Jedro

Iz zdravniškega izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje izhaja, da vzrok demence ni znan, kar pomeni, da vojna poškodba ne izključuje nastanka demence. Zato tožnik utemeljeno opozarja na določbo 6. odstavka 25. člena ZVojI, da v primeru, ko je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba tako na podlagi vojne invalidnosti, kot tudi na podlagi druge invalidnosti, pripada vojnemu invalidu dodatek za pomoč in postrežbo tiste stopnje in v tisti višini, ki je za vojnega invalida ugodnejša.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 140-81/2008-11 z dne 22. 7. 2008 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška, na zahtevo zakonitega zastopnika A.B.,B.B. izdala odločbo, s katero je A.B., sedaj tožniku, vojaškemu vojnemu invalidu 3. skupine, priznala pravico do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v višini 133,97 EUR mesečno od 1. 5. 2008 do 30. 6. 2008 in v višini 139,47 EUR mesečno od 1. 7. 2008 dalje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je zakoniti zastopnik A.B. za slednjega podal zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, h kateremu je priložil izvid Kliničnega centra Ljubljana z dne 28. 8. 2007 in obvestilo Psihiatrične klinike Ljubljana z dne 21. 4. 2008. Zahtevek skrbnika je bil odstopljen pristojni zdravniški komisiji prve stopnje, ki je dne 10. 7. 2008 izdala izvid in mnenje pod zap. št. 20/08. Komisija je na podlagi predložene medicinske dokumentacije, brez neposrednega pregleda stranke, ugotovila, da je A.B. potrebna pomoč in postrežba za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb na podlagi izključno druge invalidnosti, zaradi česar se mu dodatek za pomoč in postrežbo zagotavlja v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (3. odstavek 25. člena ZVojI). Upravni organ navaja še, da se mesečni denarni prejemki (transferji) upravičencev po „vojnih“ zakonih usklajujejo dvakrat letno. Glede na to, da je A.B. potrebna pomoč in postrežba na podlagi izključno druge invalidnosti, je bil transfer določen skladno s Sklepom o usklajenih višinah transferjev, ki so določeni v nominalnih zneskih ter v odstotku uskladitve drugih transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji v letu 2008. Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnikov skrbnik vložil pritožbo zaradi napačno uporabljenega materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Navaja, da je ugotovitev prvostopenjskega organa glede višine dodatka za pomoč in postrežbo napačna. Tožnik ima status vojaškega invalida 3. skupine z 90% invalidnostjo, ki ga je pridobil v skladu z Zakonom o vojnih invalidih (ZVojI). Kljub tako visokemu odstotku invalidnosti pa je zdravniška komisija, na odločitev katere je prvostopenjski organ oprl izpodbijano odločbo, svoje mnenje oprla na pomanjkljivo medicinsko dokumentacijo, zgolj na dva izvida novejšega datuma in brez neposrednega pregleda stranke. Zdravniška komisija ni opravila ustreznega pregleda stranke, čeprav bi to morala storiti; prav tako se ni opredelila do zdravstvenega stanja stranke oziroma bolezni, ki so botrovale pridobitvi statusa vojnega invalida, kot tudi ne do vprašanja, kako te bolezni vplivajo na strankino upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo. K odločbi prvostopenjskega organa tudi ni bilo priloženo mnenje in izvid zdravniške komisije, zaradi česar odločbe ni bilo mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Zgolj navedba, da je zdravniška komisija svojo odločitev pojasnila z obrazložitvijo, da na podlagi predložene medicinske dokumentacije in brez opravljenega pregleda stranke meni, da stranki pripada dodatek za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb na podlagi izključno druge invalidnosti, ne more predstavljati verodostojne podlage za odločitev v navedenem postopku, nikakor pa ne predstavlja podlage, ki bi odražala resnično dejansko stanje. Prvostopenjski organ je na podlagi pomanjkljivega mnenja zdravniške komisije napačno uporabil materialni predpis, to je ZVojI. Prvostopenjski organ se namreč pri odmeri predmetnega dodatka sklicuje na 3. odstavek 25. člena ZVojI, čeprav bi pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zahtevalo uporabo 5. in 6. odstavka citiranega člena ZVojI. Pritožbenemu organu predlaga, da izpodbijano odločbo upravne enote odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikovega skrbnika zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je ob reševanju pritožbe zahteval mnenje pristojne zdravniške komisije druge stopnje, ki je zadevo obravnavala dne 21. 