12. 6. 2023

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Marija Bernobić, Zvezna republika Nemčija, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Devetak in partnerji, d. o. o., Nova Gorica, na seji 12. junija 2023

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 27/2021 z dne 19. 5. 2021 in sodbo Upravnega sodišča št. I U 2258/2018 z dne 4. 1. 2021 se ne sprejme.

* * *

Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Neža Kogovšek Šalamon. Sklep je sprejel soglasno. Sodnica Kogovšek Šalamon je dala pritrdilno ločeno mnenje.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

19. 6. 2023

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNICE DR. NEŽE KOGOVŠEK ŠALAMON

K SKLEPU ŠT. Up-637/21 Z DNE 12. 6. 2023

Primernost dolžine roka za odpravo posledic kršitev človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave: primer verifikacije deviznih vlog

1.Obravnavana zadeva je ena od tistih, ki se nanašajo na vprašanje primernosti dolžine roka, določenega za vložitev vloge za verifikacijo starih deviznih vlog varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke, d. d., Ljubljana. Do vprašanja (ne)primernosti roka sem se že opredelila v odklonilnem ločenem mnenju v zadevi št. U-I-39/22, Up-16/22, v katerem sem zavzela stališče, da o skladnosti 25-mesečnega roka s 23. in 25. členom Ustave ni mogoče govoriti in da očitki pobudnice v zadevi št. U-I-39/22, Up-16/22 niso očitno neutemeljeni. Zato sklepa o nesprejemu ustavne pritožbe nisem mogla podpreti.

2.Menim namreč, da so z zavrženjem vloge zaradi zamude roka varčevalcem s kršitvijo pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave nastale hujše posledice, pa tudi, da njihove ustavne pritožbe odpirajo pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen vsake posamične konkretne zadeve. S tem so po mojem mnenju izpolnjeni pogoji iz 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo.

3.V zadevi št. Up-637/21 se je ponovno, kot v prvi tovrstni zadevi št. U-I-39/22, Up-16/22, postavilo vprašanje primernosti dolžine roka, ki je bil opredeljen v ZNISESČP za namen poprave krivice, ugotovljene s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v sodbi Ališić.[1] S to sodbo je ESČP spoznalo Slovenijo in Srbijo za odgovorni za kršitev pravice do zasebne lastnine iz 1. člena Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. ESČP je v sodbi ugotovilo, da se položaj pritožnikov nanaša na sistemski problem ter da posledic krivic, ki so jih utrpeli, ni mogoče odpraviti le s plačilom škode konkretnim pritožnikom pred ESČP, pač pa je treba v enem letu od izdaje te sodbe sprejeti sistemske ukrepe, ki bodo omogočili vsem osebam v enakem položaju, kot so pritožniki, povračilo njihovih izgubljenih deviznih vlog.[2] V ta namen je bil v Sloveniji sprejet ZNISESČP, v prvem odstavku 11. člena pa je bil določen 25-mesečni rok, v katerem so prizadeti posamezniki lahko vložili vloge za verifikacijo svojih deviznih vlog. Ta rok je začel teči pet mesecev po začetku veljavnosti zakona, in sicer so lahko upravičenci zahtevo vložili od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017.

4.Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad) je tudi v zadevi št. Up-637/21 zahtevo za verifikacijo devizne vloge zavrgel. Pritožnica je navedla, da je pravico do vložitve vloge za verifikacijo pridobila šele po smrti svojega moža, tj. 21. 1. 2019, sam pa pred tem vloge ni mogel vložiti zaradi slabega zdravstvenega stanja. Zaradi zamude roka za verifikacijo devizne vloge je pritožnica izgubila znesek v višini 17.875,63 EUR, izguba možnosti za povrnitev takega privarčevanega zneska pa za posameznika ali posameznico vsekakor lahko predstavlja hujše posledice.

5.Sicer ni mogoče trditi, da je bil postavljeni 25-mesečni rok nerazumno kratek že na prvi pogled. V zadnjih tridesetih letih je zakonodajalec v različnih predpisih določil več tudi krajših rokov za uveljavljanje zahtevkov za popravo krivic (od katerih je nekatere Ustavno sodišče zaradi kratkosti tudi razveljavilo).

