Jedro

Oseba, ki izpolnjuje pogoje, ki jih za priznanje statusa begunca zahteva Zakon o žrtvah vojnega nasilja, in pogoje, ki jih za priznanje vojnega veterana zahteva Zakon o vojnih veteranih, lahko uveljavlja status in pravice po obeh zakonih. Navedena zakona namreč nimata določb o nezdružljivosti statusov. Zato osebi, pri kateri obstoji dejansko stanje za priznanje statusa begunca, ni mogoče odreči tega statusa samo zato, ker je aktivno in organizirano delala za NOB in ji je bil ta čas priznan v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1184/98-8 z dne 29.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnice in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.6.1998 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 26. 5. 1997, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke za obdobje od 11.4.1941 do 15.5.1945 ter od 1.2.1996 dalje pravica do doživljenjske mesečne rente in pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Po presoji sodišča prve stopnje je utemeljen tožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 1. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 70/97 in 43/99). Iz navedene določbe izhaja, da morajo biti za pridobitev statusa begunca, poleg splošnih pogojev, izpolnjeni še posebni pogoji in sicer obstoj konkretnega vojnega nasilja s strani okupatorja zaradi političnih, nacionalnih in verskih razlogov in pobeg pred tem nasiljem. Kaj več od tega ZZVN ne določa. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica iz L., kjer je službovala kot učiteljica, pobegnila pred vojnim nasiljem okupatorja v L., torej na drugo okupacijsko območje, kjer je živela v ilegali ter aktivno in organizirano sodelovala v boju proti okupatorju, in da je za čas aktivnega in organiziranega dela za NOB od 6.4.1941 do 15.5.1945 uveljavila pokojninsko dobo v dvojnem trajanju, kar izhaja iz odločbe Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje L. z dne 17.10.1963. Napačno je stališče tožene stranke, da tožnica zato, ker je aktivno in organizirano delala za NOB, ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke. Prav tako je napačno stališče tožene stranke, da se status žrtve vojnega nasilja - begunca in status vojnega veterana po Zakonu o vojnih veteranih (ZVV, Uradni list RS, št. 63/95) pojmovno izključujeta in se zato ne moreta kumulirati. Kolikor bi bil namen zakonodajalca takšen, bi to izrazil z izrecno določbo, po kateri bi odrekel priznanje statusa žrtve vojnega nasilja osebi, ki je že pridobila status vojnega veterana, oziroma, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa vojnega veterana. Take določbe pa ZZVN, ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe, nima. Po določbi 4. odstavka 7. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZVN (ZZVN - D, Uradni list RS, št. 43/99), ki je stopil v veljavo 19.6.1999 in za katero sodišče šteje, da je izključno razlagalnega pomena, osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je, glede na ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabila določbe ZZVN. Meni, da je v posamezni zadevi potrebno presojati, ne le začetek prisilnega ukrepa, ampak tudi trajanje tega ukrepa in razloge za prenehanje. Tožnica ima v pokojninsko dobo kot posebno dobo priznan čas aktivnega in organiziranega dela za NOB za vse obdobje, za katero uveljavlja priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Ker se je odločila za delo v NOB, je bila vzročna zveza med začetim prisilnim ukrepom okupatorja in begunstvom pretrgana. Določbo 1. odstavka 2. člena ZZVN je treba razlagati tako, da se prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja prekine z odločitvijo stranke za aktivno sodelovanje v nasprotni "vojaški formaciji", ne glede na to, kje se takrat nahaja. Ob drugačni razlagi te določbe bi bila oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem v partizanske enote hkrati begunec in partizan, kar je nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje tudi napačno razlaga določbo 4. odstavka 7. člena ZZVN-D. Cilj in namen zakonodajalca ob sprejetju te določbe je bil, da glede na 5. člen ZZVN, priznani status vojnega veterana in vojnega invalida ne bi več predstavljal absolutne ovire za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po ZZVN. Po navedeni določbi osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana. Vendar pa statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati za obdobje, ki je stranki že priznano v pokojninsko dobo kot posebno dobo za čas udeležbe v NOV, saj znotraj istega časovnega obdobja ni mogla biti udeleženka NOV, torej vojni veteran po ZVV, ter kot civilna oseba izpostavljena prisilnim ukrepom okupatorja, torej žrtev vojnega nasilja. Že zvezni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 54/64) je ločeval priznavanje statusa udeleženca NOV od priznavanja statusa begunca, in za isto časovno obdobje ni priznaval dveh različnih statusov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica na tožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V ZZVN je zakonodajalec uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so med drugo svetovno vojno ali v določenih drugih minulih obdobjih ali okoliščinah pretrpeli nasilja, zaradi katerih so utrpeli negativne posledice - žrtve vojnega nasilja, med tem ko je v ZVV uredil posebno varstvo za tiste državljane, ki so v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo aktivno delovali zoper okupatorja - vojni veterani. Krog upravičencev do posebnega varstva po ZZVN je različen od kroga upravičencev po ZVV, različne pa so tudi pravice. Glede na tako ureditev je, če obstaja dejansko stanje, ki ga za priznanje žrtve vojnega nasilja, v obravnavanem primeru begunca, zahteva ZZVN in dejansko stanje, ki ga za priznanje vojnega veterana zahteva ZVV, mogoče uveljavljati status in pravice po obeh zakonih, saj ista oseba lahko izpolnjuje pogoje za posebno varstvo tako po ZZVN kot po ZVV. Priznanje statusa po enem zakonu torej ne izključuje priznanja statusa po drugem.

Niti ZZVN niti ZVV nimata določb o nezdružljivosti statusov.

Nasprotno ZZVN-D v 7. členu izrecno določa, da osebi, ki izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče odkloniti priznanja tega statusa samo zato, ker je že pridobila status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. ZZVN in ZVV vsebujeta le določbo o prepovedi kumuliranja enakih ali podobnih pravic.

Glede na navedeno ureditev tudi po presoji pritožbenega sodišča za odločitev tožene stranke ni podlage. Če v primeru tožnice obstaja dejansko stanje, ki ga za priznanje statusa begunca zahteva ZZVN, ji tega statusa ni mogoče odreči samo zato, ker je aktivno in organizirano sodelovala v NOB in ji je bil čas sodelovanja v NOB priznan v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, določb ZZVN ni mogoče razlagati tako, da statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje, poleg pogojev za priznanje takšnega statusa, tudi pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj ni podan uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.