10. 2008. Le-ta je po proučitvi celotne medicinske dokumentacije ter po osebnem pregledu stranke (opravljenem s strani izvedenca, ob prisotnosti zdravnika in medicinske sestre) izdala izvid in mnenje št. 533, v katerem je navedla, da stanje po eksplozijski poškodbi glave in bolezni s tem v zvezi A.B. še naprej povzročajo 90% invalidnost. Komisija je pri imenovanem ugotovila tudi demenco Alzheimerjevega tipa, za katero je navedla, da se ta okvara zdravja ne upošteva za priznanje vojne invalidnosti, ker ni posledica okvar zdravja, ki se upoštevajo kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti. Komisija je zato v izvidu in mnenju ugotovila, da je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba zaradi okvare zdravja, ki se ne upošteva kot podlaga za priznanje vojne invalidnosti, torej zaradi druge invalidnosti, kar je v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZVojI. Fotokopija izvida in mnenja zdravniške komisije z dne 21. 10. 2008 je bila hkrati s fotokopijo ugotovitve zdravnika specialista, ki je stranko osebno pregledal dne 10. 10. 2008, poslana strankinemu pooblaščencu, da navedeni izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje pregleda, ga prouči in nanj poda svoje morebitne pripombe. Pooblaščenec stranke je na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje podal svoje pripombe in navedel, da se s tem izvidom in mnenjem ne strinja, kritiziral delo zdravnika specialista in vodenje upravnega postopka. Navedel je, da vzroki za nastanek Alzheimerjeve bolezni še vedno niso znani in zato bi se morala zdravniška komisija druge stopnje do tega vprašanja, torej ali je demenca v vzročni zvezi z vojno poškodbo, natančneje in nedvoumno opredeliti, saj je od tega vprašanja odvisna uporaba določb 25. člena ZVojI. Glede na pripombe na izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje z dne 21. 10. 2008 je zdravniška komisija strankino zahtevo ponovno obravnavala dne 21. 4. 2009, ko je izdala izvid in mnenje št. 113. Tudi v tem izvidu in mnenju je navedla iste poškodbe in bolezni, ki se upoštevajo za priznanje vojne invalidnosti in ki tožniku povzročajo 90% invalidnost. Navedla je tudi, da je bila pri stranki ugotovljena tudi demenca Alzheimerjevega tipa, zaradi katere tožnik potrebuje stalno nadzorstvo, tako da mu pripada dodatek za pomoč in strežbo, vendar izključno na podlagi druge invalidnosti in ne na podlagi vojne invalidnosti; vzrok za nastanek demence namreč ni znan. Zdravniška komisija druge stopnje je po proučitvi dokumentacije v spisu, da je opravila osebni pregled stranke dne 10. 10. 2008 v prisotnosti zdravnice in medicinske sestre v Psihiatrični kliniki Ljubljana, ugotovila stanje, kot je navedeno že v izvidu in mnenju z dne 10. 10. 2008. Ta izvid in mnenje stranka podpiše le kot potrditev, da je bil pregled opravljen, ne pa da se s pregledom strinja. Poleg tega je bil pooblaščenec stranke dvakrat vabljen (oktobra 2008 in februarja 2009) k udeležbi osebnega pregleda njegovega očeta, vendar se ga ni udeležil. V obravnavanem primeru je pri vojnem invalidu ugotovljena Alzheimerjeva demenca, ki nima neposredne vzročne zveze z vojno poškodbo glave, zato mu dodatek za pomoč in postrežbo pripada na podlagi druge invalidnosti (3. odstavek 25. člena ZvojI) in ne na podlagi vojne invalidnosti. Drugostopenjski organ se zato v celoti sklicuje na izvid in mnenje zdravniške komisije z dne 21. 4. 2009, saj je le-ta jasen, popoln in dovolj utemeljeno obrazložen. Ker je tudi zdravniška komisija druge stopnje ugotovila, da je stranki potrebna pomoč in postrežba izključno ali na podlagi druge invalidnosti, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca stranke zavrniti. Pritožbene navedbe pa so irelevantne za odločitev o stvari.

