Jedro

ZZRZI v 40. členu določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas in delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti za delo in delovni zmožnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu, pri čemer je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza invalidovi dejanski izobrazbi. Tako je delovno mesto varnostnika neustrezno, glede na to, da je tožnik po izobrazbi strojni inženir.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu z dne 4. 8. 2016 nezakonita in se razveljavi (I. točka); da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 10. 2016, ampak je prenehalo z dnem 6. 7. 2017 (II. točka); da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 6. 7. 2017 prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 ter od njih poravnati vse prispevke, ki se plačujejo od bruto plač ter ji za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (III. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 16.818,01 EUR bruto ter po obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov nakazati neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do dne plačila (IV. točka); kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, tj. trajanje delovnega razmerja od 6. 7. 2017 dalje, dolžnost tožene stranke pozvati tožečo stranko nazaj na delo, plačilo plač od 6. 7. 2017 dalje, prijava v zavarovanja od 6. 7. 2017 dalje in zahtevek za plačilo denarnega nadomestila nad zneskom 16.818,01 EUR je sodišče zavrnilo (V. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 710,79 EUR v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (VI. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper II., III., IV., V. in VI. točko izreka sodbe in navaja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pri presoji nadaljevanja delovnega razmerja nekritično sledilo toženi stranki in oprlo svojo odločitev o sodni razvezi zgolj na izpovedbo direktorja in vodje kadrovske službe pri toženi stranki, da dela za tožnika nimajo. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da se je tožena stranka poskušala tožnika znebiti na nezakonit, najhitrejši in najcenejši način. Dejstvo je, da je tožnik težje zaposljiv in nima možnosti glede na preostalo delovno zmožnost, da se bo še kdaj lahko zaposlil. Sodišče je navedlo, da je pri odmeri denarnega povračila upoštevalo, da je tožena stranka aktivno iskala možnosti za novo zaposlitev pri osmih delodajalcih in se z enim dogovorila za zaposlitev, sodišče je tožniku priznalo primerno nadomestilo 11 plač in ne 18 plač, kot je zahteval. Sodišče bi moralo ustrezneje upoštevati, da ima tožnik 34 let delovne dobe pri toženi stranki.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo kot pravilno in zakonito potrdi. Pritožba navaja, da je sodišče pri presoji nadaljevanja delovnega razmerja nekritično sledilo toženi stranki in oprlo svojo odločitev o sodni razvezi na izpovedbo direktorja in vodje kadrovske službe ter da je tožena stranka naredila prav vse, da bi se tožnika znebila na nezakonit, najhitrejši in najcenejši način. Ti očitki so povsem neutemeljeni, neprimerni in celo žaljivi za toženo stranko. Tožena stranka se je angažirala, da bi tožniku našla delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi dejanski izobrazbi. Tožnik je strojni inženir, pri toženi stranki pa je bil zaposlen na delovnem mestu, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe. Tožena stranka je tožniku dejansko zagotovila delovno mesto v drugem podjetju. Ponujeno delovno mesto je bil tožnik najprej pripravljen sprejeti, opravil je potrebno usposabljanje na stroške tožene stranke, nato pa se je premislil. Tožnik je strojni inženir in ima izobrazbo in poklic, ki je najbolj iskan, kar je splošno znano dejstvo, pri čemer pa tožnik zaposlitve pri drugem delodajalcu sploh ni iskal, kot je to sam izpovedal. Omejitve ZPIZ lahko vplivajo na iskanje zaposlitve pri drugem delodajalcu, vendar te omejitve niso takšne, da ne bi imel možnosti za novo zaposlitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožnik je bil na podlagi dokončne odločbe ZPIZ št. ... z dne 31. 8. 2015 in odločbe št. ... z dne 23. 12. 2015 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznanjem pravice do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez obremenitve desne zgornje okončine, s sočasnim soročnim premeščanjem bremen do 5 kg, za dela, ki ne zahtevajo moči desne roke, prisilnih položajev in ponavljajočih gibov v desnem zapestju, brez vzpenjanja in dela na lestvi ali nezavarovani višini in kjer ni izpostavljen lokalnim vibracijam, s polnim delovnim časom od 28. 5. 2015 dalje. Z odločbo ZPIZ št. ... z dne 12. 5. 2017 je bila prejšnja odločba delno spremenjena, tako da je bila tožniku priznana dodatno še pravica do dela s krajšim delovnim časom in sicer od dne 1. 5. 2017 dalje. Tožena stranka je tožnika tudi obvestila, da bo v primeru če zanj ne bo našla ustrezne zaposlitve, odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. V nadaljevanju je tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu za delovno mesto varnostnik. Pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu ureja 116. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pri čemer se v skladu s 1. odstavkom 116. člena ZDR-1 invalidu lahko odpove pogodba o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi skladno s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in sicer konkretno na podlagi 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov - ZZRZI, ki določa, da delodajalec lahko invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali zaradi nezmožnosti za opravljanje dela zaradi invalidnosti, če mu hkrati ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas in delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti za delo in delovni zmožnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu, pri čemer je ustrezno delovno mesto tisto, ki ustreza invalidovi dejanski izobrazbi. Tako je delovno mesto varnostnika neustrezno, glede na to, da je tožnik po izobrazbi strojni inženir.

7. Pritožba vsebinsko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede sodne razveze z dnem 6. 7. 2017, to je z datumom odločanja sodišča prve stopnje. Posledično navedenemu tožnik izpodbija trajanje delovnega razmerja od 6. 7. 2017 dalje vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijskim zahtevkom. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na predlog tožene stranke pravilno odločilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po določilih 118. člena ZDR‑1 in delovno razmerje razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje. Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožnika, da se ga je tožena stranka znebila na nezakonit, najhitrejši in najcenejši način, pri čemer je sodišče verjelo le direktorju tožene stranke in vodji kadrovske službe, saj je tožena stranka izkazala, da je za tožnika iskala zaposlitev pri podjetju A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o., E. d.o.o. in tudi poizvedovala pri Zavodu za zaposlovanje RS, tako da je sodišče utemeljeno verjelo zakonitemu zastopniku in vodji kadrovske službe, da je tožena stranka iz razloga ker sama ni imela ustreznega delovnega mesta za tožnika iskala zaposlitev tudi pri drugih delodajalcih.

8. ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen več kot 34 let, star je 52 let in je invalid III. kategorije in kot tak težje zaposljiv. Denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni prejemal, ker je odklonil ponujeno zaposlitev, prejema le nadomestilo zaradi invalidnosti. Tožena stranka je v postopku dokazala, da je za tožnika iskala zaposlitev in sicer je bilo v postopku izkazano, da je tožena stranka poslala poizvedbe za zaposlitev tožnika osmim delodajalcem, z enim se je dogovorila za tožnikovo novo zaposlitev, pri čemer je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu s V. stopnjo izobrazbe, dejansko pa ima tožnik VI. stopnjo izobrazbe. Tožnik je sicer invalid III. kategorije, je pa tudi po poklicu strojni inženir, kar je sicer deficitaren poklic, seveda v primeru, da delavec nima večjih zdravstvenih omejitev. Glede na to, da je tožnik prejemal plačo v zadnjih treh mesecih 1.528,91 EUR povprečno, mu je sodišče priznalo primerno nadomestilo v višini 16.818,01 EUR bruto, kar predstavlja enajst njegovih plač, ne pa osemnajst kot je zahteval. Navedeni znesek mu je tožena stranka dolžna obračunati in po odvodu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto znesek.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.