Jedro

Tožnik je imel možnost tudi po 15. 3. 2016 pokazati svojo mejo, kar je namen mejne obravnave na terenu oziroma pred sodiščem izkazati, da je prava meja drugačna od pokazane. Sodišče torej meni, da pritožba z dne 14. 3. 2016 ni bila ovira za izdajo izpodbijane odločbe. Neudeležba tožnika na mejni obravnavi dne 15. 3. 2016 pa tudi ne razlog za zavrnitev elaborata ureditve meje po četrtem odstavku 35. člena ZEN.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je odločila, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira meja (del meje) parcel 304, 305/1, 305/2, 306 in 310/2 s sosednjimi parcelami 309/3, 310/1, 318/1, 323, 324/1, 324/2, 677/1 in 684 (1. točka izreka), da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga k temu aktu (2. točka izreka) ter da stroškov postopka ni (3. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da so stranke A. A., B. B., C. C., D. D. in E. E., ki v tem upravnem sporu nastopajo kot stranke z interesom, vložile zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje v izreku navedenih parcel. Zahtevi je bil priložen ustrezen elaborat. Kot stranka je v postopku sodeloval tudi tožnik kot lastnik oziroma upravljavec parcel 304, 305/1, 305/2, 306 in 310/2, ki se mejne obravnave dne 15. 3. 2016 ni udeležil in tudi ni podpisal izjave o strinjanju s potekom predlagane meje. Prvostopenjski organ je v skladu z drugim odstavkom 36. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) štel, da je izkazano tožnikovo strinjanje s potekom predlagane meje, saj se v roku 15 dni od vročitve vabila k izjavi ni izjavil o poteku predlagane meje, kljub temu da mu je bilo vabilo pravilno vročeno in je bil v njem opozorjen na pravne posledice. Tožnik je dne 13. 3. 2016 pri Območni enoti Ljubljana vložil pritožbo oziroma zahtevo za razveljavitev postopka, ker ni bil pravočasno vabljen na teren. Območna enota Ljubljana pritožbe ni posredovala prvostopenjskemu organu, zato je tožnik dne 10. 8. 2016 pri njem ponovno vložil pritožbo, v kateri je dodatno navedel, da meritve niso izdelane v skladu z ZEN in da ni dobil vseh prilog v zadevi. Geodetsko podjetje je 23. 9. 2016 nadaljevalo z mejno obravnavo, vendar tožnik vabila, poslanega s priporočeno pošiljko, ni dvignil in je bila vrnjena geodetskemu podjetju. Na podlagi dodatnega poziva s strani prvostopenjskega organa je tožnik podal izjavo, da se ne strinja z mejo, ki jo je geodetsko podjetje prikazalo na mejni obravnavi, in da je bil na slednjo nepravilno oziroma nepravočasno vabljen. Geodetsko podjetje je dne 1. 10. 2018 ponovno želelo opraviti mejno obravnavo, vendar se tožnik vabilu, ki mu je bilo pravilno vročeno, ni odzval, zato ga je prvostopenjski organ ponovno povabil k izjavi o poteku predlagane meje. Tožnik je ponovno izjavil, da se s potekom meje ne strinja. Dne 17. 4. 2019 je prvostopenjskemu organu poslal dokazilo o uvedbi sodnega postopka za ureditev meje, zato je organ dne 25. 11. 2019 izdal sklep o prekinitvi postopka evidentiranja urejene meje. Prvostopenjski organ je po prejemu dopisa s strani nepravdnega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani, da je bil nepravdni postopek pravnomočno ustavljen, nadaljeval postopek evidentiranja urejene meje in odločil, da se kot urejena evidentira predlagana meja.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da mu je prvostopenjski organ v upravnem postopku nepravilno vročal vabila, kar je ugotovila tudi upravna inšpektorica Ministrstva za javno upravo, s tem pa mu je bila kršena pravica do enake zakonite obravnave v postopku. Navaja, da je v zvezi s tem pritožbenim razlogom vložil pritožbo pri organu, vendar slednji o pritožbi sploh ni odločil. Ugovarja tudi, da ga organ ne bi smel napotiti na sodno določitev meje, saj bi moral pred tem odločiti o njegovi pritožbi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravne spise v zadevi.

5. Stranka z interesom B. B. v odgovoru na tožbo navaja, da ni več solastnica parcel na naslovu ..., saj je svoj delež podarila svojemu možu, F. F. Navaja, da želi tožnik s svojim ravnanjem zavlačevati postopke in da so z njim že večkrat neuspešno poskusili skleniti dogovor.

6. Stranka z interesom C. C. v odgovoru na tožbo navaja, da zaradi tožnikovega ravnanja krajani ... ne morajo dostopati do ceste, ki je v javni uporabi že od leta 1943. Navaja, da je bil upravni postopek izpeljan korektno in da so se z izvedenimi meritvami strinjali vsi mejaši, razen tožnik.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet upravnega spora je odločba o evidentiranju urejene meje, ki jo je upravni organ izdal po pravnomočno končanem sodnem postopku določitve meje, na katerega je bil napoten tožnik. Ker je bil sodni postopek ureditve meje ustavljen, se je kot urejena meja evidentirala predlagana meja.

