Jedro

Tožeča stranka je kot zavarovalnica plačala svojemu zavarovancu, družbi C. d.d., terjatev iz naslova škode na uničenem blagu, na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Prav ima sodišče prve stopnje, da gre za situacijo po 6. odst. 380. čl. ZOR, ki določa, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 48.117.979,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1995 do plačila ter ji povrniti stroške postopka. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 270.000,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zatrjuje, da se je sodišče pri presoji poteka zastaralnega roka za uveljavljanje regresnega zahtevka tožeče stranke oprlo na napačne določbe takrat veljavnega ZOR-a in zmotno ugotovilo, da je končni obseg škode bil znan dne 30.7.1990, ko je J. L. p.o. izdal zapisnik o uničenju havarirane soje, ker da naj bi oškodovanec že takrat imel realne, objektivne možnosti za uveljavljanje svojega odškodninskega zahtevka. Pri tem v celoti ignorira, da je med zavarovancem C. d.d. in D. N. S. kot zavarovalnico tekel pravdni postopek ravno zaradi ugotovitve obstoja in obsega škode, ki izvira iz vtoževanega škodnega dogodka samovžiga sojinih peletov (imenovanih tudi sojine tropine ali kosmiči), in ki bi jo morala kriti sedaj tožeča stranka po zavarovalni polici št. 120-32 z dne 1.11.1989 in št. 120-32 z dne 22.11.1989. V navedenem gospodarsko pravdnem sporu je višje gospodarsko sodišče v B. dne 14.8.1995 izdalo sodbo opr.št. PŽ, s katero je sedaj tožeči stranki D. N. S. naložilo plačilo zneska 1.582.780,40 Din z zakonskimi zamudnimi obrestmi tedanjemu tožniku C. d.d., ki pa jo je tedanji toženec D. N. S. prejel 20.9.1995, takrat je v razmerju do njega postala tudi pravnomočna. D. N. S. je torej šele s tem dnem po 376. čl. ZOR zvedel za škodo (da je res prišlo do samovžiga sojinih peletov oziroma tropin) in za povzročitelja (L. K. kot skladiščnika), oba pogoja pa morata biti podana kumulativno, da se lahko prične triletni zastaralni rok za odškodninske terjatve po določbah 376. čl. ZOR. Pravda med C. d.d. in D. N. S. se je odvijala prav zaradi ugotavljanja, kdo je povzročitelj škode. Sodišče se ne glede na podane tožbene navedbe v tej smeri sploh ni ukvarjalo z raziskovanjem in ugotavljanjem le-teh in priloženih dokazov, zaradi česar je tudi zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP. Nadalje sta dne 20.9.1995 takratni pravdni stranki sklenili izven sodno poravnavo, na podlagi katere je D. N. S. v obdobju od 3.10.1995 do 1.11.1995 z desetimi izplačili škode poravnal skupaj 1.600.000 Din. Z vsakim posamičnim izplačilom škode v tem obdobju je na podlagi 1. odst. 939. čl. ZOR-a prišlo do subrogacije, kar pomeni, da je pravica C. d.d. zahtevati plačilo odškodnine od L. K. prešla po samem zakonu na D. N. S. Šele s tem je D. N. S. sploh imel možnost zahtevati povračilo škode od tretje odgovorne osebe in je torej šele s tem začel teči triletni zastaralni rok pritožniku D. N. S., tako da je, tudi upoštevaje takšno razlogovanje, tožba, vložena 11.9.1998, pravočasna.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Iz tožbenih navedb izhaja, da je imel C. d.d. B. v L. K., na podlagi pogodbe z dne 5.1.1989 o uporabi in vzdrževanju skladišča TH-1, skladiščeno blago - sojine sekance, pri katerem je prišlo do samovžiga, za to škodo je odgovorna tožena stranka. C. d.d. je imel s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o zavarovanju z dne 1.11.1989 (dopolnjena 22.11.1989), s katero so bili zavarovani sojini sekanci v transportu od luke v B. do luke v tedanji J., za čas skladiščenja in prevoza do končnega koristnika v J. Skladno z navedeno zavarovalno pogodbo in po sodbi Gospodarskega sodišča v B., opr.št. XXXVII P z dne 25.4.1995, v zvezi s sodbo Višjega gospodarskega sodišča v B., opr.št. PŽ z dne 14.8.1995 ter na podlagi izvensodne poravnave med tožečo stranko in C. d.d., je tožeča stranka slednjemu plačala 1.600.000 jugoslovanskih DIN. Trdi, da je s plačilom navedenega zneska pridobila regresno pravico do tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tuja pravna oseba, zato gre za spor z mednarodnim elementom. Vendar pa v vsakem primeru v obravnavani zadevi prihaja v poštev uporaba določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka, glede na to, da sta bili v času nastanka škode na blagu v L. K. oz. ugotovitve njenega obsega (30.7.1990), tako stranki obravnavanega spora, kot tudi lastnik uničenega blaga, C. d.d. B., pravne osebe s pripadnostjo isti državi, na katere teritoriju je veljal zgoraj omenjeni zakon.

Tožeča stranka je kot zavarovalnica plačala svojemu zavarovancu, družbi C. d.d., terjatev iz naslova škode na uničenem blagu, na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe. Prav ima sodišče prve stopnje, da gre za situacijo po 6. odst. 380. čl. ZOR, ki določa, da začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Tožeča stranka trdi, da je za uničenje sojinih sekancev odgovorna tožena stranka, ki je to blago skladiščila. Glede na prej navedeno zakonsko določilo se začetek in dolžina zastaralnega roka regresnega zahtevka zavarovalnice proti toženi stranki, določata po zastaralnem roku terjatve, v katero vstopa zavarovalnica. Slednja torej vstopa v pravice svojega zavarovanca, zato je ključno vprašanje, ali je zastarala odškodninska terjatev C. d.d. zoper L. K.; 1. odst. 376. čl. ZOR namreč določa, da zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v konkretnem primeru končni obseg škode (in očitno tudi povzročitelj) na spornem blagu znan 30.7.1990 (zapisnik J. L. p.o. z dne 30.7.1990 v prilogi A/6), saj je oškodovanec imel takrat realne, objektivne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka od povzročitelja, tako da je do vložitve tožbe v obravnavani zadevi (11.9.1998), od tedaj že potekel tako triletni subjektivni rok iz 1. odst. 376. čl. ZOR, pa tudi objektivni rok petih let od nastanka škode. Pa četudi bi bilo mogoče pritegniti stališču tožeče stranke, češ da naj bi zvedela za škodo in njenega povzročitelja šele ob koncu pravdnega postopka, ki je tekel med C. d.d. in sedanjo tožečo stranko zaradi ugotovitve obstoja in obsega škode, ki izvira iz predmetnega škodnega dogodka, torej po izdaji sodbe Višjega gospodarskega sodišča v B. z dne 14.8.1995, so tudi od zadnjenavedenega datuma do dneva vložitve tožbe v obravnavani zadevi, pretekla več kot tri leta in je terjatev tožeče stranke do tožene zastarala. Zaradi posebnega določila o začetku teka zastaralnega roka za terjatve po 6. odst. 380. čl. ZOR pa tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih trditev, češ da naj bi z vsakim posamičnim izplačilom škode v obdobju od 3.10.1995 do 1.11.1995 na podlagi izvensodne poravnave z dne 20.9.1995 med C. d.d. in tožečo stranko, na slednjo prešla pravica po samem zakonu, zahtevati povračilo škode od L. K. kot odgovorne osebe.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.