Jedro

Če sodišče verjame eni stranki, ne sme samo iz tega razloga odkloniti verodostojnosti drugi stranki in tudi ne zavrniti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da zaslišanje prič ni potrebno, ker na odločitev ne more vplivati, ne glede na to, kaj bi izpovedale.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v ugoditvenem delu (1. in 2. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožene stranke motile tožečo stranko v njihovi zadnji posesti južnega dela zemljišča parc. št. 369/9 k.o. in da so dne 11.10.1997 postavile od vzhodne meje navedene parcele vzporedno in približno 2,5 m severno od hiše tožečih strank, proti zahodni meji parcele, leseno približno 15 m dolgo škarpo, sestavljeno iz vodoravno položenih lesenih tramov starih železniških pragov, zmontiranih drugega vrh drugega do višine približno 2,5 m, prostor za škarpo pa do vrha zapolnile s skalami, peskom in odpadlim materialom z zgornjega dela zemljišča. Sodišče je odločilo, da so tožene stranke na svoje stroške dolžne vzpostaviti prejšnje stanje, kakršno je bilo pred motitvenim dejanjem. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo v njeni mirni posesti.

Sodišče je toženim strankam naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov toženih strank v znesku 219.920,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper ugoditveni del navedenega sklepa se je pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki v svoji obsežni pritožbi izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Navaja, da je sodišče verjelo tožnikom, češ da ni razloga, da jim ne bi verjelo, da so imeli sporno zemljišče v posesti, izpovedbam tožencev, ki so trdili drugače, pa ni verjelo in tega tudi ni obrazložilo. Poleg tega je prvostopno sodišče odreklo vero pričam, ki so v sorodstvenem razmerju s toženci, zavrnilo pa je zaslišanje ostalih s strani tožencev predlaganih prič, med katerimi so bile tudi priče, ki niso v sorodstvenem razmerju s toženci. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče, ne daje dovolj čvrste opore za zaključek, da so imeli tožniki neposredno oblast nad spornim delom parcele. Vse ugotovitve sodišča so sprejete zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s tem pa je sodišče tudi kršilo materialno pravo, ki daje sodno varstvo tistemu, ki ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Sodišče prve stopnje bi moralo več pozornosti posvetiti tudi ekonomskemu interesu tožnikov, pritožba pa napada tudi stališče sodišča glede aktivne legitimacije tretjetoženke. Tožena stranka meni, da bi bilo pri ugotavljanju dejanskega stanja potrebno zaslišati vse priče, ki jih je predlagala, potrebno pa bi bilo tudi pogledati v pravdni spis naslovnega sodišča VI P 349/90. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili tožniki v posesti opisanega spornega dela zemljišča. To je ugotovilo z zaslišanjem tožnikov in prič, ki so potrdile izjave tožnikov, medtem ko pričam, ki so izpovedovale nasprotno, ni moglo pokloniti vere, ker so navedene priče v sorodstvenem razmerju do toženih strank in imajo zato interes, da v pravdi zmagajo tožene stranke. Sodišče očitno ni verjelo niti tožencem, čeprav njihove izpovedbe v razlogih sodbe sploh ne ocenjuje. Po oceni pritožbenega sodišča sorodstveno razmerje do tožencev kot edini razlog, zaradi katerega sodišče ne verjame pričam, ni dovolj prepričljiv, predvsem pa ni zadosten. Če se je prvostopno sodišče odločilo, da tem pričam ne bo poklonilo vere, bi moralo zaslišati priče, ki so jih tožene stranke predlagale pozneje in za katere pritožba trdi, da niso v sorodu s toženci. Pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbi tožnikov, ki so kot stranke v postopku nedvomno bolj zainteresirani za zmago kot sorodniki. Izpovedbe tožnikov so bile sicer potrjene s pričami - sosedi tožnikov in tožencev, ki so mejaši sporne parcele in so s situacijo seznanjeni, vendar je povsem mogoče, da bi priče, ki so jih predlagale tožene stranke, potrdile izpovedbo tožencev. Sodišče prve stopnje s svojim ravnanjem tožencem ni dalo možnosti, da bi dokazali svoje trditve, saj ni verjelo niti njim, niti njihovim sorodnikom, predlog za zaslišanje drugih prič pa je zavrnilo, češ da je dejansko stanje ugotovljeno v zadostni meri.

Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v delu, v katerem posest na spornem zemljišču zatrjujejo toženci, zato je v skladu s 3. točko 380. člena Zakona o pravdnem postopku sklep v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej zaslišati predlagane priče, ponovno oceniti izpovedbo strank in zaslišanih prič in se odločiti, katera dejstva je šteti za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to določa 8. člen ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve izpodbijanega sklepa in temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.