Jedro

Tako v predhodni kot v tej zadevi sta se predlagatelja sklicevala na to, da sta solastnika stanovanjskega objekta na parceli št.202 in predlagala, da sodišče severni del parcele št. 200/17 določi (ugotovi) kot pripadajoče zemljišče. V tem smislu je podana istovetnost njunega predloga.

Ne drži, da v prejšnjem postopku ni bil presojan kriterij, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba predlagateljev. Sodišče se je s tem vprašanjem ukvarjalo, le zaključki so drugačni, kot si želita pritožnika.

Sedanji 43. člen ZVEtL-1 dejansko povzema merila (v smislu osnovnih, primeroma navedenih napotil), ki jih je določal že prej veljavni zakon, vendar so v novem zakonu njihova medsebojna razmerja urejena drugače. Temeljni koncept odločanja ostaja isti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog predlagateljev za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi z naslovom [...], stoječi na parceli št. 202 k.o. 0000 A1 (I. točka izreka). Po pravnomočnosti tega sklepa je odredilo izbris zaznambe tega postopka v zemljiški knjigi (II. točka izreka).

2. Zoper to odločitev se pritožujeta predlagatelja in drugi nasprotni udeleženec.

Predlagatelja navajata, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv. V I. točki izreka ni navedeno, da gre za ugotovitev pripadajočega zemljišča na parceli št. 200/17. Povezava obeh točk ni razvidna. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlog predlagateljev je subjektivno in objektivno različen od predloga, ki ga je v zadevi N 94/2013 vložil sedanji drugi nasprotni udeleženec. V zadevi N 94/2013 ni bil upoštevan in presojan (primarni ter samostojni) kriterij po 1. točki prvega odstavka 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1), torej kriterij, katero zemljišče je bilo v prostorskih aktih ali upravnih dovoljenjih namenjeno oziroma potrebno za redno rabo stavbe. Pomembna je tudi sprememba zakona. Kriteriji za ugotovitev pripadajočega zemljišča po prej veljavnem Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL), ki je veljal v času odločanja v zadevi N 94/2013 (7. in 30. člen), niso enaki sedaj veljavni kriteriji po ZVEtL-1 (43. člen). Ne gre za res iudicata, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje in zaradi tega nepravilno zavrglo predlog predlagatelja. Res iudicata v nepravdnih postopkih nima takšnega pomena kot v pravdnih postopkih. Tudi vsebina predloga v obeh postopkih ni enaka.

Drugi nasprotni udeleženec pa navaja, da je bil v tem postopku udeležen kot stranka in da je predložil svoje vloge in zahteve, ki pa jih je sodišče prve stopnje enostavno prezrlo ter se o njih ni opredelilo. Primera v delu, ki se nanaša nanj, ni obravnavalo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da te vloge in zahteve obravnava ter jim v celoti ugodi, podrejeno pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Zatem obširno pojasnjuje, zakaj je sodišče prve stopnje (v predhodnem postopku N 94/2013) nezakonito oziroma nepravilno razdelilo dvorišče. Meni, da je upravičen do lastništva na funkcionalnem zemljišču na celotni parceli št. 200/17. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti vpis lastninske pravice na njegovo ime. Navaja še vrsto drugih nezakonitosti in nepravilnosti, povezanih s tem funkcionalnim zemljiščem.

3. Prva nasprotna udeleženka je odgovorila na pritožbo predlagateljev in drugega nasprotnega udeleženca. Drugi nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo predlagateljev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

