Jedro

Toženka sploh ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, saj ni navedla, koliko kreditnih točk je v okviru obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja tožnik dosegel v letu 2019, niti se ni opredelila do tega, zakaj je tožnik pri očitanemu ravnanju ravnal iz malomarnosti. Tako pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti namreč navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, bi bila tožniku odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva in s tem kršena pravica iz 25. člena URS. Odgovor na tožbo je namreč namenjen le izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijanem aktu, ne pa odpravljanju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti upravnega akta.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Disciplinskega sodišča Inženirske zbornice Slovenije številka 01414-0029-P/2020 z dne 6. 7. 2021 v I. in II. točki izreka odpravi v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko A. A., univ. dipl. inž. grad., ident. št. ..., ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrže. III. Stroškovni zahtevek tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je Disciplinsko sodišče toženke (med drugim) odločilo, da je tožnik kriv, da je kot član toženke v letu 2019 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, kar je v nasprotju s 6. in 27. členom Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (v nadaljevanju: ZAID) ter 2., 3. in 10. členom Splošnega akta o stalnem poklicnem usposabljanju pooblaščenih inženirjev (v nadaljevanju: Splošni akt), vse v povezavi s 6. členom Kodeksa poklicne etike članov Inženirske zbornice Slovenije z dne 15. 6. 2010 (v nadaljevanju: Kodeks), da opisano ravnanje, storjeno iz malomarnosti, predstavlja kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika Inženirske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Disciplinski pravilnik), za kar se mu izreče disciplinska sankcija začasni izbris iz imenika toženke za dobo enega leta, ki se ne bo izvršil, pod pogojem, da tožnik v preizkusni dobi enega leta ne stori nove disciplinske kršitve (I. točka izreka), ter da je tožnik dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa plačati stroške disciplinskega postopka v znesku 100,00 EUR na poslovni račun toženke (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je disciplinski tožilec 31. 7. 2020 vložil zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka zoper več domnevnih kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik. V zahtevi jim je očital, da v letu 2019 niso zbrali predpisanega števila kreditnih točk (šest točk) iz naslova stalnega poklicnega usposabljanja. Toženka pa je po vpogledu v elektronsko evidenco podatkov o zbranih kreditnih točkah ugotovila, da domnevni kršitelji niso dosegli zahtevanega števila kreditnih točk, ki je bilo za leto 2019 določeno na najmanj tri kreditne točke iz obveznih izbirnih vsebin, pri čemer pa bi moral posamezen član toženke doseči vsaj šest kreditnih točk. Ob tem je pojasnila, da disciplinske kršitve, storjene v letu 2019, ni mogoče odpraviti z naknadnim pristopom na izobraževanje, da pa vpliva naknadna udeležba na izobraževanjih na izrek disciplinske sankcije. Iz obrazložitve dalje izhaja, da okoliščina, da so določeni domnevni kršitelji v času trajanja tega postopka svoj status spremenili v mirovanje, ne vpliva na vodenje tega postopka ali na njihovo disciplinsko odgovornost, da so glede na določbo šestega odstavka 10. člena Splošnega akta navedbe o razlogih za