Jedro

Z zatrjevanjem, da se bo tožena stranka poskušala izogniti svoji obveznosti (ker pravdni stranki svojega sodelovanja nista zaključili ravno na prijateljski način) in da bosta edina družbenika tožene stranke poslovanje prenesla na drugo podjetje, ki ima sedež na istem naslovu, tožnik ni uspel verjetno izkazati nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke uveljavitev terjatve onemogočena ali pa precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se štirim organizacijam za plačilni promet prepovedalo, da toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačajo z njenih računov znesek v višini terjatve, ki jo tožnik uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu. Poleg tega je zavrnilo tudi predlog, da naj bi ta začasna odredba veljala še 30 dni po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve in da naj bi bila dolžna tožena stranka tožniku plačati stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožnika v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe in s pritožbo oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnika v zvezi s pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da se tožnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je zatrjeval le splošne okoliščine, ki bi lahko kazale na nevarnost, da bo izterjava njegove terjatve onemogočena. Sodišče je namreč pozabilo na ključno dejstvo, da tožena stranka ni javno podjetje, kot tudi ni javno podjetje družba, ki jo imata edina družbenika tožene stranke registrirano na istem naslovu in ki se ukvarja z isto dejavnostjo kot tožena stranka, zaradi česar je prenašanje poslovanja iz tožene stranke na drugo družbo zaenkrat nemogoče konkretneje izkazati. Če bo celotno poslovanje tožene stranke preneseno na drugo družbo (U. d.o.o.) ter bo zoper toženo stranko uveden stečajni postopek, bo za zavarovanje tožnikove terjatve do tožene stranke z začasno odredbo veliko prepozno, uveljavitev njegove terjatve pa bo onemogočena, saj tožena stranka praktično nima osnovnih sredstev. V bilanci stanja namreč osnovna sredstva predstavljajo le 2,45 % vseh sredstev ali slabih 300.000,00 EUR. Prav tako je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo utrpela zgolj neznatno škodo. Blokada sredstev, ki jih tožena stranka s stopnjo gotovosti dolguje tožniku, toženi stranki ne bi mogla povzročiti nobene škode. S to blokado bi bila omogočena izguba teh sredstev, kar pa je nedvomno tudi v korist tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo zneska v višini 66.989,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2011, na podlagi tretjega odstavka 8. člena Pogodbe o opravljanju poslovodne funkcije (A1) z dne 16. 4. 2010 in prvega odstavka 3. člena Sporazuma o prenehanju pogodbe o opravljanju poslovodne funkcije oziroma delovnega razmerja (A2) z dne 11. 2. 2011. Na podlagi navedenih določb citiranih členov bi bilo mogoče zaključiti, da se je tožena stranka zavezala, da bo tožniku plačala letno premijo v višini 10 % letnega dobička družbe pred obdavčitvijo za poslovno leto 2010 in sicer najkasneje do 21. 4. 2011. Iz bilance stanja in izkaza uspeha tožene stranke za leto 2010 (A3) je nadalje razbrati, da je znašal celotni poslovni izid tožene stranke v letu 2010 669.898,00 EUR.

Za zavarovanje te svoje vtoževane terjatve je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe po 4. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) v povezavi z 270. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljenega, ker je ugotovilo, da za predlagano začasno odredbo niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje takšne terjatve določa 270. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje je o predlagani začasni odredbi odločalo tudi upoštevaje določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki v četrtem odstavku določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje (če ni z ZDSS-1 določeno drugače).

Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa 270. člen ZIZ. Temeljna predpostavka za izdajo tovrstne začasne odredbe je v tem, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, če so okoliščine, ki govore v prid zaključku o obstoju te terjatve, močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. V pravu je verjetnost najnižja še upoštevna stopnja skladnosti predstave z dejstvi, breme obstoja tudi te stopnje skladnosti pa je še vedno na stranki, ki jo zatrjuje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik obstoj svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, verjetno izkazal. Ta verjetnost izhaja iz že omenjenih določb 8. člena pogodbe o opravljanju poslovodne funkcije oziroma 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o opravljanju poslovodne funkcije oziroma delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je glede na podatke bilance stanja oziroma ob upoštevanju podatka o celotnem poslovnem izidu za toženo stranko za leto 2010 tožnik verjetno izkazal, da njegova terjatev obstoji do višine 66.989,80 EUR.

