstavka 57. člena ZO ter 45. člena ZDDO.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se pritožbo tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavijo sklepi organov tožene stranke z dne 14.1.1999 in 5.3.1999, s katerimi je bil tožniku izrečen zaradi kršitev delovne obveznosti pogojno odložen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je s sodbo ugodilo pritožbi tožnika in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je razveljavilo sklepe tožene stranke in disciplinski postopek ustavilo. Zavzelo je stališče, da razporeditveni akt po svoji pravni naravi ni ukaz, da ga zato tudi ni mogoče neizvršiti, to pa pomeni, da se v spornem primeru ni moglo šteti, da je tožnik kršil vojaško disciplino in zato ni ugotoviti njegove disciplinske odgovornosti.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je bil tožnik z ukazom napoten na začasno opravljanje del in nalog upravnika V.c., z drugim ukazom mu je bilo ukazano, da se mora javiti na novi dolžnosti, s poveljem pa mu je bilo ukazano, da mora izvršiti primopredajo poslov. Nobenega od teh ukazov ni izpolnil, ampak je njihovo izvršitev odklonil. Vojaške osebe morajo ukaze izvršiti brez ugovarjanja, popolno, dosledno, pravilno in pravočasno. Ugovor zoper ukaz ali povelje je možen samo po postopku, ki je predviden, vendar po izvršitvi ukaza. Ukazi so bili dani v skladu s predpisi o vojaških osebah in ne po delovnopravnih predpisih, zato je odklonitev izvršitve ukaza kršitev vojaške discipline, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in pritožbo tožnika zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje, zato na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

V reviziji so očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki vsebinsko niso opredeljene. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Vprašanje, ki je bistveno, je, ali je razporejanje (imenovanje) vojaških oseb akt poveljevanja ali delovnopravna odločitev. Sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da razporeditev tožnika ni bila ukaz, ampak akt delovnopravne narave, ki je bil izdan na podlagi določil zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.), zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Akti vodenja in poveljevanja so opredeljeni v 46. členu zakona o obrambi (ZO - Uradni list RS, št. 82/94 in nadalj.).

Na podlagi izvedenih dokazov je ugotoviti, da je tožena stranka na podlagi določbe 123. točke pravil službe v Slovenski vojski (pravila - Uradni list RS, št. 49/96) izdala ukaz, da je tožnik začasno razporejen na dolžnost upravnika V.c. za čas od 1.9.1998 do 28.2.1999. Točka 123. pravil določa, da so poveljniki v miru pristojni za začasno razporejanje vojaških oseb na delo in naloge izven njihovih formacijskih dolžnosti. V točki 41. pravil je določba (razdelava 46. člena ZO), da je akt poveljevanja tudi ukaz, s katerim se ureja posamično vprašanje povezano z delom ali uporabo enot v krajšem časovnem obdobju, s poveljem pa se določa konkretno ravnanje. V 53. točki pravil je določba, da je treba ukaz izvršiti, predpisan postopek ugovora, ki pa ne pomeni možnosti zavrnitve ukaza ali njegove neizvršitve. Zavrnitev ukaza je možna samo v primeru, če pomeni ukaz neposredno nevarnost za zdravje in življenje.

V navodilih o pooblastilih za imenovanja v S.v. (Uradni list RS, št. 28/95) je določba, da je za imenovanje starešin v poveljstvih in enotah pristojen načelnik generalštaba Slovenske vojske, če ta pristojnost ni izrecno drugače določena.

Iz povedanega je zaključiti, da je s pravili predvidena možnost začasnega prerazporejanja vojaških oseb zaradi službenih potreb (123. točka pravil). Tako razporejanje predstavlja posamično vprašanje v zvezi z delom ali uporabo enot v krajšem časovnem obdobju in se zato ureja z ukazom (41. točka pravil). Ukaz je akt poveljevanja (46. člen ZO). Skupaj to pomeni, da je možno izvršiti začasno prerazporeditev z ukazom, kar pomeni, da gre v takem primeru za izvršitev ukaza kot akta poveljevanja, ne pa za delovnopravno določbo in njeno izvršitev. Če gre za akt poveljevanja pa je treba upoštevati določbe o izvrševanju ukazov (52. do 62. točka pravil). Zato neizvršitev ukaza pomeni kršenje vojaške discipline v skladu z določbami 1. točke drugega odstavka 57. člena in tretjega odstavka 57. člena ZO ter 45. člena ZDDO.

Pravila delovnega prava se sicer uporabljajo tudi za vojaške osebe, enako kot za vse druge zaposlene v državni upravi. Tudi te osebe lahko svoje pravice iz delovnega razmerja uveljavljajo v postopkih, ki so za to predpisani, vendar je take postopke treba ločiti od postopkov imenovanja ali postopka začasne razporeditve, ker so to akti poveljevanja.

Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu U-I-253/96 z dne 2.4.1998 zavzelo stališče, da imenovanje na poveljniško ali starešinsko dolžnost ni akt delovnopravne narave, ampak akt poveljevanja. Čeprav v spornem primeru ne gre za pravno enak položaj, pa je enako vprašanje pravne narave, ko gre za prepletanje delovnopravne zakonodaje in vojaške organiziranosti ter strogosti subordinacije, kdaj je treba upoštevati ene in kdaj druge predpise. V zvezi s tem je logično in s predpisi urejeno stanje, da se imenovanja, razrešitve, začasne razporeditve in sploh začasne rešitve v zvezi s funkcioniranjem v poveljstvih in enotah vojske, če gre seveda za službene potrebe, urejajo z akti poveljevanja, ker ne trpijo dodatnih ali daljših postopkov, saj si ni mogoče zamisliti, da bi se zaradi možnega delovnega spora neko tako vprašanje reševalo dalj časa. Vojska je organizem, ki mora biti urejen tako, da v bistvenem deluje hitro in učinkovito, v ostalem pa je možno tudi razpravljanje in iskanje skupnih rešitev.

Zato je tožnik po mnenju revizijskega sodišča izbral napačno pot za urejanje svojih pravic, ko ni izvršil prejetih ukazov, saj je s tem storil kršitev vojaške discipline. Ukaze bi moral kot vojaška oseba izpolniti in šele nato uveljavljati svoje pomisleke k razporeditvi. V tem primeru, pa bi se lahko glede njegove razporeditve uporabljali predpisi ZDR, ZTPDR in ZDDO. Zato so bile pravilne odločitve disciplinskih organov tožene stranke, ki so zaradi tožnikove neizvršitve ukaza oziroma povelja ugotovili njegovo disciplinsko kršitev vojaške discipline in mu izrekli ustrezno sankcijo.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.