Jedro

RS z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v zadevi Ališić prevzema izpolnitev tistih obveznosti B. do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah ... in ...), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri B. na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri B. oziroma (njeni) Glavni podružnici ... in torej upnik nima več terjatve do B. in B. nima obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno izključuje obveznosti RS za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri B. oziroma Glavni podružnici ... (in ...), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge. V obrazložitvi navaja, da je tožnik k zahtevi za verifikacijo priložil potrdilo A., d. d., Ljubljana, ..., z dne 15. 2. 2016 o stanju na stari devizni vlogi, iz katerega izhaja, da je stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 11.753,93 in 144,78 USD ter da po tem datumu ni bilo izplačil s te devizne vloge. Predložil je še pravnomočen sklep o dedovanju in na podlagi dokumentov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (ZNISESČP), je bilo ugotovljeno, da je že tožnikova pravna prednica vlogo v protivrednosti 12.081,84 BAM v celoti prenesla na posebni enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v FBiH (v nadaljevanju JPR pri Agenciji za privatizacijo), ki se glasi na njeno ime. Glede na navedeno se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP v zadevi št. 60642/08 ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ne drži, da so bila sredstva z deviznih računov prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo. V zvezi s tem se sklicuje na odredbo Občinskega sodišča v Sarajevu, s katero naj bi bilo odrejeno sodno izvedenstvo o stanju depozitov na deviznih računih v zadevi 65 0 O 503666 16 P ter prilaga izpisek o stanju predmetnih deviznih vlog na dan 30. 6. 2005, ki naj bi nastal v tej zadevi (priloga A2). Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Navaja, da je sodbo v zadevi Ališič treba razumeti tako, da Republika Slovenija ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. To pomeni, da tožnik iz razloga, ker je bila njegova devizna vloga prenesena na račun pri JPR pri Agenciji za privatizacijo, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Zato nima pravic po ZNISESČP v zadevi št. 60642/08. **Odločanje po sodnici posameznici**

4. Sodišče je 18. 5. 2021 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica. Ker so bila stališča v zvezi z obravnavanim tako na instanci kot tudi pred naslovnim sodiščem že izoblikovana, je senat na podlagi predloga sodnice poročevalke ocenil, da gre za enostavno pravno in dejansko stanje.

**Dokazni sklep**

5. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 6. 7. 2021, ki se ga je udeležila pooblaščenka toženke, za tožnika pa se kljub pravilnemu vabljenju naroka za glavno obravnavo ni udeležil nihče, kot dokaz vpogledalo v vse listine, ki jih je tožnik predložil v tem upravnem sporu, to so priloge A1 do A6, ter v upravni spis zadeve, in sicer v poziv na izjasnitev št. 0042-9144/2016/8 z dne 16. 7. 2019 s prilogo, tj. potrdilo o stanju na JPR pri Agenciji za privatizacijo št. 3011935177718, ter v tožnikov odgovor z dne 13. 8. 2019 s prilogo, tj. izvod priloge A2, ki jo je predložil že v upravnem postopku.

**K odločitvi sodišča**

6. Tožba ni utemeljena.

7. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se določa način izvršitve sodbe ESČP v zadevi Ališić. Po izrecni določbi 1. člena ZNISESČP se ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakorkoli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

8. ZNISESČP v prvem odstavku 2. člena določa, kaj se šteje za neizplačane devizne vloge. Gre torej za tiste terjatve fizičnih oseb do B., d.d., Ljubljana, ... (v nadaljevanju Glavna podružnica ...), ki so jih te imele na deviznih računih (oziroma na deviznih hranilnih knjižicah) na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do 31. 12. 1991. Pri tem ZNISESČP določa, da se te terjatve zmanjšajo za izplačila podružnice, B., d.d. Ljubljana (v nadaljevanju B.), ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali B. in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi.

9. Po drugem odstavku 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga iz prvega odstavka tega člena ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice ... v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

10. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi potrdila Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 5. 12. 2014 ugotovila, da so bila sredstva v višini 12.081,84 BAM iz C. C. prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo. O tem je tožnika tudi seznanila z dopisom z dne 16. 7. 2019, kateremu je priložila navedeno potrdilo Zavoda za plačilni promet FBiH. Tožnik v odgovoru na ta dopis in tudi v tožbi temu oporeka ter navaja, da je bilo z odredbo Občinskega sodišča v Sarajevu v zadevi 65 0 O 503666 16 P odrejeno sodno izvedenstvo o stanju depozitov na deviznih računih ter prilaga izpisek o stanju predmetnih deviznih vlog na dan 30. 6. 2005, ki naj bi nastal v tej zadevi (kot že rečeno, gre za prilogo A2).

11. Po presoji sodišča tožnik z navedenim izpiskom ni dokazal, da uradni podatki, ki jih je toženka prejela od Bosne in Hercegovine, ne držijo, saj ta izpisek (priloga A2) ni niti podpisan, niti ni razvidno, kdo ga je izdal. Poleg tega tudi iz tega izpiska izhaja, da so bili v skladu s 3. členom Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97, dne 29. 7. 1998 sporočeni podatki o predmetni devizni vlogi. Prav tako ne drži, da je toženka njegove podatke zlorabila, saj je te pridobila na podlagi 9. člena ZNISESČP in Sklepa o potrditvi Zaključkov, sprejetih na sestanku med oblastmi Bosne in Hercegovine in Republike Slovenije pod pokroviteljstvom Oddelka za izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je potekal v Sarajevu 6. in 7. aprila 2016 glede izvrševanja sodbe v zadevi Ališić (pritožba št. 60642/08).1 S predložitvijo tega izpiska (priloga A2) tako tožnik po presoji sodišča ni izkazal, da do prenosa ni prišlo. Ob tem je treba poudariti, kot že navedeno, da je toženka v postopku pridobila (kasnejšo) listino - potrdilo Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 5. 12. 2014, iz katerega izhaja, da so bila sredstva v višini 12.081,84 BAM iz C. C. prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo.