Tožnik v tožbi navaja, da je upravna enota njegovi vlogi ugodila in mu priznala pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Zoper to odločbo je po svojem skrbniku vložil pritožbo in sicer zaradi dveh bistvenih pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji, ker zdravniška komisija ni opravila zdravstvenega pregleda tožnika in ker je napačno uporabila materialni predpis, na podlagi katerega je odločala, to je Zakon o vojnih invalidih. Skrbnik tožnika je bil pozvan, da se izjasni o izvidu in mnenju zdravniške komisije druge stopnje z dne 21.10.2008, kar je tudi storil in pri tem posebej izpostavil nedopustnost ravnanja zdravniške komisije, ki je zdravniški pregled tožnika, težjega psihiatričnega bolnika, opravila brez prisotnosti njegovega skrbnika, nato pa mu izvid in mnenje celo dala v podpis. Tožena stranka se v svojem dopisu št. 14000-71/2008 na to celo sklicuje in navaja : „Vse navedeno je bilo pri pregledu vašemu očetu tudi pojasnjeno in obrazloženo in se je s to ugotovitvijo tudi strinjal.“ Nato je bil skrbnik tožnika z vabilom z dne 3. 3. 2009 pozvan, da se udeleži neposrednega osebnega pregleda tožnika pred zdravniško komisijo druge stopnje v prostorih tožene stranke v Ljubljani. Toženo stranko je z dopisom z dne 9. 3. 2009 zaprosil za spremembo kraja pregleda tožeče stranke, glede na to, da je tožnik težji psihiatrični bolnik z demenco Alzheimerjevega tipa, zaradi česar bi bil njegov izhod iz prostorov Doma starostnikov v Slovenj Gradcu oziroma iz okolja, ki mu je znano, zelo stresen in naporen. Svojo prošnjo za spremembo kraja pregleda je dne 21. 3. 2009 dopolnil tudi z mnenjem tožnikovega lečečega zdravnika-psihiatra, ter ponovno zaprosil za pravočasno in ustrezno obvestilo o kraju zdravniškega pregleda. Kljub temu je zdravniška komisija druge stopnje dne 21. 4. 2009 izdala mnenje in izvid v navedeni zadevi brez neposrednega pregleda tožnika, drugostopenjski organ pa je pritožbo skrbnika tožnika zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnih predpisov, bistvenih kršitev določb postopka in zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbe ZVojI, saj je za odmero dodatka za pomoč in postrežbo uporabil 3. odstavek 25. člena ZVojI, čeprav bi glede na dejansko zdravstveno stanje tožnika moral uporabiti določbe 5. in 6. odstavka navedenega člena. Dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, saj iz mnenja in izvida zdravniške komisije druge stopnje izhaja, da tožnikovo stanje nima neposredne vzročne zveze s tožnikovo, v vojni zadobljeno poškodbo glave, čeprav zdravniška komisija druge stopnje istočasno ugotavlja, da vzrok za nastanek demence Alzheimerjevega tipa ni znan. Tako iz izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje ne izhaja, na podlagi česa je zdravniška komisija ugotovila, da ni neposredne vzročne zveze med tožnikovo vojno poškodbo glave in demenco. Skrbnik tožnika pa niti zdravniški komisiji prve stopnje, niti zdravniški komisiji druge stopnje, ni imel možnosti predstaviti dejstev in dokazov, ki se nanašajo na pretrpljene psihične travme in tragične dogodke tožnika. Tožnika je dne 10.10.2008 od 5-ih zdravnikov, članov zdravniške komisije „pregledal“ le en član, specialist splošne medicine in ne specialist nevropsihiater, ki je bil tudi član drugostopne komisije, skrbnik tožnika pa na ta pregled ni bil vabljen. Izvid in mnenje zdravniške komisije druge stopnje z dne 10. 10. 2008 je tožnik kot težji psihični bolnik z demenco Alzheimerjevega tipa celo moral podpisati, čeprav je že celo leto 2008 nesposoben za samostojno življenje in potreben stalnega nadzora in stalne pomoči za normalno življenje. Ker zdravniška komisija druge stopnje ugotavlja, da vzrok za nastanek demence Alzheimerjevega tipa ni znan, vsekakor obstaja utemeljen dvom v izvid in mnenje tako zdravniške komisije prve, kot zdravniške komisije druge stopnje, ki ne upoštevata dejstva, da obstaja dvom o vzroku nastanka stanja demence Alzheimerjevega tipa in da tako ni moč z gotovostjo trditi, da ni povezave med trenutno tožnikovo boleznijo in njegovo priznano vojno invalidnostjo. Tožnik kot vojni invalid in kot težji psihiatrični bolnik neogibno potrebuje stalno nadzorstvo, zato je upravičen do dodatka za pomoč in strežbo po 6. odstavku 25. člena ZVOJI. Tožnik sodišču predlaga, da po izvedenih dokazih odloči tako, da odločbo upravne enote v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve spremeni tako, da ugotovi, da je tožnik kot vojni invalid, ki kot težji psihiatrični bolnik potrebuje stalno nadzorstvo, ob upoštevanju 5. in 6. odstavka 25. člena ZVOJI upravičen do dodatka za pomoč in strežbo II. stopnje po ZVojI od 1. 5. 2008 dalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da se odločba upravne enote v zvezi z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve odpravi in vrne v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po izvedenem ugotovitvenem postopku na drugi stopnji prišla do zaključka, da je tožniku mogoče priznati dodatek za pomoč in postrežbo II. stopnje v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pri odločitvi je upoštevala oba obrazložena izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije druge stopnje, zato ju je v celoti sprejela. V svoji odločbi je tudi ustrezno obrazložila potek pritožbenega postopka. Predlaga, da sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka na tožbene navedbe sploh ni odgovorila, da je njen odgovor na tožbo le pavšalen in temelji na tem, da je pri svoji odločitvi upoštevala izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije. Ni se izjasnila o v tožbi očitanih kršitvah postopka, tako glede sestave zdravniške komisije kot tudi njenega postopanja s tožnikom. Dne 21. 4. 2009 je zdravniška komisija izdala izvid in mnenje brez neposrednega pregleda tožnika. Tožena stranka se tudi ni izjasnila v zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem, niti ne o napačni uporabi materialnih predpisov.

