Jedro

Sodišče se strinja z zaključkom carinskega organa, da uvožena oprema po obravnavani deklaraciji ne vpliva neposredno na okolje, ker služi kot pripomoček za izvajanje drugih aktivnosti s strani usposobljene osebe, ki sicer neposredno vplivajo na varstvo okolja. V skladu z ustaljeno sodno prakso se neposreden učinek določene opreme za varstvo okolja od posrednega učinka razlikuje ravno po tem, da uporaba opreme, ki neposredno vpliva na varstvo okolja, že sama pozitivno vpliva na varstvo okolja. Takšnih učinkov pa samo merjenje emisijskih koncentracij določenih plinov v izhodnem dimniku incineratorja nima.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A št. ... z dne 29. 4. 2002, s katero je bil ponovno zavrnjen njen zahtevek za oprostitev plačila carine za komplet za merjenje emisijskih koncentracij CO in O2 v izhodnem dimniku industrijskega incineratorja v vrednosti 24.637,26 DEM, ki je bil pri Carinarnici A prijavljen za carinjenje po uvozni carinski deklaraciji št. 21349 z dne 27. 12. 1994. Deklaraciji sta bila priložena potrdilo Gospodarske zbornice Slovenije z dne 2. 11. 1994, da se navedeno blago ne proizvaja v Republiki Sloveniji in mnenje Zavoda Republike Slovenije za varstvo okolja in vodni režim z dne 11. 11. 1994, da se navedena oprema neposredno rabi za varstvo človekovega življenjskega okolja. Prvostopni carinski organ je v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 405/96 z dne 23. 11. 2000 pri uporabniku blaga, družbi BB d.d. iz C, opravil naknadno preverjanje po določbah 62. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99, v nadaljevanju CZ). Predmet preverjanja je bilo pet uvoznih carinskih deklaracij, med drugim tudi obravnavana, ugotovitve preverjanja pa so navedene v zapisniku z dne 24. 8. 2001, katerega zaključek je, da uvožena oprema (in s tem tudi obravnavani komplet za merjenje emisijskih koncentracij CO in O2 po zgoraj navedeni deklaraciji), posredno vpliva na sestavo dimnih plinov, saj z informacijami o sestavi teh plinov daje operaterju možnost, da temperaturo zgorevanja prilagodi na tisto vrednost, ki še predstavlja zakonsko dopustno količino emisij v okolje. Tožeča stranka je k pripombam na ugotovitve prvostopnega organa priložila mnenje Zavoda za zdravstveno varstvo D, Inštituta za varstvo okolja z dne 12. 2. 1996, iz katerega izhaja, da je merilno regulacijski sistem sestavni del sežigalnice za sežig odpadnih plinov iz lakirnic in da brez njega takšna naprava ne more zanesljivo obratovati. Prvostopni organ je zaradi podrobnejše pojasnitve zadeve za pojasnilo zaprosil še uporabnika blaga, ki je z vlogo z dne 4. 10. 2001 opisal delovanje nadzornega sistema sežigalnice. Ugotavlja, da po navedbi uporabnika samega sistem ne vpliva avtomatsko oziroma neposredno na delovanje incineratorjev, ampak je potreben poseg operaterja, ki na osnovi rezultatov merilnega sistema parametre delovanja incineratorjev nastavi tako, da delujejo optimalno. V dopolnilnem zapisniku z dne 9. 10. 2001 in kasnejši dopolnitvi z dne 27. 12. 