Jedro

Delovanje tožnika kot člana uprave dovolj jasno sledi iz sklenjenih pogodb in izdanih računov, od katerih se trije celo nanašajo na nagrado za poslovodenje. Ker je tožnik dejansko opravljal funkcijo člana uprave, je pravilna izpodbijana odločitev, to je obdavčenje opravljenih storitev kot osebnih prejemkov tožnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 05 00708 1 z dne 22. 6. 2010, je Davčni urad Velenje kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril dohodnino za leto 2001 v znesku 45.988,79 EUR, navedel, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom odmerjenimi oziroma obračunanimi akontacijami dohodnine v višini 27.327,76 EUR, znaša 18.661,03 EUR ter da je bilo po odmerni odločbi št. 05 00708 0 z dne 20. 6. 2002 tožniku vrnjeno 1.042,83 EUR. Odločeno je, da mora tožnik po tej odmerni odločbi plačati 19.703,86 EUR, da je bila odmerjena obveznost v celoti poravnana dne 1. 4. 2010, s plačilom v višini 19.703,86 EUR po odpravljeni odločbi št. DT 05 00708 0 z dne 1. 3. 2010 in navedeno, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ najprej navaja, da je po tem, ko je bila tožniku dne 20. 6. 2002 izdana odločba o odmeri dohodnine za leto 2001, izvedel za podatke, ki bi utegnili vplivati na odmero dohodnine tožniku, ki jih nato navaja. Pri pravni osebi A. d.d., je bil namreč opravljen inšpekcijski pregled, v katerem je bilo ugotovljeno, da je ta družba z družbo B. d.o.o. sklenila Pogodbo o poslovodenju A., v kateri se je družba B. d.o.o. zavezala, da bo družbi A. d.d. zagotovila storitve poslovodnih delavcev. Predmet pogodbe naj bi bile tudi storitve tožnika kot člana uprave. Družba B. d.o.o. si je storitve tožnika (ki jih je posredovala družbi A. d.d.) zagotovila s pogodbo, sklenjeno z družbo C. d.o.o., ki je na podlagi te pogodbe tudi prejemala plačilo za posredovane storitve. Prvostopenjski organ je iz navedenega sklepal, da so plačila za opravljene storitve tožnika kot člana uprave, izvedena družbi B. d.o.o. s strani družbe A. d.d., dejansko plačila fizični osebi - tožniku za opravljene storitve. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik kot član uprave za plačilo stroškov, povezanih z opravljanjem svojih storitev (večinoma plačilo gostinskih storitev), uporabljal plačilne kartice, katerih nosilec in plačnik je bila družba A. d.d.. Vse stroške, nastale na tak način, je poravnala neposredno ta družba in jih evidentirala v poslovnih knjigah, kjer so bili specificirani tudi posamezni uporabniki. Teh prejemkov pa tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2001 ni napovedal. Prvostopenjski organ je zato tožniku po uradni dolžnosti izdal sklep o obnovi postopka, št. 401-46/2003 1 40 16 01 z dne 5. 8. 2003, ki je postal pravnomočen. V obnovljenem postopku je bila nato tožniku izdana odločba, št. DT 05 00708 0 z dne 1. 3. 2010, ki je bila s strani drugostopenjskega organa zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev pravil postopka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek (odločba št. DT-499-01 -185/2010 z dne 29. 4. 2010).

Pred izdajo odločbe v ponovnem postopku je prvostopenjski organ tožnika povabil, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Tako je prvostopenjski organ tožnika na ustni obravnavi seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda glede poslovanja družbe A. d.d. ter s kronološkim potekom dogodkov ter pridobljeno dokumentacijo. Tožnik je nato izjavil, da je podpisal pogodbo samo z družbo B. d.o.o., kateri je tudi izstavljal račune za plačane storitve in da je plačilo za storitve - svetovanje, prejemal izključno od družbe B. d.o.o.. Za opravljene storitve je prav tako odgovarjal družbi B. d.o.o.. Izjavil je še, da nikoli ni bil član uprave, oziroma podpredsednik uprave ali prokurist A. d.d., kar je razvidno iz izpisa sodnega registra. Na zahtevo prvostopenjskega organa je tožnik dne 1. 6. 2010 predložil račune, ki jih je družba C. d.o.o. izdajala družbi B. d.o.o. za opravljene storitve, od Posebnega davčnega urada Ljubljana pa so bili pridobljeni računi, izdani s strani družbe C. d.o.o.. Na ustni obravnavi dne 1. 6. 2010 je bilo ob primerjavi računov (prejetih s strani tožnika in Posebnega davčnega urada Ljubljana) ugotovljeno, da se popolnoma ujemajo (str. 5 in 6 izpodbijane odločbe). Prvostopenjski organ je nato pojasnil, da je bila Pogodba o poslovodenju A. d.d. sklenjena z namenom izogibanja plačila davkov in prispevkov od osebnih prejemkov. Čeprav pogodba sama po sebi ni nezakonita, je davčno nedopustno, da je bilo zaradi neposrednega plačevanja bruto zneska plačila za opravljene storitve poslovodenja družbe A. d.d. družbi B. d.o.o., plačanih premalo davkov in prispevkov, saj je bil s tem kršen javni interes.