K 1. točki izreka : Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožniku, vojaškemu vojnemu invalidu 3. skupine, priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo II. stopnje po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Po določbi 1. odstavka 25. člena Zakona o vojnih invalidih (ZvojI ) je višina dodatka za pomoč in postrežbo odvisna od okoliščine, ali je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba po kriterijih iz 23. člena tega zakona na podlagi izključno ali pretežno vojne invalidnosti ali na podlagi izključno ali pretežno druge invalidnosti.

Med strankama ni sporno, da je tožnik vojni invalid, kot tudi ne, da je dementen, zaradi česar je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo. Sporno tudi ni, da se tožnikovo zdravstveno stanje po vojni poškodbi glave upošteva kot vojna invalidnost, ocenjena z 90% vojno invalidnostjo; sporno pa je ali se tudi demenca Alzheimerjevega tipa upošteva kot posledica vojne poškodbe, zaradi česar je posledično sporna tudi višina dodatka za pomoč in postrežbo.

Po proučitvi zadeve sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa preuranjena. Prvostopenjski organ se je strinjal z ugotovitvami zdravniške komisije prve stopnje, da je tožniku potrebna pomoč in postrežba zaradi demence, to je na podlagi izključno druge invalidnosti. Na tej dejanski podlagi je zaključil, da je treba uporabiti določbo 3. odstavka 25. člena ZVojI, po kateri se dodatek za pomoč in postrežbo zagotavlja v višini po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, če je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba na podlagi izključno ali pretežno druge invalidnosti. Ni pa ugotavljal in tudi ne ugotovil ali je tožnikova demenca v vzročni zvezi z vojno poškodbo. Te pomanjkljivosti tudi tožena stranka, ki je pritožbo tožnika zavrnila, ni odpravila, čeprav je ugotovila, da iz zdravniškega izvida in mnenja zdravniške komisije druge stopnje izhaja, da vzrok demence ni znan. To pa po mnenju sodišča pomeni, da vojna poškodba ne izključuje nastanka demence, zaradi česar tožnik utemeljeno opozarja na določbo 6. odstavka 25. člena ZVojI, da v primeru, ko je vojnemu invalidu potrebna pomoč in postrežba tako na podlagi vojne invalidnosti, kot tudi na podlagi druge invalidnosti, pripada vojnemu invalidu dodatek za pomoč in postrežbo tiste stopnje in v tisti višini, ki je za vojnega invalida ugodnejša. Po presoji sodišča je tako v obravnavanem primeru odločilna okoliščina, ali se tožnikova demenca lahko upošteva kot posledica vojne poškodbe. Ta bistvena okoliščina po mnenju sodišča do sedaj ni bila zadosti razčiščena, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in iz tega razloga tudi ni mogoče preizkusiti ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

V ponovnem postopku bo torej moral prvostopenjski organ razčistiti že navedeno odločilno dejansko okoliščino obravnavane sporne zadeve.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in odločbo prvostopenjskega organa na podlagi 2. in 4. točke 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek. Ker je tožnik smiselno predlagal tudi, da sodišče opravi glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K drugi točki izreka: Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu s 3. določilom 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, v nadaljevanju Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in tožnik v postopku ni imela pooblaščenca.