12. V zadevi je tako sporna le še pravna narava tega prenosa, oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP. 13. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X DoR 139/2018-5 z dne 22. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji, v nadaljevanju Zakon FBiH97) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev RS._

14. O reviziji je Vrhovno sodišče RS odločilo s sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, v kateri je zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun, na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu onemogoča od RS terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. 15. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro neizplačano devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS. Ne gre namreč za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (konkretno JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d.d. 16. Iz že citiranih zakonskih določb torej izhaja, da RS z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe v zadevi Ališić prevzema izpolnitev tistih obveznosti B. do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah ... in ...), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri B. na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri B. oziroma (njeni) Glavni podružnici ... in torej upnik nima več terjatve do B. in B. nima obveznosti, da jo izplača. Zakon namreč izrecno izključuje obveznosti RS za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri B. oziroma Glavni podružnici ... (in ...), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

17. Tudi sodba ESČP v zadevi Ališić ne predstavlja neposredne podlage za odločanje. RS je bila dolžna izvršiti sodbo v zadevi Ališić na podlagi 46. člena Evropske konvencija o človekovih pravicah (EKČP). Kar zadeva ostale varčevalce, pa ji je ESČP v 146. točki te sodbe naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. To obveznost je RS izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018. ESČP je v 147. točki obrazložitve sodbe v zadevi Ališić poudarilo, da v 146. točki odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH.

18. Položaj pritožnikov v zadevi Ališić se po presoji sodišča v bistvenem razlikuje od tožnikovega položaja v obravnavani zadevi. Iz 116. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić namreč izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti B. do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo B. in njenih deležnikov. V primeru Ališić je namreč še vedno obstajal dolg Glavne podružnice ... do imetnikov starih deviznih vlog, saj te še niso bile izplačane.

19. V obravnavanem primeru pa je zaradi prenosa sredstev in posledično izvedbe saldacije devizne knjižice prenehal dolg banke do bivšega imetnika devizne vloge. Če pa banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja tega dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) FBiH, ki se mu banka ni mogla upreti, pa tudi RS za tak neobstoječ dolg ne more odgovarjati.

20. Namen ZNISESČP je bil odpraviti posledice preteklega ravnanja RS, za katerega je bilo v postopku pred ESČP ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, s tem ko je bil določenim skupinam varčevalcev onemogočen dvig deviznih sredstev z njihovih starih deviznih vlog. Iz same sodbe v zadevi Ališić izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane (če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada; 147. točka sodbe v zadevi Ališić). Vrhovno sodišče RS v omenjeni sodbi ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo, iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti RS za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v zadevi Ališić določilo ESČP. 21. Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi glede morebitne kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca še pripomnilo, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev z deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato za takšno kršitev ne more biti odgovorna RS kot druga suverena država, ki na sprejem zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

22. Kot je presodilo Vrhovno sodišče RS v navedeni sodbi, tudi ravnanje varčevalca v zvezi s prenosom sredstev z devizne vloge na JPR po ZNISESČP ni pravno relevantno. Kot navaja, ESČP v sodbi v zadevi Ališić ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. V zvezi s samim dejanjem prenosa sredstev zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva le, ali je do njega prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek tega člena (niti v drugi stavek prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Po izvedenem prenosu na JPR je dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in B. za preneseni del deviznih sredstev prenehalo. Če B. do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, RS za neobstoječ dolg B. do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati.

23. Za rešitev tega spora je torej pomembno zgolj dejstvo, kakšna je bila vloga na bančnem deviznem računu (knjižici) v času vložitve zahtevka. Devizne knjižice tožnik sicer ni priložil, vendar iz potrdila Zavoda za plačilni promet FBiH z dne 5. 12. 2014 kot že navedeno izhaja, da so bila vsa sredstva iz predmetnega deviznega računa prenesena na JPR pri Agenciji za privatizacijo, zato dolg banke (in odgovornost RS za plačilo takega dolga) ne obstoji. Po povedanem tožnik ne uveljavlja verifikacije neizplačane stare devizne vloge, saj je bila ta vloga v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije. To pomeni, da gre v obravnavanem primeru prav za situacijo iz drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Ker so bila devizna sredstva s stare devizne knjižice tožnikove pravne prednice veljavno prenesena na njen posebni račun za uporabo v postopku privatizacije in torej na dan odločanja tožnik ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP, RS skladno z določbo 5. člena ZNISESČP ne more prevzeti izpolnitve obveznosti za neobstoječo tožnikovo terjatev. Za odločitev v tej zadevi je povsem nepomembno tudi, ali je tožnik prenesena sredstva na JPR pri Agenciji za privatizacijo v privatizaciji uspel unovčiti ali ne.

24. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Uradni list RS, št. 65/2016 z dne 20. 10. 2016.