Glede navedbe tožnika, da je prejemal plačilo za storitve od družbe B. d.o.o., ter da nikoli ni bil član uprave A. d.d., pojasni, da so bili poslovni dogodki presojeni po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo. Iz vsebine računov, izdanih s strani družbe C. d.o.o. družbi B. d.o.o. izhaja, da so bila zaračunana naročena dela po Pogodbi o svetovanju in poslovodenju z dne 1. 11. 2000 pri izdelavi programa prestrukturiranja za A. d.d. za področje proizvodnje, logistike in nabave ter računi za bonus (nagrado ob uspešnem poslovanju). Zato po oceni prvostopenjskega organa neto prejemek za poslovodenje v višini 16.990,230,00 SIT predstavlja neto prejemek tožnika po določbi 3. alinee 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/95, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96, 68/96, 82/97, 87/97 76/98, 1/99 in 36/99, v nadaljevanju ZDoh)l. Po določbi 4. alinee 1. odstavka 16. člena ZDoh je namreč osnova za davek od osebnih prejemkov vsak posamezni bruto prejemek iz 3. alinee 1. odstavka 15. člena tega zakona, izplačan v denarju, bonih ali v naravi, z vštetimi povračili stroškov, zmanjšan za normirane stroške v višini 10 %. V skladu z 118. članom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 in 97/01, v nadaljevanju ZDavP) se v primeru, da davčni organ ne more ugotoviti višine bruto prejemka oziroma dohodka, izplačani prejemek oziroma dohodek šteje za neto prejemek in se davek obračuna od bruto osnove. Bruto osnova se ugotovi na podlagi preračunane stopnje.

Prvostopenjski organ je od Posebnega davčnega urada Ljubljana pridobil tudi račune, izdane s strani D., iz katerih izhajajo zneski za plačilo stroškov članov uprave v zvezi z delom pri A. d.d., ki so uporabljali plačilne kartice, katerih nosilec in plačnik je bil A. d.d.. Stroški so bili v poslovnih knjigah evidentirani po obračunih D., na katerih so specificirani posamezni uporabniki. Stroški, ki jih fizične osebe povzročijo s svojim delom in jih nato zaračunavajo naročniku, so predmet obdavčitve. V obravnavanem primeru gre za večinoma stroške gostinskih storitev (tabela za tožnika se nahaja na 7. str. izpodbijane odločbe). Tožnik je na ustni obravnavi dne 1. 6. 2010 račune potrdil in navedel, da je gostil poslovne partnerje. Nadalje je navedeno, da ob neto prejemku iz naslova poslovodenja v višini 16.990.230,00 SIT, znaša bruto prejemek tožnika 21.922.493 SIT, storitve plačane s strani D. pa neto 83.026,00 SIT oziroma bruto 108.419,00 SIT, kar skupaj znaša 22.030.912 SIT. V nadaljevanju pa je izveden obračun dohodnine za tožnika za leto2001 ob upoštevanju ugotovitev ter podatkov iz napovedi tožnika.

Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance RS kot drugostopenjski organ (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-299/2010-2 z dne 29. 10. 2010 delno ugodilo, tako, da je v izrek dodalo nov odstavek, ki se glasi: "Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. 05 00708 0 z dne 20. 6. 2002 o odmeri dohodnine za leto 2001 se odpravi in se nadomesti s to odločbo", v ostalem pa je pritožbo zavrnilo. Drugostopenjski organ nato povzame vsebino pritožbe in obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa ter poudari, da je izpodbijano odločbo preveril iz pritožbenih razlogov ter tudi iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP). Ugotovil je, da je pritožba delno utemeljena, a iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik, kar tudi pojasni. Pojasni tudi razloge za presojo, da je izpodbijana odločba v ostalem pravilna in zakonita. Ugotavlja, da je bila tožniku dana možnost, da se izjasni o ugotovitvah. V zvezi z ugovori, da je prvostopenjski organ tožnika samovoljno proglasil za člana uprave družbe A. d.d., čeprav s to družbo ni sklenil pogodbe o poslovodenju in je zgolj opravljal svetovalno funkcijo E.E., se sklicuje na podatke iz listin upravnih spisov, zlasti pa na zapisnik 1. redne seje nadzornega sveta družbe A. d.d. z dne 18. 4. 2000 ter Pogodbo o poslovodenju A. med družbami A. d.d., F. d.o.o. in B. d.o.o. z dne 18. 4. 2000. V omenjeni pogodbi je bilo dogovorjeno tudi nadomestilo za opravljanje storitev poslovodnih delavcev, in sicer za direktorja oziroma predsednika uprave ter prokurista v višini 17.500 DEM, za ostale člane poslovodne ekipe pa po 14.000 DEM mesečno. Dne 1. 11. 2000 je bila med družbo C. d.o.o., ki jo zastopa tožnik kot direktor in družbo B. d.o.o. sklenjena Pogodba o svetovanju, katere predmet so bile storitve tožnika na področju svetovanja in poslovodenja, ki jih bo opravljal kot izpolnitveni pomočnik družbe B. d.o.o.. V navedeni pogodbi je bila tožniku prvenstveno določena naloga vodenja proizvodne, logistične in nabavne funkcije v A. d.d. na podlagi sklenjene Pogodbe o poslovodenju med A. d.d. in B. d.o.o.. Določeno je bilo mesečno nadomestilo v višini 12.000 DEM. Drugostopenjski organ poudari, da je bila Pogodba o poslovodenju A. z dne 18. 4. 2000 sklenjena pravilno in tako pogodba družbo A. d.d. zavezuje. Prav tako pa zavezuje družbo B. d.o.o., saj jo je v njenem imenu podpisal njen direktor E.E.. Res je, da tožnik k pogodbi ni dal soglasja oziroma neposredne pritrditve ter ni bil neposredno udeležen na seji nadzornega sveta, na kateri je bil predlagan za člana uprave, vendar pa je svoj pristanek k članstvu v upravi dal posredno - s tem, ko se je v Pogodbi o svetovanju z dne 1. 11. 2000 izrecno skliceval na opravljanje nalog iz Pogodbe o poslovodenju A. z dne 18. 4. 2000. Prav tako pa je iz opisa nalog razvidno, da naj bi naloge vsebovale vodenje funkcije v A. d.d.. Predmet pogodbe o poslovodenju A., na katero se sklicuje Pogodba o svetovanju z dne 1. 11. 2000, je zgolj opravljanje poslovodstva, dogovorjene niso nikakršne druge storitve (npr. storitve svetovanja izven opravljanja funkcije poslovodstva). Poleg tega je z omenjeno Pogodbo tožniku za opravljanje njegovih storitev določen točno določen resor (proizvodnja, logistika in nabava), kar se ujema z enim od petih področij, ki naj bi jih zapolnili poslovodni delavci kot izpolnitveni pomočniki na podlagi Pogodbe o poslovodenju A. Drugostopenjski organ se nato sklicuje na določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS, št. 29/78, 39/85 in 57/89, v nadaljevanju ZOR), ki je še veljal v letih 2000 in 2001, in sicer na na 29. in 88. člen. Poudari, da je tožnik dejanje družbe B. d.o.o. glede sklenitve Pogodbe o poslovodenju naknadno odobril, ko je preko družbe C. d.o.o. pristopil k Pogodbi o poslovodenju A. in pogodbeno obljubil opravljanje vodilne funkcije. Da se je tožnik zavedal, da opravlja poslovodno funkcijo v družbi A. d.d. je mogoče razbrati iz računov, ki jih je družba C. d.o.o. izstavljala družbi B. d.o.o. za opravljene storitve, saj so bili računi izstavljeni za opravljene storitev po Pogodbi o svetovanju in poslovodenju. Nadalje so bili trije računi (z dne 24. 7. 2001, 24. 8. 2001 in 17. 9. 2001) izstavljeni z namenom zaračunavanja dogovorjene nagrade v treh delih ob uspešnem poslovodenju A. v letu 2000. Če tožnik funkcije poslovodenja ne bi opravljal, tudi ne bi mogel biti udeležen v izplačilu nagrade, ki je (po opisu sodeč) rezervirana za poslovodstvo družbe. Tožnikovo delo v poslovodstvu A. d.d. potrjujeta tudi računa št. 01/2003 z dne 31. 