Jedro

Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik hudo poškodoval v prometni nesreči dne 23. 8. 1991 v P. Med strankama je postala nesporna odgovornost zavarovanke tožene stranke in s tem toženke do 70%, med tem ko je tožnikov prispevek k nastanku škode znašal 30%. Tožena stranka je po izvensodni delni poravnavi z dne 13. 6. 1994 izplačala 20. 6. 1994 akontacijo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000.000 SIT (sedaj 20.864,63 EUR), kar je na dan izdaje prvostopenjske sodbe po valorizaciji znašalo 11.453.969,90 SIT (sedaj 47.796,57 EUR). Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 4. 12. 2006 in dopolnilno sodbo ter popravnim sklepom z dne 15. 11. 2007 ugotovilo kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo znesek 24.500.000 SIT (sedaj 102.236,69 EUR), in nato ob upoštevanju tožnikovega prispevka 30% znesek 17.150.000 SIT (sedaj 71.565,68 EUR). Od tega zneska je odštelo valorizirano akontacijo 11.453.969,90 SIT (sedaj 47.796,57 EUR) in končno prisodilo tožniku odškodnino 5.696.030,10 SIT (sedaj 23.769,11 EUR) z obrestmi ter rento 19.300 SIT (sedaj 80.054 EUR) mesečno od 1. 4. 2005 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke glede zamudnih obresti, sicer pa je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v zvezi s popravnim sklepom.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za revidenta je sporno samo upoštevanje oziroma odštevanje valorizacije akontacije 11.833,970 SIT (pravilno: 11. 453,969,90 SIT). Tožnik v reviziji trdi, da sta valorizacija in odštevanje akontacije nedopustna in nezakonita. Sodne prakse o odštetju valorizirane akontacije ni mogoče posplošiti na vse primere enako, še posebej, ko za to ni nobene podlage v materialnem pravu. Za stališče, v kolikšnem delu je s plačilom akontacije obveznost prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja, ni nobene osnove. Tožeča stranka je že ob vložitvi tožbe upoštevala izvensodno poravnavo v višini 5.000.000 SIT ter tako vtoževala za ta znesek manj. Sodišče res odmerja odškodnino na dan izdaje sodne odločbe in je na ta dan odmerilo odškodnino v višini 17.150.000 SIT, vendar je s tem dejansko potrdilo stanje, ki je bilo ob vložitvi tožbe in takrat je bil znesek 5.000.000 SIT že upoštevan. Tožnik zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev še preostalemu vtoževanemu delu, podrejeno pa razveljavitev drugostopenjske sodbe.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga ne konkretizira, saj v reviziji ne navaja nobene kršitve katerekoli določbe Zakona o pravdnem postopku in tega revizijskega razloga z ničemer ne obrazloži. Revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na nobeno kršitev postopka (371. člen ZPP) zato lahko le ugotovi neutemeljenost tega uveljavljanega revizijskega razloga.

7. Kot zmotno uporabo materialnega prava zatrjuje tožnik nepravilno in nezakonito upoštevanje valorizirane akontacije pri presoji odškodnine. Gre za ponovitev trditev iz pritožbe, da se od prisojene odškodnine ne bi smela odšteti valorizirana akontacija. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je na to trditev pravilno in popolno odgovorilo pritožbeno sodišče v drugem odstavku 5. strani svoje sodbe ter se tem razlogom v celoti pridružuje. Ne drži revizijska trditev, da ni nobene pravne podlage za valorizacijo v preteklosti že plačane akontacije odškodnine. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano nepremoženjsko škodo in se odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR oziroma drugi odstavek 168. člena OZ, v zvezi z 200. členom ZOR oziroma 179. členom OZ). Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, zato je treba po drugi strani upoštevati tudi realno vrednost že izplačane akontacije na enak način, to je z valorizacijo. Če se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, je odškodnina dejansko valorizirana na ta dan, zato je treba enako valorizirati tudi predhodno delno plačilo v obliki valorizacije (prvi odstavek 295. člena ZOR oziroma prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 310. člena ZOR oziroma drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni odločilno, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem, v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala, oziroma v kakšnem deležu še obstaja. Upoštevanje valorizacije delnega plačila je torej materialnopravno pravilno.

8. Revizija ima prav, da je sodna praksa v zvezi z valorizacijo zavzela stališče, da je potrebno od prisojenega zneska odšteti valorizirano akontacijo. Nima pa prav v nadaljevanju, češ da tega ni mogoče posplošiti kar na vse primere. V reviziji ne navaja nobenega primera, ko to pravilo ni veljalo, med tem ko stališče nižjih sodišč in revizijskega sodišča o upoštevanju valorizacije akontacije potrjuje ustaljena sodna praksa ( primerjaj III Ips 684/96, II Ips 211/98, II Ips 304/2000, II Ips 466/2002, II Ips 501/2002, II Ips 32/2005, II Ips 266/2005, II Ips 129/2006, II Ips 435/2007, II Ips 561/2008, II Ips 597/2008, II Ips 704/2008).

9. Končno mora revizijsko sodišče zanikati tožnikovo revizijsko trditev, da je že v tožbi upošteval plačano akontacijo in vtoževal za znesek akontacije zmanjšano odškodnino. V resnici je v tožbi akontacija samo omenjena, ni pa bil vtoževan odškodninski zahtevek, zmanjšan za višino akontacije. Tožnik je namreč v zahtevku in v navedbah upošteval le razmerje odgovornosti 30% proti 70% in navedel, da uveljavlja odškodnino v višini 24.500.000 SIT, tožbeni zahtevek pa se je glasil na 19.500.000 SIT. Poleg tega se je v poravnavi z dne 13. 6. 1994 dogovoril s toženo stranko, da se bo izplačana akontacija valorizirala ob dokončnem poplačilu škode.

10. Revizijsko sodišče glede na navedeno zaključuje, da je bil v sodbah nižjih sodišč materialnopravno pravilno znesek akontacije upoštevan in to pravilno v valoriziranem obsegu.

11. Po ugotovitvi neutemeljenosti revizije tožeče stranke jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).