Jedro

Vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti pomeni vestno izpolnjevanje delovnih nalog, ki sestavljajo vsebino konkretnega delovnega mesta, torej takšno opravljanje na delovnem mestu zaupanih delovnih nalog, kakršno se upravičeno pričakuje od povprečnega delavca oziroma od delavčevih povprečnih delovnih rezultatov. Zato je nevestno, malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti nujno povezano z vsebino njegovega delovnega mesta. Opis disciplinske kršitve kot izhaja iz 2. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO je po svoji naravi blanketni opis, saj šele z uporabo dopolnilne norme z ustreznega pravnega področja daje pričakovano določnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po dopolnitvi postopka (v skladu z razveljavitvenim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 663/2000-8 z dne 20.4.2000) zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb upravnika Carinarnice J. z dne 16.11.1996 in disciplinske komisije Vlade Republike Slovenije z dne 17.3.1997, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti po 2. točki 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je presodilo, da je bil tožniku zaradi dokazane storitve očitane hujše kršitve delovnih obveznosti storjene z malomarnim opravljanjem svojih delovnih dolžnosti vodje izmene v carinski izpostavi K. - oddelek za vstopno kontrolo, njene teže in narave, zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep. V posledici te presoje je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek na vzpostavitev delovnega razmerja in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je s pritožbo tožeče stranke izpodbijano sodbo potrdilo, ker je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije tožnik očita sodišču, da je v postopku favoriziralo toženo stranko. Izpodbijana sodba nima razlogov, saj se le pavšalno sklicuje na prvostopno sodbo, na pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje sploh ni odgovorilo. Sodišči sta tudi zmotno uporabili 89. člen Zakona o delovnih razmerjih, ko sta šteli, da so kvalifikatorne okoliščine določene v tem členu že vsebovane v kvalifikaciji tožnikove disciplinske kršitve. Tudi dela tožnika, ki ga je kritičnega dne opravljal, ni mogoče šteti za motnjo v delovnem procesu, kot je zmotno presodilo sodišče. Ker niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagal, je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje obstoja olajševalnih okoliščin. To pa je imelo za posledico zmotno uporabo 90. člena ZDR. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh, po tožniku predlaganih dokazov, se nanaša na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje. To kršitev pa je v revizijskem postopku mogoče uveljavljati samo v primeru, da bi bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Če pa je imela revizija v mislih absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, kot je formalno opredeljena v 1. točki 1. odstavka 370. člena ZPP (na katero se tudi sklicuje) pa je pojasniti, da jo je mogoče uveljavljati le, če je bila (neuspešno) zatrjevana že v pritožbi. Tožeča stranka pa se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila le zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 338. člena ZPP) in pritožbenega razloga iz 1. točke 1. odstavka 338. člena ZPP sploh ni uveljavljala.

S trditvijo, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, tožeča stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena. Ker pa je ta očitek zgolj pavšalen in povsem nekonkretiziran, ga revizijsko sodišče ni bilo dolžno upoštevati. Bistvene kršitve določb ZPP iz 2. odstavka 339. člena se v revizijskem postopku preizkušajo le, če jih vlagatelj revizije izrecno ali vsaj vsebinsko navede v razlogih revizije (371. člen ZPP). Enako ugotovitev velja tudi za trditev, da sodišče druge stopnje ni ravnalo skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP, kar bi lahko predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 370. člena ZPP. Te kršitve pa z revizijo niti formalno niti določno niso bile uveljavljene.