1. 2003 in št. 13/2002 z dne 27. 12. 2002. Tožnikove ugovore pa je mogoče zavrniti tudi z dejstvom, da je uporabljal plačilno kartico D., katere neposredni plačnik je bila družba A. d.d. (tej ugotovitvi tožnik ne ugovarja). Drugostopenjski organ je pri preverjanju pritožbenih navedb opravil tudi spletne poizvedbe (brskalnik Google), kjer je ugotovil, da je bilo splošno mnenje javnosti (izhajajoč iz navedb v dnevnem časopisju), da je tožnik član uprave A. d.d.. Z ostalimi člani uprave pa je naveden tudi kot ustanovitelj fundacije A. Drugostopenjski organ nato zaključi, da je tožnik v letu 2001 opravljal funkcijo podpredsednika uprave družbe A. d.d., zato je potrebno izplačila, ki jih je družba A. d.d. plačala za njegove storitve, obravnavati kot osebne prejemke tožnika in je utemeljena odločitev, da se v davčno osnovo za odmero dohodnine vključi tudi prejemke iz naslova pogodbenih poslov in uporabe plačilne kartice v skupni višini 22.030.912 SIT.

Nadalje pojasnjuje, da je vpis zastopnika gospodarske družbe v sodni register deklaratorne in ne konstitutivne narave ter se, glede davčne obravnave izplačil, sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, po katerem, ob pravilni razlagi materialnega prava, obravnavana izplačila sodijo med poslovodjeve osebne prejemke, ki so obdavčeni po ZDoh, ne glede na to, kdo jih prejme, že na podlagi ugotovitve obstoja korporacijsko pravnega razmerja med poslovodjo in družbo izplačevalko (sodba opr. št. X Ips 973/2006 z dne 22. 12. 2009 in sodba opr. št. X Ips 663/2008 z dne 15. 7. 2010).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in prvostopenjsko odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi najprej povzema vsebino odločbe in vztraja pri navedbi, da ni nikoli opravljal funkcije poslovodje v A. d.d.. Nadzorni svet je sicer tožnika imenoval za člana uprave, vendar pa tožnik te funkcije ni nikoli sprejel. Za imenovanje, kot poseben korporacijski akt, je poleg sklepa pristojnega organa potrebno še soglasje imenovanega člana. Na seji nadzornega sveta ni bil prisoten, soglasja pa tudi ni dal kasneje, zato korporativne posledice imenovanja na funkcijo niso nastale. Soglasja tudi ni izrazil s konkludentnimi dejanji, kot to navaja tožena stranka. Določbe pogodb o svetovanju in poslovodenju tožena stranka razlaga izven konteksta, v nasprotju s pogodbeno voljo strank in z namenom, iz katerega je bila pogodba podpisana. Namen pogodbe o svetovanju z dne 1. 11. 2000 je bil v opravljanju svetovalnih storitev za družbo B. d.o.o., in sicer pri vodenju proizvodne, logistične in nabavne funkcije. Družba C. d.o.o. je nastopala le kot svetovalec in ni opravljala del poslovodenja. Tožnik družbe A. d.d. ni nikoli predstavljal ali zastopal, kar je po določbah ZGD naloga poslovodje. Opravljal je naloge svetovanja pri izdelavi programa prestrukturiranja za A. d.d. za področje proizvodnje na podlagi Pogodbe o svetovanju z dne 20. 10. 2000 in naloge svetovanja pri uvedbi sprememb v delovni proces na podlagi pogodbe o svetovanju z dne 1. 11. 2010. Volja pogodbenih strank ni bila vodenje poslov družbe, temveč nudenje podpore pri uvajanju sprememb, ki bodo pomagale izboljšati učinkovitost dela v A. To je tožnik večkrat pojasnil že med postopkom, pa tožena stranka teh navedb ni upoštevala niti ni preverila njihove resničnosti. Do takšnih ugotovitev bi tožena stranka morala priti že pri inšpekcijskem pregledu pri družbi A. d.d., saj takrat očitno ni našla nobenih dokumentov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnik deloval kot poslovodni organ. Če bi jih, bi te dokaze nedvomno navedla. Navedbe potrjuje tudi okoliščina, da je bil manager na podlagi 4. člena Pogodbe o poslovodenju upravičen tako do začetnega in mesečnega nadomestila, kot tudi do nagrade v deležu na dobičku, medtem ko tožnik do te premije po Pogodbi o opravljanju storitev z dne 1. 11. 2000 ni bil upravičen. To pa potrjuje tudi dejstvo, da je bila Pogodba o poslovodenju sklenjena že 18. 4. 2000, medtem ko je tožeča stranka prvo pogodbo o svetovanju sklenila šele 20. 10. 2000 in drugo 1. 11. 2000, ko jo je manager prosil za pomoč. Povabilo k sodelovanju je tožnik dobil zaradi strokovnega znanja, kar je, kot direktor družbe C. d.o.o., tudi sprejel. Zato je bila šele šest mesece po imenovanju podpisana pogodba med managerjem in družbo C. d.o.o., predmet pogodbe pa so bile storitve svetovanja.