neudeležbo na poklicnem usposabljanju prepozne, da disciplinsko sodišče toženke po 8. členu Splošnega akta ni pristojno za obravnavo in naknadno dodeljevanje kreditnih točk za zunanja izobraževanja ter da je v skladu s četrtim odstavkom 11. člena in prvim odstavkom 12. člena ZAID in točko (c) prvega pododstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov toženka pristojna, da obdeluje podatke domnevnih kršiteljev, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa in ki so tudi javno dostopni. Toženka je v obrazložitvi navedla še, da so domnevni kršitelji očitano kršitev storili iz malomarnosti in da je sankcija zanje primerna, saj so to disciplinsko kršitev storili prvič, pri čemer pa ni mogoče spregledati, da pomeni opustitev ustreznega poklicnega usposabljanja temeljni pogoj za kakovostno opravljanje poklicnih nalog pooblaščenega inženirja. Odločitev o stroških temelji na drugem odstavku 48. člena Disciplinskega pravilnika.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo. V njej v bistvenem navaja, da se je v letih 2018 in 2019 udeležil naslednjih izobraževanj: 1. _Nova poklicna, gradbena in prostorska zakonodaja (ZUreP-2, GZ, ZAID)_ (12. 6. 2018; tri kreditne točke), 2. _Strokovno izobraževalna delavnica Predstavitev koncepta metod ocenjevanja vrednosti nepremičnin, delov nepremičnin, pravic in škod pri gradnji gospodarske javne infrastrukture na lokalni in državni ravni_ (5. 9. 2018; ni oddal vloge za dodelitev kreditnih točk), 3. _Nadzor nad gradnjo objektov s poudarkom na spremembah, ki jih prinaša nov Gradbeni zakon_ (13. 2. 2019; dve kreditni točki) in 4. _Primer naloge ocenjevanja vrednosti stanovanjske hiše_ (19. 3. 2019; ni oddal vloge za dodelitev kreditnih točk). Potrdila o udeležbi na teh izobraževanjih je priložil v odgovoru na zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka. Temu je, kot dokaz, da se stalno izobražuje, priložil tudi potrdila o udeležbi na izobraževanjih v letih 2017 in 2020. Zato ne drži, da se strokovno ne izobražuje. Zatrjuje, da ni bil malomaren, saj ga je toženka 15. 2. 2019 po elektronski pošti obvestila o številu kreditnih točk, prejetih v letu 2018, ki jih je prenesla v leto 2019. Hkrati ga je obvestila, da kreditne točke še niso vidne v javno objavljenem delu Imenika pooblaščenih inženirjev, a da bo to skušala urediti čim prej. Ker v maju 2019 kreditne točke še vedno niso bile vidne v javno objavljenem delu navedenega imenika, je 29. 5. 2019 o tem povprašal toženko, ki pa mu ni odgovorila. Dalje navaja, da je pozabil oddati vlogo za dodelitev kreditnih točk, kar omogoča Splošni akt, in je tako zbral pet namesto šestih predpisanih točk. Opozarja, da toženka nima zakonske podlage za posredovanje podatkov o njegovi domnevni kršitvi drugim domnevnim kršiteljem. Izrečeno sankcijo pa ocenjuje za nesorazmerno. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da je tožnik v relevantnem obdobju dosegel pet kreditnih točk, potreboval pa bi še eno; pri čemer za izobraževanji z dne 5. 9. 2018 in 19. 3. 2019 ni prejel kreditnih točk, saj sploh ni oddal vlog za njihovo dodelitev. Opozarja, da so njeni interni akti za leto 2019 zahtevali pridobitev šestih kreditnih točk, od tega vsaj tri iz obveznih vsebin. Zato po njenem mnenju ni mogoče pritrditi tožniku, da je dovolj kakršnokoli izobraževanje. Meni, da ravno to, da je tožnik pozabil oddati vlogo za dodelitev kreditnih točk, kaže na njegovo malomarnost. Ocenjuje tudi, da je izrečena sankcija sorazmerna. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

