Jedro

Če ima naklepno ravnanje direktorja družbenega podjetja, ki opravlja gospodarsko dejavnost, v obliki fiktivnega prenosa dejavnosti na novo nastalo podjetje v mešani lastnini za posledico preusmeritev ustvarjenega dobička nanj in s tem nastanek premoženjske škode za družbeno podjetje, je to zloraba direktorskega položaja in kaznivo dejanje po 1.odst. 244.čl. KZ. Pri tem ni pomembno, da je nov gospodarski subjekt ustanovljen v skladu z veljavnimi predpisi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojenec A.V. spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po 1. odstavku 244. člena KZ določena kazen 6 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v času 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu so bili naloženi v plačilo še stroški kazenskega postopka, ki se bodo odmerili s posebnim sklepom. Pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenca A.V. in pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Zagovornik obsojenca je 20.3.1997 vložil na Okrožno sodišče v Murski Soboti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 10.9.1996 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 16.1.1997 spremeni oziroma v celoti razveljavi ter izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Z zatrjevanjem, da obsojenec ni ravnal naklepno, zahteva izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku. Nadaljnja trditev, da so bili predpisi s področja lastninskega preoblikovanja sprejeti po letu 1991, ko je bilo storjeno obravnavano dejanje, pa nima pomena za kazenskopravno presojo dejanja. Obsojenčevo ravnanje leta 1991 je sodišče presojalo z vidika obstoja vseh predpisanih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ in neodvisno od določb omenjene, kasneje uveljavljane zakonodaje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, se sme po 1. odstavku 420. člena ZKP vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na uveljavljano kršitev kazenskega zakona je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti v naslednjem zakonskem okviru. V 1. odstavku 244. člena KZ je zloraba položaja ali pravic opredeljena z naslednjim: "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do petih let." V 2. odstavku 420. člena ZKP je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vložnik v zahtevi zatrjuje, da obsojenec očitanega kaznivega dejanja ni storil naklepno. Ko vložnik uveljavlja obliko krivde, v zahtevi napada ugotovljeno dejansko stanje, ki je izrecno izključeno kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kot je razvidno iz prej navedene določbe 2. odstavka 420. člena ZKP. Vložnik še navaja, da z ustanovitvijo in poslovanjem podjetja mešane družbe V.K. d.o.o. ni za družbeno premoženje nastala nobena škoda. Podjetje je bilo ustanovljeno v skladu z zakonom in je tako tudi poslovalo, pri čemer vsekakor za družbeno podjetje, katerega direktor je obsojenec bil, ni nastala nobena škoda. Zlasti pri tem obsojenec ni kršil 5. in 23. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; končno pa naj bi novo ustanovljeno podjetje ustanovil delavski svet. Vsi navedeni očitki po oceni Vrhovnega sodišča predstavljajo pomisleke v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja očitanega kaznivega dejanja v rednem sojenju, zato ne morejo biti predmet ocene v postopku za varstvo zakonitosti. Ko so v obeh napadenih sodbah vsi subjektivni in objektivni elementi očitanega kaznivega dejanja ugotovljeni in pravno pravilno opredeljeni, očitek kršitev kazenskega zakona ni utemeljen. Pri tem tudi ni podlage za precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v obeh napadenih sodbah, zato tudi ni podlage za razveljavitev navedenih sodb v smislu 427. člena ZKP. Glede na elemente kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ, je v subjektivnem smislu ugotovljen kot storilec obsojenec v funkciji direktorja družbenega podjetja. To družbeno podjetje je opravljalo gospodarsko dejavnost in je z očitano dejavnostjo obsojenca temu podjetju nastala premoženjska škoda, ki je bila premoženjska korist novo ustanovljenega podjetja v mešani lastnini. Pri tem ni pomembno, da je bil nov gospodarski subjekt ustanovljen v skladu z veljavnimi predpisi in pozneje tako tudi posloval. Ugotovljena zloraba direktorskega položaja s strani obsojenca v obliki fiktivnega prenosa dejavnosti družbenega premoženja na novo nastalo podjetje zaradi preusmeritve ustvarjenega dobička na le-to, predstavlja naklepno ravnanje, kot je pravilno ugotovljeno v navedenih sodbah in je oblika krivde v krivdoreku prvostopne pravnomočne sodbe opredeljena skladno s 1. odstavkom 244. člena KZ.

Po vsem povedanem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana in ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.