Upnik pa mora (v kolikor želi, da bi bilo njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ugodeno), verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (člen 270/2 ZIZ, člen 270/3 ZIZ). Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku navedenih pogojev, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati predlagano začasno odredbo, ni verjetno izkazal. Tožnik je nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazoval le s trditvijo, da se bo tožena stranka kljub načeloma relativno dobremu poslovanju poskušala izogniti svoji obveznosti do njega predvsem zato, ker pravdni stranki svojega sodelovanja nista zaključili na prijateljski način (čeprav sta glede njegovega prenehanja sklenili sporazum) in da meni, da bo tožena stranka z namenom izognitve plačilu dolgovanega zneska svoje premoženje prekomerno obremenila, ga odtujila oziroma skrila oziroma na drug način poskušala zavlačevati z izplačilom svoje pogodbene obveznosti. Edina družbenika tožene stranke imata potrditvi tožnika na istem naslovu registrirano tudi drugo podjetje z isto dejavnostjo (U. d.o.o.), iz česar izhaja nevarnost, da nanj preneseta poslovanje tožene stranke, toženo stranko pa pustita brez premoženja v stečaj. S takšno trditvijo tožnik ni uspel verjetno izkazati nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke uveljavitev terjatve onemogočena ali pa precej otežena. Z ozirom na določbo člena 270/2 ZIZ bi moral tožnik izkazati konkretna ravnanja tožene stranke, ki bi merila na odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje z njenim premoženjem in da bi v posledici tega razpolaganja bila njegova terjatev onemogočena ali precej otežena. Tožnik temu pogoju le z zatrjevanjem, da se bo tožena stranka poskušala izogniti svoji obveznosti (ker pravdni stranki svojega sodelovanja nista zaključili ravno na prijateljski način) in ker meni, da bosta edina družbenika tožene stranke poslovanje tožene stranke prenesla na drugo podjetje, ni zadostil. V predlogu zatrjevana okoliščina, da imata edina družbenika tožene stranke na istem naslovu, kot je naslov tožene stranke, registrirano še eno podjetje z isto dejavnostjo (ki je bilo sicer v sodni register vpisano že 27. 5. 1997 – A4), tudi po oceni pritožbenega sodišča ni dovolj za ugotovitev, da je tožnik verjetno izkazal nevarnost, opredeljeno v členu 270/2 ZIZ.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnika, da je izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je višina dobička tožene stranke po obdavčitvi v letu 2010 znašala 446.676,00 EUR (pri čemer predstavlja vtoževana terjatev 14 % tega dobička), bi bilo ob upoštevanju zgoraj ugotovljenih dejstev s predlagano začasno odredbo toženi stranki vsaj delno omejeno poslovanje, zato o neznatni škodi v primeru prepovedi razpolaganja z delom denarnega premoženja tožene stranke, ki ga tožnik kot terjatev uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, ni mogoče govoriti. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da bi bilo v primeru izdaje začasne odredbe v obliki, kot je bila predlagana, dejansko blokirano premoženje tožene stranke v skupni višini 267.959,20 EUR (povečano za zakonske zamudne obresti od 22. 4. 2011 dalje), torej v štirikrat višjem znesku, kot pa je znesek vtoževane terjatve. To pa bi bilo v nasprotju z načelom sorazmernosti, ki je eno temeljnih načel izvršilnega prava (člen 3 ZIZ).

Pravilen je sicer pritožbeni zaključek tožnika, da je bistveni namen začasne odredbe zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva, vendar pa morajo biti kljub temu za izdajo začasne odredbe izpolnjeni zakonsko določeni pogoji (kar pa v konkretnem primeru v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.