Jedro

1. Nemožnost realizacije terjatve v določenem roku ni podlaga za storniranje računa in v posledici tega tudi ne upravičenje za opustitev njegovega knjiženja. Predpostavka storniranja računa je napaka.

2. Stroški sponzoriranja so lahko strošek reklame in kot takšen poslovni odhodek, če je s pogodbo o sponzoriranju določena tudi ustrezna obveznost sponzoriranca.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po opravljeni kontroli finančno materialnega poslovanja v letu 1990 je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje naložila tožeči stranki med drugim tudi, da mora:

1./ povečati terjatve do kupcev v državi in povečati ustvarjeni dohodek za 379.200,00 SIT;

2./ povečati terjatve iz naslova obresti pri skupnem poslovanju in povečati ustvarjeni dohodek za 986.482,80 SIT;

3./ povečati kratkoročne terjatve in povečati ustvarjeni dohodek za 123.000,00 SIT.

Pritožbo tožeče stranke zoper navedene tri odločitve je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno in v tem obsegu potrdila odločbo prve stopnje.

S pravočasno tožbo izpodbija tožeča stranka zakonitost drugostopne odločbe in predlaga sodišču, naj jo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Ukrep povečanja terjatev do kupcev v državi in povečanja ustvarjenega dohodka za 379.200,00 SIT je bil tožeči stranki izrečen zato, ker treh računov, izdanih v decembru 1990 enemu od svojih dolžnikov, v svojem knjigovodstvu ni evidentirala. Tožeča stranka opravičuje svoje dejanje s tem, da je račune stornirala zaradi ustnega zagotavljanja dolžnika, da jih v roku ne bo mogel plačati. V naslednjem letu jih je ponovno izdala in tudi knjižila kot prihodek v letu 1991. Pri njihovem plačilu je dolžnik samo pomotoma navedel oznake prvotnih računov.

V letu 1990 veljajoči zakon o računovodstvu (Ur. list SFRJ štev. 12/89...61/90; v nadaljevanju: ZR) je predpisoval knjigovodsko evidentiranje prihodkov po zaračunani realizaciji (4. točka 33. člena,2. odst. 70. člena). Račune, ki jih je izdala svojemu dolžniku, bi zato morala tožeča stranka knjigovodsko izkazati v 8 dnevnem roku iz 2. odst. 15. člena ZR, to pa je v letu 1990 glede na to, kdaj so bili izdani (7.12. in 14.12.1990). Okoliščina, da je dolžnik (morda) zatrjeval, da svoje obveznosti ne bo mogel v roku poravnati, ni opravičilo za opustitev knjiženja. Če tožeča stranka terjatev iz računov ne bi realizirala v šestdesetih dneh od zapadlosti, bi jih morala odpisati tako, kot to določa 1. stavek 7. odst. 50. člena ZR. Ob izpolnitvi predpostavk iz 2. stavka 7. odst. 50. člena ZR bi jih lahko odpisala tudi preje. Ni pa smela računov iz omenjenih razlogov stornirati. Nemožnost realizacije terjatve v določenem roku ni podlaga za storniranje računa in v posledici tega tudi ne upravičenje za opustitev njegovega knjiženja. Predpostavka storniranja računa je napaka. Da bi pa izdala račun za storitev, ne da bi bilo plačilo zanjo pred njegovo izdajo zagotovljeno, torej pomotoma, pa niti tožeča stranka sama ni nikoli zatrjevala. Ukrep iz točke I/1 prvostopne odločbe je tožena stranka zato pravilno potrdila kot zakonit. Z izpodbijano odločbo zahteva tožena stranka nadalje od tožeče stranke, da mora povečati terjatve iz naslova obresti pri skupnem poslovanju in povečati ustvarjeni dohodek za 986.482,80 SIT. Meni namreč, da je tožeča stranka odhodke v omenjeni višini nepravilno izkazala v letu 1990, ker se ne nanašajo na omenjeno obračunsko obdobje. Tožeča stranka vztraja pri pravilnosti knjiženja.

Iz dejanskih okoliščin, ki so bile podlaga za sprejem izpodbijane odločitve izhaja, da je tožeča stranka najemala posojila na podlagi posojilnih pogodb, ki so vsebovale devizno klavzulo. Upoštevajoč to je tožeča stranka najeta posojila revalorizirala s koeficientom, za katerega je porastla vrednost DEM nasproti dinarju po odloku o oblikovanju tečaja dinarja v letu 1991 (Ur. list SFRJ štev. 83/90) in revalorizacijski znesek knjižila kot odhodek v letu 1990. Po 5. točki v prejšnjem odstavku navedenega odloka se je novo oblikovani tečaj dinarja, ki je bil podlaga za revalorizacijo posojil, začel uporabljati šele s 1.1.1991. Poslovni dogodek, ki ga je bilo treba ustrezno knjigovodsko izkazati, je torej nastal šele v letu 1991. To pa je drugo opazovano razdobje od tistega, v katerem ga je tožeča stranka izkazala (primerjaj: 2. odst. 16. člena ZR). Upoštevajoč 4. točko 33. člena ZR je zato tožena stranka ukrep iz točke I/2 izreka prvostopne odločbe zakonsko utemeljeno potrdila kot pravilen.

Tožena stranka pa je pravilno zavrnila pritožbo tudi proti odločitvi v točki I/3 izreka prvostopne odločbe, po kateri mora tožeča stranka povečati kratkoročne terjatve in ustvarjeni dohodek za 123.000,00 SIT. Stroški reklame so sicer res lahko poslovni odhodki. Toda iz povzetka pogodbe o sponzoriranju v obrazložitvi prvostopne odločbe, glede katerega tožeča stranka ne zatrjuje, da ni točen, ali da je pomanjkljiv, ni razvidno, da bi imel tudi sponzoriranec kakšno obveznost nasproti tožeči stranki. Zato knjiženje zneska 123.000,00 SIT kot strošek reklame in s tem njegovo upoštevanje v računu odhodkov ni pravilno. Samo poravnavanje stroškov, ki jih je imel sponzoriranec v zvezi s svojim športnim udejstvovanjem, na promoviranje dejavnosti sponzorja nima takšnega učinka, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot neposreden pogoj za opravljanje njegove dejavnosti (1. odst. 72. člena ZR).