2001 je prvostopni carinski organ ponovno zaključil, da uvožena oprema po obravnavani deklaraciji kot eden od njenih sestavnih delov nima neposrednega vpliva na človekovo življenjsko okolje. Operater namreč na podlagi podatkov o koncentraciji emisij spreminja nastavitve na krmilnikih incineratorjev; šele nastavitve same pa imajo neposreden vpliv na zgorevanje dimnih plinov. Tožena stranka meni, da je prvostopni carinski organ v ponovnem postopku pravilno zavrnil zahtevek za oprostitev plačila carine, ker niso izpolnjeni pogoji iz 14. točke 1. odstavka 29. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, v nadaljevanju CZ/SFRJ). V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ki ga je izpostavilo tudi sodišče, ali uvožena oprema predstavlja funkcionalni, torej nujni del incineratorja, kar zatrjuje in dokazuje tožeča stranka, ali pa gre za samostojni merilno regulacijski sistem. Prvostopni organ je v zapisniku navedel, da merilno regulacijski sistem predstavlja ravno opremo, uvoženo po preverjenih petih deklaracijah. Da incinerator predstavlja opremo, ki je neposredno namenjena varstvu človekovega življenjskega in delovnega okolja, v zadevi ni sporno. Po mnenju tožene stranke pa je treba ugotoviti, v kakšnem razmerju sta celotna naprava (incinerator) in merilno regulacijski sistem. Odločitev, da ta sistem ni nepogrešljiv del incineratorja, potrjujejo ugotovitve naknadnega preverjanja, ki je niso omajala izvajanja tožeče stranke, niti pojasnila uporabnika. Tako kot je obrazložil uporabnik, celoten merilno regulacijski sistem zajema podatke, ki jih obdeluje, in če pride do prekoračitve mejnih vrednosti, sproži alarm. Vendar pa ta ni povezan s sistemom sežigalnih naprav, temveč šele operater poskrbi, da se proces sežiganja prilagodi rezultatom meritev, da se torej uporablja minimalna količina plina za sežig odpadkov in za doseg emisij, ki so zakonsko dovoljene, pri čemer sam uporabnik blaga trdi, da sistem ne vpliva avtomatsko oziroma neposredno na delovanje incineratorjev, ampak je potreben poseg operaterja. Poleg navedenega je za toženo stranko pomembno, da sta tako uporabnik uvoženega blaga kot tudi tožeča stranka navedla, da je bil sprva incinerator kupljen brez merilno regulacijskega sistema in je bil vgrajen kasneje, poleg tega pa je sistem sestavljen iz delov različnih proizvajalcev. Zavod za zdravstveno varstvo D sicer trdi, da je merilno regulacijski sistem sestavni del inciniratorjev in da brez njega naprava kot celota ne more delovati, hkrati pa navaja, da je takšen sistem praviloma sestavni del incineratorja že ob nakupu in se ne vgrajuje naknadno. To pa vzbuja dvom v trditev, da brez tega sistema naprava kot celota ne more delovati. Po navedbah tožeče stranke se je incinerator najprej uporabljal brez spornega sistema, vgrajen je bil šele, ko je to predpisala pristojna institucija, oziroma ko se je pokazalo, da je za ekološko sežiganje plinov treba meriti določene komponente v dimnih plinih. Glede na vse navedeno tudi tožena stranka zaključuje, da obravnavani komplet za merjenje emisijskih koncentracij CO in O2 kot del merilno regulacijskega sistema ne predstavlja opreme, ki bi bila upravičena do oprostitve plačila carine po citiranem členu CZ/SFRJ.