Z revizijskimi trditvami glede nepopolnosti dokazov in njihovi oceni, ki se nanašajo na obstoj olajševalnih okoliščin, motenj pri delu in škode, se tožeča stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 370. člena ZPP izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja kot podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah tega revizijskega razloga upošteva revizijsko sodišče dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke potem, ko je ugotovilo, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za dokazano hujšo kršitev delovne obveznosti, storjene s tem, da je dne 18.9.1996 zjutraj kot vodja dnevne izmene, takoj po prevzemu izmene, sam opravljal carinski pregled vstopnega tovornega vozila reg. št. LJ... in mu namestil carinsko zalivko, ki je ne bi smel, ker carinska deklaracija še ni bila sprejeta, zato te tranzitne deklaracije tudi ne bi smel vrniti vozniku. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz podatkov predloženega disciplinskega spisa in v postopku zaslišanih prič in tožnika. Ugotovljena dejstva so narekovala sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je imelo takšno nedopustno ravnanje tožnika vse znake disciplinske kršitve iz 2. točke 1. odstavka 45. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99 - ZDDO), opredeljene kot neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti. Ker se po 2. odstavku istega zakonskega določila za storjeno hujšo kršitev obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, je bil tožniku, tudi po presoji revizijskega sodišča, ob dokazani kršitvi zakonito izrečen ta ukrep.

Vestno izpolnjevanje delovnih obveznosti pomeni vestno izpolnjevanje delovnih nalog, ki sestavljajo vsebino konkretnega delovnega mesta, torej takšno opravljanje na delovnem mestu zaupanih delovnih nalog, kakršno se upravičeno pričakuje od povprečnega delavca oziroma od delavčevih povprečnih delovnih rezultatov. Zato je nevestno, malomarno izpolnjevanje delovnih obveznosti nujno povezano z vsebino njegovega delovnega mesta. Opis disciplinske kršitve kot izhaja iz 2. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO je po svoji naravi blanketni opis, saj šele z uporabo dopolnilne norme z ustreznega pravnega področja daje pričakovano določnost. Tako se je pri presoji disciplinske odgovornosti tožnika nujno opreti na določbe carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 do 32/99 - CZ), ki v določbah od 45. do 56. člena ureja začetek in vodenje carinskega postopka ter pooblastila carinskih organov v zvezi s prometom blaga med carinskim območjem Republike Slovenije in tujimi carinskimi območji. Posebnosti carinskega nadzora glede na obliko transporta pri vnosih, tranzitu in izvozu blaga določa pravilnik o posebnostih carinskega nadzora (Uradni list RS, št. 56/95). Ta v določbah od 20. do 30. člena natančno ureja izvedbo tranzitnega postopka, za kar je v tožnikovem primeru šlo. Iz obeh navedenih predpisov nedvomno izhaja, da se postopka pregleda blaga in ukrepi za naknadno zagotavljanje istovetnosti blaga ne smeta izvajati, dokler carinska deklaracija ni sprejeta. Prav takšna opustitev dolžnostnega ravnanja pa je bila tožniku dokazana.

Zakon o delavcih v državnih organih je na podlagi 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) v 45. členu določil 20 posebno hudih kršitev delovnih obveznosti, za katere se obligatorno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. V 1. odstavku 58. člena ZTPDR opredeljena ravnanja, ki so z avtonomno normo določena kot hujše kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti, so sankcionirana z obveznim izrekom prenehanja delovnega razmerja. V 1. točki 1. odstavka se takšno nedopustno ravnanje nanaša tudi na neizpolnjevanje ter nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti. To ravnanje je ZDDO v 1. točki 1. odstavka 45. člena določil kot tako hudo kršitev delovnih obveznosti, da se za njeno storitev mora izreči najstrožji ukrep, ne da bi bil potreben obstoj posebnih okoliščin iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Po tem določilu morajo biti ob temeljni disciplinski kršitvi podane določene okoliščine, zaradi katerih zakon predpisuje izrek strožjega disciplinskega ukrepa.

Zato je zmotno stališče revizije, da bi morale biti za zakonitost izrečenega ukrepa tožniku izkazane posebne okoliščine, kot jih določa 89. člen ZDR. Že iz vsebine te določbe "da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče" jasno izhaja, da je izrek najstrožje sankcije odvisen od ugotovitve obstoja posebnih okoliščin. 45. člen ZDDO pa v skladu s 1. odstavkom 58. člena ZTPDR določa kršitve, za katere se mora izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Za te kršitve je namreč že zakonodajalec sam predvidel, da redno privedejo do takšnih hujših posledic, za katere je v zakonu predpisan izrek strožje sankcije, zato je določil za njihovo storitev obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).