**K I. točki izreka**

5. Tožba je delno utemeljena.

6. Med strankama je sporna zakonitost sklepa Disciplinskega sodišča toženke, s katerim je to odločilo, da je tožnik kriv, da je kot njen član v letu 2019 opustil obveznost stalnega poklicnega usposabljanja, določenega z ZAID in Splošnim aktom, ter da to ravnanje, storjeno iz malomarnosti, predstavlja kršitev po prvi alineji 19. člena Disciplinskega pravilnika, za kar se je tožniku izrekla disciplinska sankcija začasnega izbrisa iz imenika toženke za dobo enega leta, ki se ne bo izvršila, pod pogojem, da tožnik kot domnevni kršitelj v preizkusni dobi enega leta ne stori nove disciplinske kršitve.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženki za vodenje disciplinskih postopkov zoper pooblaščene arhitekte in inženirje podeljeno javno pooblastilo (drugi odstavek 27. člena ZAID v zvezi s 4. točko prvega odstavka 27. člena ZAID). To pomeni, da toženka pri tem nastopa kot nosilec javnega pooblastila, zato se določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v celoti in subsidiarno uporabljajo tudi v disciplinskem postopku pred toženko.1

8. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati: (1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; (2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; (3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; (4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; (5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in (6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

9. Kodeks v prvem odstavku 6. člena določa, da so inženirji dolžni stalno izpopolnjevati svoje strokovno znanje in se izobraževati ter na ta način zagotoviti ustrezno znanje in sposobnost za prihodnost, ki prinaša nove tehnologije in metode. Opustitev dolžnosti stalnega poklicnega usposabljanja je v skladu s 6. členom ZAID disciplinska kršitev, za katero se v Disciplinskem pravilniku predvidi izrek disciplinske sankcije. Na podlagi 10. člena Splošnega akta mora pooblaščeni inženir v koledarskem obdobju enega leta zbrati najmanj šest kreditnih točk s strokovnega področja njegovega pooblastila (prvi odstavek), izpolnjevanje teh pogojev pa preverja pristojna služba toženke vsako leto v mesecu marcu (drugi odstavek). Pristojna služba toženke do konca marca posreduje disciplinskemu tožilcu toženke seznam pooblaščenih inženirjev, ki v preteklem letu niso zbrali predpisanega števila kreditnih točk (tretji odstavek).

10. Disciplinski pravilnik določa krivdo kot enega izmed elementov za obstoj disciplinske odgovornosti. Tako je v skladu z 9. členom član toženke odgovoren za kršitev, če je podana njegova krivda v obliki naklepa ali malomarnosti. Krivdna oblika malomarnosti je opredeljena v 11. členu Disciplinskega pravilnika. Po tej določbi član toženke krši svoje dolžnosti iz malomarnosti, če se ne zaveda, da zaradi njegovega dejanja ali opustitve prepovedana posledica lahko nastopi, pa bi se glede na svoje osebne lastnosti, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na svojo usposobljenost za opravljanje določenega dela moral zavedati, da prepovedana škodljiva posledica lahko nastopi (prvi odstavek), ali če se je zavedal, da zaradi njegove storitve ali opustitve lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala (drugi odstavek). Iz tega izhaja, da odgovornost za kršitev dolžnosti člana toženke ni objektivna, saj mora biti storjena z določeno obliko krivde (z naklepom ali iz malomarnosti). Okoliščine, ki kažejo na krivdno ravnanje, morajo biti zato v postopku ugotovljene in v disciplinskem sklepu tudi obrazložene. Povedano drugače: disciplinski organ mora poleg obstoja kršitve ugotoviti oziroma dokazati tudi, da je do nje prišlo zaradi krivdnega ravnanja člana toženke, v konkretnem primeru tožnika.

11. Izpodbijani sklep se nanaša na 15 kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik. Ta v tožbi ugovarja, da se stalno izobražuje in da ni ravnal malomarno, kakor tudi, da se sklep nanaša na 15 domnevnih kršiteljev, za katere je le navedeno, da so opustili obveznost stalnega usposabljanja, ne da bi bilo za vsakega posebej ugotovljeno dejansko stanje.