Tožeča stranka se v tožbi strinja s potekom postopka, razvidnega iz izpodbijane odločbe, ne strinja pa se z ugotovitvijo tožene stranke, ki je osnova za zavrnilno odločbo. Nezakonitost izpodbijane odločbe utemeljuje s tem, da je vlogi priložila vse zahtevane dokumente, ki so potrebni za oprostitev plačila carine, pri uporabniku pa je vgradila opremo, ki se uporablja samo v sklopu incineratorjev - za neposredno varovanje človekovega okolja in za noben drug namen. Prav tako je od Zavoda za zdravstveno varstvo D kot najbolj strokovne institucije za to področje v Republiki Sloveniji pridobila mnenje, iz katerega je razvidno, da obravnavana oprema predstavlja nujni sestavni del incineratorja in zato služi neposredno varovanju človekovega življenjskega okolja. Brez sporne merilne opreme so nastavitve incineratorjev lahko izvedene samo po občutku in brez povratnih informaciji, kaj se z emisijami dejansko dogaja. Tožena stranka po njenem mnenju nepravilno in parcialno uporablja pomen neposredno v pomenu samodejno - avtomatsko, kar pa v zakonu ni zahtevano. Tožeča stranka ilustrira nesmiselnost zavrnilne odločbe z navajanjem primera vožnje z avtomobilom brez vgrajenega merilnika hitrosti. Za incineratorje so v času vgradnje opreme veljali predpisi, po katerih je moral uporabnik blaga naknadno vgraditi merilno opremo za meritve določenih emisijskih vrednosti za že delujoče incineratorje. Tožeča stranka tako ne pozna podjetja, ki bi tako veliko vsoto investiralo v opremo, ki ni obvezna. Pri tem opozarja na Uredbo o emisiji snovi v zrak iz sežigalnic odpadkov in pri sosežigu odpadkov (Uradni list RS, št. 73/94, v nadaljevanju Uredba), ki v členih 2., 5., 11. in 12. ureja, kakšne so morale biti sežigalnice v času carinjenja sporne opreme. Ker originalni proizvajalec incineratorja ni vgradil z Uredbo predpisane opreme, je to izvedla tožeča stranka. Uredba je veljala v času carinjenja sporne opreme in le na tej osnovi je treba vrednotiti, kaj predstavlja uvoz sporne opreme. Tožeča stranka glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu ni prijavilo svoje udeležbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tudi v ponovljenem postopku ostaja sporno vprašanje, ali uvožena oprema glede svoje namembnosti izpolnjuje pogoj za carinsko oprostitev iz 14. točke 1. odstavka 29. člena CZ/SFRJ, ki je veljal v času upravnega odločanja. Sporno je torej, ali gre za opremo, ki je neposredno namenjena za varstvo človekovega življenjskega okolja, kot trdi tožeča stranka, ali pa gre za merilno regulacijsko opremo, ki je zgolj posredno namenjena varstvu človekovega okolja, kot v izpodbijani odločbi, pred njo pa prvostopni organ, ugotavlja tožena stranka.

Določbe zakona o carinskih oprostitvah je treba kot izjeme od splošno določenih carinskih obveznosti tudi po mnenju sodišča razlagati restriktivno. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sledi načelnemu stališču, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat zavzelo v svojih odločitvah, po katerem se neposredni učinek določene opreme za varstvo okolja od posrednega učinka razlikuje po tem, da uporaba opreme že sama pozitivno vpliva na varstvo okolja (primerjaj sodbe U 709/92 z dne 27. 5. 1993, U 214/93 z dne 19. 1. 1994, U 215/93 z dne 16. 3. 1994, U 710/92 z dne 26. 8. 1993).

Sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavani zadevi potek postopka in dejansko stanje nista sporna, pač pa je sporno, ali je na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka pravilno uporabila določbe 14. točke 1. odstavka 29. člena CZ/SFRJ, ali je torej pravilno uporabila materialno pravo. V obravnavani zadevi je tožeča stranka za uporabnika blaga uvozila napravo za merjenje emisijskih koncentraciji CO in O2 v izhodnem dimniku incineratorja, ki predstavlja le del celotnega merilno regulacijskega sistema, uvoženega po petih deklaracijah (ostali deli sistema predstavljajo še monitorja, procesor za vodenje, procesno enoto ter opremo za merjenje emisijskih koncentracij v izhodnem dimniku - merilnik pretoka plinov). Celoten sistem (ki ima tri funkcije: nadzor delovanja incineratorjev na osnovi zajemanja podatkov, merjenje, obdelava in zapisovanje emisijskih vrednosti ter alarmiranje v primeru presežnih mejnih vrednosti), katerega funkcionalni del predstavlja oprema po obravnavani deklaraciji, nesporno ne vpliva avtomatsko na delovanje incineratorjev, ampak je potreben poseg operaterja, ki na osnovi rezultatov celotnega merilnega sistema parametre delovanja incineratorjev nastavi tako, da delujejo optimalno. Po presoji sodišča je za ugotavljanje neposrednega učinka vpliva na okolje odločilnega pomena dejstvo, da celotni merilno regulacijski sistem (in s tem tudi njegov posamezni del), nima neposrednega vpliva na sestavo emisij, temveč šele usposobljena oseba na podlagi podatkov, ki jih ta sistem sicer omogoča pridobivati, spreminja nastavitve, ki imajo neposreden vpliv na zgorevanje in s tem sestavo emisijskih plinov. Ni sporno, da je bil celoten merilno regulacijski sistem zaradi spremenjenih predpisov naknadno vgrajen k incineratorjem, kot tudi ne, da sistem sestavljajo deli različnih proizvajalcev, ki so predmet petih različnih carinskih deklaracij. Sodišče se glede na navedeno strinja z zaključkom carinskega organa, da uvožena oprema po obravnavani deklaraciji ne vpliva neposredno na okolje, ker služi kot pripomoček za izvajanje drugih aktivnosti s strani usposobljene osebe, ki sicer neposredno vplivajo na varstvo okolja. V skladu z ustaljeno sodno prakso se neposreden učinek določene opreme za varstvo okolja od posrednega učinka razlikuje ravno po tem, da uporaba opreme, ki neposredno vpliva na varstvo okolja, že sama pozitivno vpliva na varstvo okolja. Takšnih učinkov pa samo merjenje emisijskih koncentracij določenih plinov v izhodnem dimniku incineratorja nima, saj so ugotovitve, s katerimi usposobljena oseba pride do podatkov o emisijskih plinih, šele podlaga za morebitne ukrepe, s katerimi se neposredno vpliva na varstvo okolja.

Tudi mnenja, na katera se sklicuje tožeča stranka ves čas postopka, ne vežejo upravnega organa. Mnenje je namreč pogoj za uveljavljanje carinskih oprostitev, carinski organ pa kljub izdanemu mnenju lahko sam ugotavlja, ali so v mnenju izražena stališča glede vprašanj, ki so pravno relevantna za odločitev, pravilna ali ne (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 709/92 z dne 27. 5. 1993). Tožeča stranka se moti, ko meni, da bi morali obravnavni merilno regulacijski sistem presojati v luči določil Uredbe, saj je carinski zakon tisti, ki loči med posrednim in neposrednim vplivom na varstvo človekovega okolja. Sodišče ne dvomi, da je moral uporabnik blaga po spremembi predpisov naknadno vgraditi merilno opremo za meritve določenih emisijskih vrednosti, tako kot so to zahtevala določila Uredbe. Prav tako je lahko z ekonomskega vidika povsem sprejemljivo stališče, da nobeno podjetje ne bi tako velike vsote investiralo v opremo, ki po predpisih ni obvezna. Vendar pa samo dejstvo uvoza opreme zaradi spremenjene oziroma strožje zakonodaje še ne pomeni, da je oprema, ki je sicer namenjena izpolnjevanju boljših ekoloških standardov, že sama po sebi neposredno namenjena varstvu človekovega okolja. V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi tožena stranka samovoljno, izven okvirov zakonskega besedila, izenačevala termin "neposredno" z "avtomatsko", pač pa gre za to, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat izpostavilo, da je treba neposredni vpliv na varstvo okolja razumeti v smislu, da uporaba določene opreme že sama po sebi pozitivno vpliva na varstvo okolja. Ko takšnih učinkov uvoženo blago nima, takrat carinske oprostitve ni mogoče priznati.

Po ugotovitvi, da uvožena oprema ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila carine, je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/00 in 92/05 ter 45/06 - odločbi US).