Up-170/96

24.9.1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe D. A. iz L. na seji senata dne 24. septembra 1996

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba D. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp-421/94 z dne 29.2.1996 se zavrže.

Obrazložitev

A.

Pritožnik izpodbija v izreku navedeno pravnomočno sodbo zaradi domnevno kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine iz 23. člena Ustave. Navaja, da je pri odločanju o njegovi zadevi na drugi stopnji sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena. Poimensko navedena sodnica naj bi namreč že prej sodelovala pri odločanju v podobni, če ne enaki zadevi pritožnika na prvi stopnji, v kateri je bilo delno ugodeno njegovi zahtevi za ponovno odmero pokojnine.

Pritožnik tudi navaja, da je zoper izpodbijano sodbo dne 15.4.1996 vložil revizijo na Vrhovno sodišče, vendar meni, da so podani pogoji za izjemno odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču.

B.

Z izpodbijano sodbo je bila zavrnjena pritožba D.A. in potrjena sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps-176/94 z dne 29.9.1994. Pravnomočna sodba je bila pritožniku osebno vročena dne 20.3.1996. Zoper njo je dne 15.4.1996 vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

Revizijo je dopolnil dne 16.5.1996 še z uveljavljanjem revizijskega razloga po 2. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Dne 18.6.1996 pa je vložil še obravnavano ustavno pritožbo. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal izpodbijani posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.

Ustavna pritožba je po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

Pritožnik mora pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa redna in praviloma tudi izredna pravna sredstva, s katerimi bi lahko dosegel odpravo zatrjevane kršitve človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

Pritožnik v ustavni pritožbi kot kršitev človekove pravice oziroma temeljne svoboščine navaja kršitev pravice do neodvisnega, nepristranskega sodišča oziroma do zakonitega sodnika, ki mu jo zagotavlja 23. člen Ustave. Zatrjevana kršitev - sodelovanje pri odločanju na drugi stopnji sodnika, ki bi moral biti izločen - je tudi revizijski razlog, ki ga pritožnik izrecno uveljavlja v vloženi reviziji (1. točka prvega odstavka 385. člena v zvezi s 354. členom ZPP; določbe se na podlagi 14. in 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 uporabljajo tudi v postopku v socialnih sporih). V obravnavani zadevi tako ni izpolnjen procesni pogoj materialne izčrpanosti pravnih sredstev. Pritožnik mora odpravo oziroma popravo zatrjevane kršitve najprej doseči z že vloženo revizijo.

Izjemno odločanje o ustavni pritožbi pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev je po drugem odstavku 51. člena ZUstS mogoče le, če sta kumulativno podana oba predpisana pogoja: da je zatrjevana kršitev očitna in da bi z izvšitvijo izpodbijanega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice.

Očitnost zatrjevane kršitve pomeni, da naj bi bila kršitev že na prvi pogled jasno vidna. Iz navedb pritožnika samega in iz predloženih sodnih odločb pa ne izhaja jasno in nedvoumno, da je podan zatrjevani izločitveni razlog. Navedena drugostopna sodnica namreč ni sodelovala pri odločanju na prvi stopnji v isti zadevi, ampak je odločala na prvi stopnji - takrat še kot sodnica na prvi stopnji - v nekem drugem sporu pritožnika.

Prav tako ni podan drugi pogoj za predčasno obravnavanje ustavne pritožbe. Pravnomočna sodba o zavrnitvi pritožbe v delovnih in socialnih sporih praviloma nima vpliva na izvršljivost, saj so izvršljive že dokončne odločitve delodajalca oziroma Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Ker vsa pravna sredstva v obravnavani zadevi še niso bila izčrpana in tudi niso izpolnjeni pogoji za izjemno odločanje o ustavni pritožbi na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, je bilo ustavno pritožbo treba zavreči kot preuranjeno.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 2. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

dr. Lovro Šturm