Jedro

Pri presoji, ali je podana podlaga za deljeno odgovornost (192. člen ZOR), je treba gledati celoten dogodek, ne pa zgolj sámo prerivanje, med katerim je tožnik toženca zgrabil za ovratnik suknjiča, da bi ga privedel do avtomobila. Tožnik se je namreč tako odzval, ker je mislil, da je toženec z namernim udarcem po zunanjem vzvratnem ogledalu povzročil škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugega toženca zavezalo, da mora tožniku plačati 522.206 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 500.000 SIT od izdaje sodbe, od zneska 8.280 SIT od 23.5.2001, od zneska 3.326 SIT od 23.12.2001 in od zneska 10.600 SIT od 21.12.2001 dalje. Višji tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in v celoti tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da mora drugi toženec tožniku plačati 2.611.023 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.500.000 SIT od izdaje sodbe prve stopnje, od zneska 41.400 SIT od 23.5.2001, od zneska 16.623 SIT od 23.12.2001 in od zneska 53.000 SIT od 21.12.2001. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Po mnenju pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče očitati, da bi prispeval k nastanku škode (zaradi česar ni razlogov za sorazmerno zmanjšanje odškodnine po 192. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 26/78 in nasl. - ZOR).

Zoper to sodbo je vložil revizijo drugi toženec (v nadaljevanju toženec), ki uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar tega pritožbenega razloga (bistvene kršitve določb pravdnega postopka) ne obrazloži. Stališče pritožbenega sodišča, da tožnik ni prispeval k nastanku škode ter da zato ne gre za deljeno odgovornost, je po njegovem nesprejemljivo in nelogično. Tožnikova sokrivda je v tem, da kot policist ni upošteval Navodil o uporabi prisilnih sredstev (Uradni list SRS, št. 25/81). Uporabiti bi smel le tisto prisilno sredstvo, s katerim se z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri se uporabi, lahko opravi uradna naloga. Tožnik tudi ni spoštoval toženčeve osebnosti, saj je žalil njegovo človeško dostojanstvo. Revident se nato sklicuje na tožnikovo izpovedbo o tem, kako je hotel opraviti postopek legitimiranja, potem ko je toženca dohitel, ga najprej prijel za ramo, ga potisnil naprej in ga nato položil na tla. Toženčeva reakcija je tudi posledica žaljivk, ki mu jih je izrekel tožnik. Tožnikov prispevek potrjuje dejstvo, da do dogodka sploh ne bi prišlo, če bi tožnik vedel, da ni bilo škode na avtomobilu. Tožnik proti tožencu ne bi smel ukrepati, dokler se ni prepričal, kaj se je v resnici zgodilo, oziroma, ali je škoda na avtomobilu sploh nastala. Nesprejemljivo je stališče pritožbenega sodišča, da tožnikovo ravnanje (zadrževanje s prijemom za ovratnik suknjiča, tikanje, besede, da je "zmešan") ne predstavlja kršitev predpisov o obnašanju policistov pri izvajanju policijskih ukrepov. Napačno je tudi stališče, da zadrževanje z držanjem za ovratnik suknjiča ne predstavlja hujšega prisilnega sredstva ter da morebitne izrečene besede "cigan, divjak, južnjak" ne pomenijo (tako) hude kršitve človekovega dostojanstva, da bi opravičevale užaljenčev odziv s fizičnim napadom. Prav tako je nesprejemljivo stališče, da se je tožnik do toženca obnašal kot običajna civilna oseba. To je namreč v nasprotju z navedbami samega tožnika.