Če pa ta konkreten rok pogledamo v kontekstu časovnega poteka kršitve in trajanja odpravljanja njenih posledic, pa postane jasno, da je bil postavljeni rok prekratek do te mere, da v njem niso mogli poprave kršitev pravic uveljavljati posamezniki, ki so rok brez svoje krivde zamudili. Do nezmožnosti dostopanja do deviznih vlog in s tem do odvzema premoženja je prišlo ob razpadu nekdanje Jugoslavije, po letu 1991. Upravičenci so si dve desetletji prizadevali za povrnitev premoženja, a neuspešno, tudi prek sodnih poti na nacionalnih sodiščih. Trajalo je kar 23 let, da je kršitev, ki je države niso bile sposobne popraviti, potrdilo ESČP s sodbo Ališić iz leta 2014. Nato je trajalo leto dni, da je bil sprejet ustrezen zakon v Sloveniji, dokončni, prekluzivni rok pa je potekel 31. 12. 2017. Glede na to, pred koliko leti so upravičenci ostali brez svojega premoženja, kako dolgo je trajalo, da so lahko izčrpali vse sodne poti pred nacionalnimi sodišči, da nacionalne oblasti niso bile pripravljene priznati povzročenih krivic ter da so jih začele odpravljati šele 23 let po izvedenih kršitvah, in še to šele po tem, ko so bile zaradi kršitev obsojene pred nadnacionalnim sodiščem, kaže na to, da je bil rok prekratek. K takšni ugotovitvi me dodatno prepriča dejstvo, da številni upravičenci poprave krivic niso dočakali in da so morali njihovi dediči dokazati pravno nasledstvo oziroma vloge vlagati kot dediči.

6.Položaj pobudnikov v tovrstnih zadevah torej kaže, da so lahko zamudi roka botrovale mnoge subjektivne in objektivne okoliščine, zaradi katerih so upravičenci do poprave krivic, ugotovljenih s sodbo Ališić, ostali brez možnosti za odpravo posledic kršitev človekovih pravic. Zato se ne morem strinjati s stališčem, da je ustavna pritožba očitno neutemeljena, da zaradi kršitev človekovih pravic pritožnikom niso nastale hujše posledice ter da ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

7.Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil za odpravo posledic kršitev pravic določen materialni, prekluzivni rok ter da upravičenci v nobenem primeru niso imeli možnosti zahtevati vrnitve v prejšnje stanje ter pojasniti, zakaj zahtevka niso mogli vložiti pravočasno. Soglašam, da upravičenci do določene pravice ne smejo biti pasivni in da morajo poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, kot je navedeno v sklepu Ustavnega sodišča. Vendar pa je njihovo pasivnost treba ocenjevati v kontekstu dolgotrajnosti razreševanja pravnega vprašanja, kakršno je bilo vprašanje nasledstva držav, in njihove več desetletne nepripravljenosti povrnitve premoženja, ki so ga zasegle varčevalcem. V teh okoliščinah upravičencem pasivnosti ni primerno očitati.

8.Ne vidim razloga, da trajanje rokov, postavljenih za popravo krivic, ne bi bilo daljše ali celo primerljivo času, ki je bil potreben, da je bila kršitev človekovih pravic ugotovljena ter da je država krivice priznala in sprejela potrebne ukrepe za odpravo posledic teh kršitev. Vsekakor se strinjam z večinskim stališčem, da postavitev rokov sama po sebi ni nezdružljiva z Ustavo in z EKČP. Z določitvijo rokov se zagotavlja pravna varnost in se preprečuje, da bi se morali pristojni organi, ki odločajo o pravicah, izrekati o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pa za časovno oddaljenost dogodkov, s katerimi so bile povzročene krivice, niso odgovorni upravičenci, temveč so za to odgovorne države, ki niso kršitev človekovih pravic priznale prej, temveč so se odločile za dolgoletno sodno pravdanje najprej pred nacionalnimi in nato pred mednarodnimi sodišči. Na področju poprave te krivice obstaja občutno nesorazmerje med časom, ki je bil potreben, da so se krivice sploh začele popravljati (23 let), in rokom, ki je bil postavljen v ta namen (dobri dve leti). Rok je bil torej desetkrat krajši od trajanja kršitve. S tega vidika ni videti prav nobenega razloga, da rok za popravo tovrstnih resnih kršitev človekovih pravic ne bi mogel biti tudi bistveno daljši. Le na ta način je mogoče govoriti o doslednem spoštovanju četrtega odstavka 15. člena Ustave, ki (v povezavi s 23. in 25. členom Ustave) zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve. V tem primeru je bila pobudnici kršena pravica do premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP oziroma lastninska pravica iz 33. člena Ustave, odprave posledic kršitve te pravice pa pobudnica zaradi kratkega roka nikoli ne bo mogla doseči.

9.Večina na Ustavnem sodišču je v prehodni obravnavani istovrstni zadevi št. U-I-39/22, Up-16/22 zavzela stališče, da pogoji za sprejem ustavne pritožbe niso izpolnjeni, čemur sem nasprotovala. Zadeva št. U-I-39/22, Up-16/22 je bila prva tovrstna obravnavana zadeva, ki pa ji je sledilo še več drugih. Čutim se formalno vezana s stališčem večine, zato sem nesprejem teh nadaljnjih istovrstnih ustavnih pritožb kljub pomembnim vsebinskim pomislekom tokrat podprla. Vendar pa ob tem podajam pritrdilno ločeno mnenje, v katerem želim opozoriti, da je vsebinsko moje stališče drugačno od večine in da še vedno menim, da bi moralo Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tovrstnih zadevah sprejeti v obravnavo.

Dr. Neža Kogovšek Šalamon