9. Tožnik ugovarja nepravilni vročitvi vabila na mejno obravnavo 15. 3. 2016, na katerega je vložil pritožbo 14. 3. 2016 in nanjo ni dobil odgovora, navedena pritožba pa bi morala biti ovira za izdajo izpodbijane odločbe. Vendar je navedeno v obravnavani zadevi nerelevantno, saj je bil tožnik vabljen še na mejno obravnavo 23. 6. 2016 in 1. 10. 2018, in šele nato je bila pri organu razpisana ustna obravnava 19. 3. 2019, na kateri je bil, v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZEN pozvan, da v roku 30 dni sproži sodni postopek ureditve meje pred pristojnim sodiščem. Odločitev pred pristojnim sodiščem pa je narekovala izpodbijano odločbo. Tožnik je torej imel možnost tudi po 15. 3. 2016 pokazati svojo mejo, kar je namen mejne obravnave na terenu oziroma pred sodiščem izkazati, da je prava meja drugačna od pokazane. Sodišče torej meni, da pritožba z dne 14. 3. 2016 ni bila ovira za izdajo izpodbijane odločbe. Neudeležba tožnika na mejni obravnavi dne 15. 3. 2016 pa tudi ne razlog za zavrnitev elaborata ureditve meje po četrtem odstavku 35. člena ZEN.

10. Tožnik se sklicuje na ostale bistvene kršitve, ki naj bi jih ugotovila inšpektorica Ministrstva za javno upravo. V zvezi s tem sodišče tožniku odgovarja, da je v skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) dolžan v tožbi navesti zakaj toži in le navedene ugovore sodišče presoja in nanje odgovarja.

11. Tožnik navaja, da je po prejemu obvestila Inšpektorata za javno upravo dne 12. 12. 2019 ugotovil, da se datumi gledajo v poštni knjigi kot navadne pošiljke in ne priporočene, kjer se datum vročitve šteje od prejema pošiljke ter da bi verjetno, če bi obravnavali pritožbo na upravni del postopka, odgovorna oseba odkrila, da ni bil pravilno vabljen. S tem svojim ugovorom pa je tožnik tako nedoločen, da ga sodišče ne more obravnavati. Tožnik bi moral navesti, na katero obravnavo v postopku (mejno ali ustno obravnavo) ni bil pravilno vabljen in zakaj. Kolikor pa se navedeno nanaša na mejno obravnavo 15. 3. 2016, mu je bilo odgovorjeno v uvodnem odstavku.

12. Nadalje tožnik navaja: "Glede ustne obravnave sem se izjasnil, da se mora najprej odločiti o nepravilnosti vabljenja in zakonite mejne obravnave na terenu. Kasnejša vabila, kjer sem vabiljen sam jaz, niso v skladu z zakonom (ni mejna obravnava, če je vabljena samo ena stranka od 13 ih)". Kolikor se pri tem tožnik sklicuje na ustno obravnavo z dne 19. 3. 2019, in pred tem izvedeni mejni obravnavi z dne 23. 9. 2016 in 1. 10. 2018, je ugotoviti, kot je navedel že drugostopenjski organ v zvezi z mejno obravnavo 23. 9. 2016, da tožnik vabila ni dvignil, vabljen je bil pravilno le on kot dedič pok. G. G., enako pa je bil pravilno vabljen na mejno obravnavo 1. 10. 2018. 13. Nejasen je tožnik z ugovorom, da se na sodni določitvi mejne obravnave ne obravnava upravni del postopka in pravilnost uporabe členov ZUP-a in ZEN-a. S sodno določitvijo meje bi imel tožnik možnost, da izkaže, da je predlagana meja, s katero se ni strinjal in je bila pokazana na mejnih obravnavah, napačno ugotovljena. Da mu v napotitvi na sodni postopek ni bilo razloženo, da se v sodnem postopku ne obravnava zakonitost upravnega dela ZUP in katastrskih zakonov, ni razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe.

14. Pavšalen in nejasen je tudi z navedbo, da na navedbe dveh strank v odločbi druge stopnje ni dobil možnosti odgovora po ZUP niti mu ni bil predložen dokaz št. 28. Kolikor s tem meni, da ni dobil možnosti za odgovor na odgovor na njegovo pritožbo, to ne pomeni kršitve določb postopka in je organ druge stopnje lahko o pritožbi odločil, ne da bi odgovora na pritožbo predhodno poslal tožniku.

15. V vlogi z dne 19. 4. 2021 tožnik navaja, da ni dobil odločbe z dne 3. 9. 2020 (izpodbijana odločba), čemur pa sodišče ne more slediti, saj iz upravnega spisa jasno izhaja, da je tožnik zoper to odločbo vložil pritožbo, o kateri je odločil drugostopenjski organ z odločbo z dne 28. 2. 2021. 16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glavne obravnave sodišče ni opravilo, ker so se ji stranke v skladu s 279.a členom Zakona o pravdnem postopku odpovedale.