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Z navedbami, s katerimi revident izpodbija dejanske ugotovitve, se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. To velja tudi za ugotovitev pritožbenega sodišča, da tožnik toženca ni izzival z žaljivkami. V tej (sicer nepooblaščeni) spremembi dejanskega stanja na pritožbeni stopnji namreč revident ne vidi bistvene kršitve postopka, pač pa le zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Kajti v reviziji navaja, da "vztraja, da mu je tožnik te besede izrekel, čeprav je to tožnik zanikal zaslišan v postopku na prvi stopnji". Iz istega razloga je neupoštevno tudi revizijsko zatrjevanje, da je tožnik toženca najprej potisnil naprej, potem pa ga še položil na tla. To ugotovitev prvostopenjskega sodišča je namreč pritožbeno sodišče "razveljavilo"(in je zato pri presoji utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo), v čemer revident prav tako ne vidi bistvene kršitve postopka, pač pa nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V tej zvezi je namreč navedel zgolj naslednje: "Sam je tudi izpovedal, da ko je toženca dohitel, ga je najprej prijel za ramo, ga potisnil naprej in nato položil na tla." Bistvene prvine konkretnega dejanskega stanu, na katerega je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: – tožnik je kot policist opravljal službena dela v civilni obleki in v službenem vozilu, ki ni imelo uradnih oznak; – toženec je prečkal cestišče pri rdečem semaforju, zaradi česar mu je tožnik pohupal; – toženca je to tako razjezilo, da je z roko udaril po zunanjem desnem ogledalu tožnikovega avtomobila; – tožnik je vozilo ustavil in stekel za tožencem, da bi ga legitimiral; – med njima je prišlo do prerivanja, med katerim je tožnik toženca zgrabil za ovratnik suknjiča, da bi ga privedel do svojega avtomobila, pri čemer ga je tikal in vprašal, ali je "zmešan"; – tožnik je tako ukrepal, ker je mislil, da je toženec z namernim udarcem po zunanjem vzvratnem ogledalu povzročil škodo; – tožnik se je tožencu predstavil kot policist, vendar mu policijske izkaznice ni mogel takoj pokazati - imel jo je namreč v žepu suknjiča, ki je ostal v avtomobilu; – prerivanje, ko je hotel tožnik toženca privesti do svojega avtomobila, je trajalo 5 do 10 minut; – toženec je tožnika s pestjo udaril v predel ust in mu povzročil poškodbe na zobeh.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko tožnikovemu ravnanju ni pripisalo ničesar, kar bi bilo lahko podlaga za deljeno odgovornost (192. člen ZOR). Dogodek je namreč treba gledati v celoti, ne zgolj sámo prerivanje, med katerim je tožnik toženca zgrabil za ovratnik suknjiča, da bi ga privedel do avtomobila. Kajti tožnik se je tako odzval, ker je mislil, da je toženec z namernim udarcem po zunanjem vzvratnem ogledalu povzročil škodo. Revizijsko sodišče zato soglaša z oceno pritožbenega sodišča, da tak odziv ni protipraven. V takih okoliščinah ima vsakdo pravico zadržati osebo, za katero utemeljeno sklepa, da mu je namerno povzročila škodo. Vse, kar bi bilo mogoče v teh razmerah očitati tožniku, je nevljuden odnos do toženca. Tikanje med odraslimi, ki si niso blizu in s tem ne soglašajo, zlasti med neznanci, v slovenskem civilizacijskem prostoru ni običajno, in če ni posledica nepoznavanja kulturnega obnašanja in osnov olike, je lahko tudi znak omalovaževanja. Vendar je v primerjavi s celotnim toženčevim ravnanjem (ki je za slovensko kulturno okolje osupljivo necivilizirano) do te mere neznatno, da mu ni mogoče pripisati nikakršnega sovzroka za tako brutalen odziv, kot je močan udarec s pestjo v predel ust. Podobno velja za tožnikovo vprašanje tožencu, ali je "zmešan". Ni sicer vljudno, ni pa tudi žaljivo, in glede na celotno dogajanje (prečkanje ceste pri rdeči luči, nameren udarec v zunanje vzvratno ogledalo, upiranje razkritju identitete in tožnikovim poskusom razrešiti spor) ne more biti protipravno. Da celotnega tožnikovega ravnanja ni mogoče oceniti kot nedopusten eksces, ki bi presegalo dovoljeno policijsko ukrepanje, dokazuje že dejstvo, da je prerivanje trajalo kar nekaj časa (5 do 10 minut) ter da je tožnik, ki je kot policist obvladal "strokovne" prijeme in bil fizično močnejši od toženca, na koncu ostal brez obeh prvih zgornjih sekalcev in z okvarjenim drugim zgornjim desnim sekalcem, medtem ko toženec ni bil telesno poškodovan.

Ker je torej pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revident ni opredeljeno uveljavljal, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).