12. Sodišče ugotavlja, da se toženka v obrazložitvi ni opredelila do konkretnih okoliščin tožnika v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo, temveč je podala le pavšalno obrazložitev glede ugotovitve obstoja disciplinske kršitve (opustitev obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja) za vse domnevne kršitelje, ki so naslovniki izpodbijanega sklepa. Navedla je le, da je disciplinsko sodišče po vpogledu v elektronsko evidenco podatkov o zbranih kreditnih točkah ugotovilo, da domnevni kršitelji iz izreka izpodbijanega sklepa niso dosegli zahtevanega števila kreditnih točk, ki je bilo za leto 2019 določeno na najmanj tri kreditne točke iz obveznih izbirnih vsebin, pri čemer bi moral posamezni član doseči vsaj šest kreditnih točk. Ob tem pa sploh ni navedla, koliko kreditnih točk je tožnik v letu 2019 dosegel in koliko jih je dosegel premalo. Prav tako se toženka v obrazložitvi le splošno sklicuje le na pravno opredelitev malomarnosti iz zgoraj navedenega 11. člena Disciplinskega pravilnika, ne da bi navedla konkretne okoliščine, ki izkazujejo obstoj navedene oblike krivde pri tožniku.

13. Iz predstavljanega izhaja, da toženka sploh ni konkretizirala disciplinske kršitve, ki se tožniku očita, saj ni navedla, koliko kreditnih točk je v okviru obveznosti stalnega poklicnega usposabljanja tožnik dosegel v letu 2019, niti se ni opredelila do tega, zakaj je tožnik pri očitanemu ravnanju ravnal iz malomarnosti. Tako pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki ni v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ne omogoča materialnopravnega preizkusa odločitve. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Na drugačno presojo ne vplivajo toženkine navedbe v odgovoru na tožbo. Razlogi za sprejeto odločitev morajo biti namreč navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, saj je predmet sodne presoje v upravnem sporu njegova zakonitost. Z dopolnjevanjem razlogov, ki bi jih moral vsebovati že izpodbijani akt, bi bila tožniku odvzeta možnost do učinkovitega pravnega sredstva in s tem kršena pravica iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Odgovor na tožbo je namreč namenjen le izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijanem aktu, ne pa odpravljanju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti upravnega akta.

14. Sodišče je moralo že iz tega razloga tožbi ugoditi tako, da je izpodbijani sklep v I. in II. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na tožnika, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo v tem obsegu na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ nov upravni akt izdati v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa bo moral upravni akt ustrezno obrazložiti v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Ker je sodišče tožbi delno ugodilo že iz predstavljenega razloga, se do drugih tožbenih navedb ni moglo opredeljevati.

**K II. točki izreka**

16. V preostalem delu je tožba nedovoljena.

17. Sodišče mora pri predhodnem preizkusu tožbe preveriti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na njih mora paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

18. Sodišče ugotavlja, da se izpodbijani sklep nanaša na 15 kršiteljev, med katerimi je tudi tožnik. Ta pa v tožbi predlaga, da sodišče odpravi celoten izpodbijani sklep.

19. Po presoji sodišča lahko tožnik v tem postopku uspešno ščiti le svoje neposredne, individualne pravne interese, ki jih ima kot član toženke, ne more pa uveljavljati, da je sklep nezakonit tudi glede ostalih kršiteljev - članov toženke. Tožnik namreč ni zastopnik javnega interesa, niti ni zastopnik oseb, na katere se izpodbijani sklep v preostalem delu nanaša. 20. Glede na navedeno je moralo sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem se nanaša na ostale kršitelje - člane toženke, zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če tožnik v njej ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po ZUS-1 ne more biti stranka.

**Sojenje brez glavne obravnave**

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo treba tožbi (delno) ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V preostalem delu pa pogoji za vodenje upravnega spora niso bili izpolnjeni in je moralo sodišče tožbo zavreči. **Odločanje po sodnici posameznici**

22. Sodišče je v tej zadevi odločilo po sodnici posameznici na podlagi prvega odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

**K III. točki izreka**

23. Stroške postopka je priglasila toženka, ki pa tudi, če bi v upravnem sporu uspela, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vedno sama trpi svoje stroške postopka.

1 Glej **Kerševan, E.**, in **Androjna, V.**: Upravno procesno pravo. IUS SOFTWARE (GV Založba), Ljubljana 2017, str. 38-55.