Tožnik tudi meni, da je bilo ravnanje drugostopenjskega organa, ko je v pritožbenem postopku na spletnem brskalniku Google preverjal navedbe organa prve stopnje, nezakonito. Meni, da ni podlage za to, da se po že zaključenem postopku davčnega nadzora ponovno opravljajo dejanja nadzora, ter da zato drugostopenjski organ ne bi smel izvajati novih dokazov v breme tožnika. Ker je to storil, je kršil načelo zakonitosti v davčnih zadevah. Izvajanje dodatnih dokazov poleg tega še kaže, da drugostopenjski organ ni bil prepričan v razloge izpodbijane odločbe in da torej dejansko stanje ni ugotovljeno z gotovostjo. Mnenje, ki ga je pridobil, pa tudi sicer ni relevantno, saj gre za posplošeno mnenje javnosti, ki ga ni mogoče uporabiti za presojo dejanskega stanja. Ker dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno, je bilo kršeno načelo materialne resnice. Posledično je bil uporabljen napačen materialni predpis in kršeno načelo zakonitosti v upravnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sklep o tem, da je tožnik dejansko opravljal funkcijo člana uprave in ne samo svetovalca, temelji predvsem na položaju, kakršnega je po lastnih predstavah imel tožnik sam. Družba C. d.o.o. je namreč izdajala družbi B. d.o.o. račune za poslovodenje in v določenih računih tožnika imenovala za podpredsednika uprave A. d.d.. Ob nastopu funkcije na novem delovnem mestu je tožnik sam navedel, da je bil član uprave A. d.d.. Tožnikovo zatrjevanje, da je bil zgolj svetovalec, je zato neverodostojno. Glede tožbenih navedb o dodatnem pridobivanju dokazov pa tožena stranka meni, da lahko odpravi morebitne nejasnosti v obrazložitvi odločbe prve stopnje ter na podlagi naknadnega preverjanja dejstev obrazložitev tudi dopolni. Pri tem poudarja, da je naknadno pridobila le izjave tožnika samega in torej dokaze, ki so tožniku poznani. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v odgovoru odgovor na tožbo v celoti prereka in vztraja pri navedbah v tožbi.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 5. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 125/08 8 in 85/09, v nadaljevanju ZDavP-2) je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev in s tem zasledovati načelo materialne resnice, ki velja ne le v davčnem temveč nasploh v upravnem postopku. To pa še ne pomeni, da se mora resnično stanje stvari ugotoviti s stopnjo popolne gotovosti. Za to, da se pride do materialne resnice, zadostuje nižja stopnja zavesti, to je prepričanje, ki izključuje dvom o kakšni zmoti in do katere se lahko pride na podlagi izvedenih dokazov in splošno priznanih pravil o logičnem sklepanju, ki ustvarijo prepričanje o resničnosti določenega dejstva. Prav na takšen način pa je bilo odločeno v obravnavanem primeru. Zato ni utemeljen tožnikov očitek v pripravljalni vlogi, da v konkretnem primeru ni bilo odločeno s stopnjo gotovosti in da zato ni bilo upoštevano načelo materialne resnice.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o nezakonitem izvajanju dokazov. Kot pravilno navaja že drugostopenjski organ v odgovoru na tožbo, je pritožbeni organ po določbah ZUP, ki se v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno, pooblaščen za to, da sam dopolni postopek in odpravi morebitne pomanjkljivosti odločbe prve stopnje (251. člen ZUP). Drugačnih določb oziroma celo prepovedi, ki bi v tem pogledu veljale v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ZDavP-2 ne vsebuje. Drugostopenjski organ je zato lahko izvajal dokaze in dopolnil obrazložitev izpodbijane odločbe. Ker je pri tem ugotavljal dejstva, ki jih je šteti za splošno znana, tudi ni prekršil pravice tožeče stranke, da se o (novih) ugotovitvah izjavi in torej ni bistveno kršil pravil davčnega postopka.

