Jedro

Ni mogoče šteti, da bi bilo dejanje povzročeno iz malomarnosti, če oškodovanec pove, da ga je storilec udaril z močnim udarcem s pestjo v predel očesa in če izvedenec okulist pove, da je poškodba lahko nastala pri močnem direktnem udarcu v predel očesa.

Izrek

Pritožbi zagovornice obtoženca in javnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 5.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil imenovani obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja po členu 52/I KZ RS.

Po tem zakonskem določilu, ob uporabi določil členov 42 in 43/I točka 3 KZ SFRJ je bila obtožencu izrečena kazen 6 mesecev zapora.

Obtožencu je bilo naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Proti tej sodbi se pritožujeta obtoženčeva zagovornica in javni tožilec. Zagovornica uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazni in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženca oprosti, podrejeno pa, da se sodba spremeni tako, da se ob pravilni uporabi zakona izreče sodbo za kaznivo dejanje po členu 52/III KZ RS, in sicer pogojno obsodbo. Zagovornica je tudi predlagala, da se obtoženca in zagovornico obvesti o seji senata. Javni tožilec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je obtoženca in zagovornico obvestilo o seji senata, ker pa imenovana na sejo senata nista prišla, kljub temu, da sta bila pravilno obveščena, je bila seja opravljena v navzočnosti namestnika višjega javnega tožilca.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje prav in popolno ugotovilo.

Zagovornica v pritožbi poudarja, da je do udarca prišlo le slučajno in da obtoženec to ves čas postopka enako opisuje. Vendar pa je sodišče prve stopnje takšen zagovor obtoženca zavrnilo, za kar je imelo povsem zanesljivo oporo v izvedenih dokazih, ki jih je v sodbi tudi podrobno ocenilo. Glede na položaje, kako sta obtoženec in oškodovanec med dogodkom sedela na barskih stolčkih, da je po udarcu oškodovanec padel z barskega stolčka in priletel k mizi V. V. ter upoštevajoč mnenje izvedenke okulistke, je sodišče prve stopnje povsem zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec oškodovanca udaril namerno z vso močjo in s pestjo, tako kot je oškodovanec tudi izpovedal zaslišan v preiskavi. Na glavni obravnavi je oškodovanec sicer menil, da ni potrebno, da bi bil udarec močan in da ne ve, kako in s čim ga je obtoženec udaril, vendar je treba upoštevati, da je v preiskavi oškodovanec nedvomno natančneje opisal dogodek, saj je bil zaslišan štiri mesece po dogodku. Spremenjeno izpovedbo na glavni obravnavi je sodišče prve stopnje tudi ocenilo ter v sodbi prepričljivo obrazložilo, da sta sicer obtoženec in njegova družina znanci in prijatelji, ki so se obiskovali in kasneje tudi obžalovali, da je do tega prišlo in da je zato oškodovanec s potekom časa očitno tudi dogodek prikazoval mileje. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je zlasti pomembno izvedeniško mnenje izvedenke, ki je povedala, da je ugotovljena poškodba pri oškodovancu lahko nastala le z močnim udarcem v oko in to z direktnim udarcem. Izvedenka sicer dopušča možnost, da bi prišlo do udarca s komolcem, tako kot ga opisuje obtoženec, vendar meni, da bi bilo to možno le v primeru, če bi oškodovanec istočasno z glavo močno zanihal naprej. Za takšno možnost v zbranih dokazih ni nobene podlage. Sodišče prve stopnje je tedaj pravilno ocenilo izpovedbo oškodovanca, ki jo je sicer med postopkom spremenil ter tudi ostale izvedene dokaze in na podlagi teh ugotovilo, da je obtoženec opisano dejanje storil naklepno, tako kot je navedeno v izpodbijani sodbi. Na tako ugotovljeno dejansko stanje so pravilno uporabljene določbe kazenskega zakona.

Obtožencu je bila izrečena primerna kazen. Zagovornica se sicer zavzema za izrek pogojne obsodbe, vendar za to niso izpolnjeni pogoji, saj je pogojno obsodbo moč izreči storilcu le za družbeno manj nevarno dejanje, obtoženčevega ravnanja, ko je s pestjo močno udaril oškodovanca v predel očesa, pa nikakor ni mogoče šteti za družbeno manj nevarno dejanje. Javni tožilec pa meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo posebno olajševalnih okoliščin, ki opravičujejo uporabo omilitvenih določil kazenskega zakona. Vendar tudi temu ni mogoče pritrditi, kajti okoliščina, da obtoženec do sedaj še ni bil kaznovan, je zelo tehtna, prav tako pa je posebno olajševalna tudi okoliščina, da sta obtoženec in oškodovanec sedaj v dobrih odnosih, kar sta potrdila oba, to pa nedvomno kaže tudi na to, da je obtoženec do svojega ravnanja kritičen, saj svoje dejanje tudi obžaluje, kar je povedal sam, pa tudi oškodovanec. Zaradi tega je mogoče pričakovati, da bo pri obtožencu tudi z milejšo kaznijo, to je s šestimi meseci zapora, namen kaznovanja dosežen.

Glede na vse navedeno je bilo treba obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti ter potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določilih členov 98/I in 101 ZKP.