_Glede pritožbe predlagateljev_

5. Ne drži pritožbeno stališče, da je izrek izpodbijanega sklepa nerazumljiv in zato obremenjen s procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in 3. členom ZVEtL-1. Iz I. točke izreka jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagateljev za določitev pripadajočega zemljišča k njuni stavbi z naslovom [...], ki stoji na parceli št. 202. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da se je ta predlog nanašal na severni del parcele št. 200/17. Zaradi tega je sodišče prve stopnje v II. točki izreka odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa "odredi" izbris zaznambe postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča pri parceli št. 200/17. Izrek je razumljiv. Povezava obeh točk je podana oziroma ustrezno razvidna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo o predlogu predlagateljev za ugotovitev (določitev) pripadajočega zemljišča že pravnomočno odločeno, zato je ponovni predlog zavrglo. V zadevi N 94/2013, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Kopru, sta namreč predlagatelja (v tistem postopku druga udeleženca), prav tako uveljavljala, da predstavlja zemljišče na severnem delu parcele št. 200/17 pripadajoče zemljišče k njuni stavbi. Ta predlog je bil s sklepom N 94/2013 z dne 6. 1. 2017 zavrnjen (V. točka izreka). Odločitev je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Kopru, I Cp 244/2017 z dne 17. 8. 2017. Zavrnjena je bila tudi revizija, ki sta jo predlagatelja vložila zoper to odločitev (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 354/2017 z dne 28. 6. 2018).

7. Neuspešne so pritožbene navedbe, da je predlog v predmetni zadevi subjektivno in objektivno drugačen od predloga v zadevi N 94/2013. Postopek N 94/2013 se je res vodil po predlogu sedanjega drugega nasprotnega udeleženca, ki je predlagal določitev pripadajočega zemljišča k njegovi stavbi. Vendar pa sta v tem postopku priglasila udeležbo in podala predlog za določitev pripadajočega zemljišča tudi sedanja predlagatelja, A. A. in B. B. Tako kot v tej zadevi sta se tudi v predhodnem postopku sklicevala na to, da sta solastnika stanovanjskega objekta na parceli št. 202 in predlagala, da sodišče severni del parcele št. 200/17 določi (ugotovi) kot pripadajoče zemljišče. V tem smislu je podana istovetnost njunega sedanjega in predhodnega predloga. Ob tem pritožnika niti ne zatrjujeta, da sta v prejšnjem postopku navajala kakšne drugačne dejanske (ali pravne) okoliščine, kot v tem postopku. Prav tako pritožba ne navede, v čem (konkretno) naj bi se sedanji predlog predlagateljev razlikoval od njunega predloga v zadevi N 94/2013. Razlikovanje tega predloga s predlogom, ki ga je v prejšnjem postopku podal sedanji drugi nasprotni udeleženec, pa ni pravno relevantno. Nebistvena je tudi okoliščina, da se je spremenilo lastninsko stanje parcele št. 200/17. 8. V zadevi N 94/2013 je bilo ugotovljeno, da predlagatelja do pripadajočega zemljišča (na severnem delu parcele št. 200/17) nista upravičena oziroma da pogoji za določitev dela parcele št. 200/17, kot pripadajočega zemljišča k njuni stavbi, niso podani. To odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo v 25. do 28. točki obrazložitve. Ne drži, da v zadevi N 94/2013 ni bil presojan kriterij, katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba predlagateljev.2 Sodišče se je s tem vprašanjem ukvarjalo, le zaključki so drugačni, kot si želita pritožnika. V predhodnem postopku je ugotovilo, da že iz lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije dovolj jasno izhaja obseg pripadajočega zemljišča k stavbi predlagateljev na njuni lastni parceli (parceli št. 202), zato ni podlage, da bi se določilo še dodatno pripadajoče zemljišče na drugi parceli (na severnem delu parcele št. 200/17). Sodišče je torej zaključilo, da predlagatelja že imata funkcionalno zemljišče na svoji parceli in do dodatnega zemljišča nista upravičena.

9. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na spremembo zakona. Res drži, da se je prejšnji postopek vodil po določbah ZVEtL, sedanji pa po določbah ZVEtL-1, vendar pritožnika konkretno ne pojasnita, zakaj naj bi bil njun materialno pravni položaj sedaj drugačen (boljši) kot v prvem postopku. Pritožbena navedba, da kriteriji in merila za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL in ZVEtL-1 niso enaka, je prav tako nekonkretizirana (in nenazadnje netočna). Sedanji 43. člen ZVEtL-1 namreč dejansko povzema merila (v smislu osnovnih, primeroma navedenih napotil), ki jih je določal že prejšnji zakon, vendar so v novem zakonu njihova medsebojna razmerja urejena drugače kakor v prejšnjem zakonu.3 Tudi temeljni koncept odločanja ostaja isti. Sodišče mora ugotoviti, katero zemljišče je bilo neposredno namenjeno redni rabi stavbe (dejansko vprašanje), ter zatem presoditi, ali je lastnik stavbe na njem pridobil (oziroma obdržal) lastninsko pravico (pravno vprašanje).4 V tem smislu je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je prvotni predlog presojal po tedaj veljavnem ZVEtL, sedanji pa po ZVEtL-1, ne pomeni razloga za (dopustitev) ponovnega odločanja o isti stvari. Odločitve sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbije. Očitek zmotne uporabe materialnega prava, povezan z zatrjevano nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja, ni podan.

_Glede pritožbe drugega nasprotnega udeleženca_

10. Predmet pritožbene presoje je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrženje predloga predlagateljev za določitev pripadajočega zemljišča. Drugi nasprotni udeleženec te odločitve v pritožbi niti ne izpodbija. Pred sodiščem prve stopnje je še sam navajal, da je bilo v postopku N 94/2013 že pravnomočno odločeno o predlogu sedanjih predlagateljev za določitev pripadajočega zemljišča na severnem delu parcele št. 200/17. Predlagal je, da sodišče ta predlog kot nedopusten in neutemeljen (iz več razlogov) zavrže. Že iz tega razloga njegova pritožba ni utemeljena.

11. Drugi nasprotni udeleženec se v pritožbi dejansko zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati tudi o njegovih vlogah in predlogih, ki jih je podal v tem postopku. Iz spisovnih podatkov res izhaja, da je podajal (ponavljal) svoje navedbe, da je po odločbi Stanovanjskega podjetja Občine Koper iz leta 1968 postalo zemljišče na parceli št. 200/17 funkcionalno zemljišče njegove stavbe in od sodišča zahteval "izvršitev te pravnomočne odločbe" oziroma vpis lastninske pravice na celotni parceli št. 200/17 na njegovo ime. Čeprav ni povsem jasno, ali je s tem meril zgolj na nekakšno formalno, zemljiškoknjižno izvedbo omenjene upravne odločbe, tudi zanj velja, da je bilo o pripadajočem zemljišču (na parceli št. 200/17) že pravnomočno odločeno, in sicer v prej omenjenem postopku N 94/2013, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Kopru. Sodišče ni sledilo navedbam drugega nasprotnega udeleženca, da predstavlja celotna parcela št. 200/17 funkcionalno (pripadajoče) dvorišče izključno k njegovi stavbi. S sklepom z dne 6. 1. 2017 je odločilo, da gre za pripadajoče zemljišče tako k stavbi drugega nasprotnega udeleženca, kot k stavbam prve nasprotne udeleženke. Na parceli št. 200/17 je vzpostavilo solastnino z deležem drugega nasprotnega udeleženca do 6,31% in deležem prve nasprotne udeleženke do 93,69%. Nadalje velja, da postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča tudi ni namenjen temu, da se v njem obravnavajo ostali zahtevki, ki jih je v tem postopku nanizal drugi nasprotni udeleženec, torej zahtevki za plačilo odškodnine (v višini 100.000 EUR) in povrnitve stroškov (v višini 20.000 EUR), za izbris solastninske pravice Mestne občine A. pri parceli št. 200/17 v zemljiški knjigi ter ugotovitve, da je slednja kršila določene določbe Ustave.

12. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1 pazi po uradni dolžnosti, je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in 3. členom ZVEtL-1).

1 Ker se vse parcele nahajajo na območju katastrske občine A. je v nadaljevanju ta oznaka izpuščena. 2 Gre za kriterij, ki bil opredeljen tako v ZVEtL (prim. prvi stavek četrtega odstavka 7. člena), kot v ZVEtl-1 (1. točka prvega odstavka 43. člena). 3 Prim. Predlog Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1), prva obravnava, str. 64. 4 Prim. M. T. Fajs in J. Debevec: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik 2017/4, str. 13 – 14.