Izpodbijana odločitev pa je po presoji sodišča pravilna tudi po vsebini. Sodišče se strinja z odločitvijo in razlogi za izpodbijano odločitev in se zato, glede na pooblastilo iz 71. člena ZUS-1, sklicuje na obrazložitev izpodbijane in zlasti drugostopenjske odločbe, v kateri drugostopenjski organ obširno in prepričljivo utemelji izpodbijano odločitev ter hkrati odgovori na vse pritožbene navedbe, ki so v bistvenem enake tožbenim. Tudi v tožbi namreč tožnik, enako kot v pritožbi, trdi in vztraja, da v A. d.d. nikoli ni opravljal poslovodne funkcije oziroma funkcije člana uprave. Drugače izhaja iz zapisnika seje nadzornega sveta z dne 18. 4. 2000 in iz vsebine pogodb, sklenjenih med A. d.d. in družbo B. d.o.o., ter to družbo in družbo C. d.o.o., ki jo je zastopal tožnik kot direktor ter nenazadnje iz računov, ki jih je za opravljene storitve izstavljala družba C. d.o.o.. Zaradi tega je tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, utemeljeno sklepanje, da so storitve, ki jih je sicer nesporno opravil tožnik, sodile v sklop opravljanja funkcije člana uprave, imenovanega za področje proizvodnje, logistike in nabave ter da niso bile opravljene zgolj kot storitve svetovanja družbi B. d.o.o. oziroma A. d.d.. Takšen zaključek dovolj jasno in logično utemelji predvsem drugostopenjski organ v svoji odločbi. Pri tem pravilno poudarja, da pisno soglasje tožnika k sklepu nadzornega sveta ni bistveno, tako kot tudi ni bistven vpis člana uprave v sodni register. Bistveno je dejansko opravljanje poslovodne funkcije, to pa izhaja iz (listinskih) dokazil, ki so v upravnih spisih. Tožbene navedbe dejanskih ugotovitev in posledičnega sklepanja (o dejanskem stanju) ne omajejo. Predvsem ne drži tožbena trditev, da tožena stranka pogodbe razlaga izven konteksta, saj jih razlaga v skladu z njihovo vsebino ter pri tem utemeljeno upošteva še druge okoliščine, zlasti tiste, ki so pripeljale do njihove sklenitve in časovni potek dogodkov. Prav tako ne drži tožbena trditev, da tožena stranka ni presojala tožnikovih ugovorov med postopkom. Iz razlogov drugostopenjske odločbe jasno sledi, da jih je presojala, ni pa jih upoštevala, pri tem pa je navedla za to pravilne razloge, utemeljene na pregledanih listinah, zakonskih določbah (ZGD in ZOR) ter sodni praksi. Pri tem je (pravilno) ugotovila, da delovanje tožnika kot člana uprave dovolj jasno sledi iz sklenjenih pogodb in izdanih računov, od katerih se trije celo nanašajo na nagrado za poslovodenje. Zato še drugi dokumenti, ki jih zahteva tožnik, niso potrebni in se kot nerelevantno izkaže tudi sklicevanje na nagrado, do katere je bil po Pogodbi o poslovodenju A. d.d. upravičen (samo) manager, ne pa tudi člani uprave. Bistveno tudi ni, kdaj so bile sklenjene posamezne pogodbe, ne da bi se hkrati upoštevale tudi vse ostale okoliščine (vsebina pogodb, sklep nadzornega sveta in izstavljeni računi). Čim pa je tako in je tožnik dejansko opravljal funkcijo člana uprave, je pravilna tudi izpodbijana odločitev, to je obdavčenje opravljenih storitev kot osebnih prejemkov tožnika in to iz razlogov, ki jih vsebujeta obrazložitvi obeh davčnih odločb in ki jim tožnik kot takim niti ne ugovarja.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.