Jedro

Kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (natančneje kršitev pravice do izjave) je med drugim podana, če sodišče sodbo opre na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in se posledično do njih tudi nobena ni opredelila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 130867/2012 z dne 11. 9. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne; - v III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 344,65 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka mora toženi povrniti 309,09 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 130867/2012 z dne 11. 9. 2012 v prvem odstavku izreka za 1.319,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). V preostalem delu (za 773,14 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 274,18 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in zoper odločitev o pravdnih stroških (I. in III. točka izreka), se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je obrazložitev prvostopenjske sodbe v nasprotju s tistim, kar je tožena stranka navajala, oziroma, da je sodišče napačno štelo, da je tožena stranka priznala, da je podpisnik dobavnice - „Č.“, njen delavec, saj ni zatrjevala, da temu ni tako. S tem tožena stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe 2. odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je preraslo v kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Skladno s stališčem pravne teorije je namreč citirana kršitev (natančneje kršitev pravice do izjave) med drugim podana, če sodišče sodbo opre na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in se posledično do njih tudi nobena ni opredelila.(1)

6. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi bila oseba „Č.“ delavec tožene stranke. Navedla je zgolj, da je sporne pokrove predala delavcu tožene stranke. Takšne (pavšalne) navedbe je tožena stranka prerekala z ugovorom, da pokrovov ni prevzel noben od njenih delavcev. Izrecno je tudi navedla, da noben od njih ni podpisan na dobavnici, ki jo je v spis vložila tožeča stranka. Na podlagi takšnih ugovorov je breme konkretizacije trditev o tem kdo naj bi v imenu tožene stranke pošiljko sprejel (podpisal dobavnico) in kako je tožeča stranka vedela, da je šlo za delavca tožene stranke, prešlo na tožečo stranko. Ta pojasnil v tej smeri ni podala (vztrajala je zgolj pri prej citirani trditvi). Pritožba pravilno opozarja, da se toženi stranki zaradi tako pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke ni bilo potrebno opredeljevati do podpisa osebe „Č.“ in raziskovati, kdo bi to lahko bil. Ugotovitev sodišča, da bi morala izrecno navesti, da „Č.“ ni njen delavec, kljub dejstvu, da tožeča stranka nasprotnega ni zatrjevala, je napačna. Posledično je napačna tudi odločitev, da je bil prevzem spornih pokrovov s strani tožene stranke opravljen. Trditve, ki jih je tožeča stranka v zvezi s tem podala, so preveč pavšalne. Njen zahtevek zato že iz tega razloga ne more biti utemeljen.

7. Zaradi zgoraj opisane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Ker je pritožbeno sodišče kršitev, glede na njeno naravo lahko odpravilo samo, in ker je razpolagalo z zadostnimi podatki za odločitev o zadevi, je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek 354. člena ZPP).

8. V posledici opisane spremembe je spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka in odločilo o stroških pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka z zahtevkom v celoti propadla, mora toženi stranki povrniti tako pravdne stroške, nastale v postopku na prvi stopnji, kot pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče je slednje odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi in Zakon o sodnih taksah. Toženi stranki je v zvezi s postopkom na prvi stopnji priznalo 136,50 EUR nagrade za postopek, 126,00 EUR nagrade za narok in 20,00 EUR materialnih stroškov, vse z 22% DDV – skupaj torej 344,65 EUR.

9. Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške v višini 309,09 EUR (110,40 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV ter 150,00 EUR sodne takse).

10. Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni podrobneje opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o tem sporu odločil sodnik posameznik.

(1) J. Zobec in drugi: PRAVDNI POSTOPEK, ZAKON S KOMENTARJEM, 3. knjiga, str. 296