Jedro

Tožnica v tej zadevi zahteva plačilo storitev pomoč na domu, izvedenih v oktobru 2017 - to je v času, ko je v rokah imela dokončno in izvršljivo odločbo socialne inšpekcije, da do odprave napak ne sme izvajati socialno varstvene storitve pomoč družini na domu. Na podlagi določila četrtega odstavka takrat veljavnega 35. člena ZIN v primeru, kadar inšpektor ugotovi nepravilnosti in z odločbo odredi ukrepe, samostojni podjetniki ne smejo za zavezanca opravljati del, ki bi pomenila nadaljevanje kršitev. Zato kasnejša odprava inšpekcijske odločbe v sodnem postopku ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem sporu. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na neobstoječo odločbo socialne inšpekcije. Četudi je ta odločba sedaj odpravljena (in vrnjena upravnemu organu v ponovni postopek), je takrat obstajala, bila je dokončna in izvršljiva in je kot taka tožnico zavezovala.

Drži sicer pritožbeno opozorilo, da je skladno z določilom 281. člena ZUP učinek sodbe retroaktiven. Z njo je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar to ne pomeni, da odpravljene odločbe socialne inšpekcije takrat ni bilo. V času, za katerega tožnica zahteva plačilo, je obstajala. Kot rečeno, je bila dokončna in izvršljiva. Zato bi jo tožnica morala spoštovati. Ker je ni, gre to v njeno breme.

Izrek

I. Pritožba proti I. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti II. točki izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da mora tožnica toženki povrniti 200,50 EUR pravdnih stroškov.

III. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožnica mora v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Spor izvira iz koncesijske pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 27. 6. 2012 (v prilogi A12). S to pogodbo se je tožnica zavezala, da bo na območju občine deset let izvajala dejavnost pomoči na domu, toženka pa, da ji bo to delo plačevala. Predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi je plačilo dogovorjenih storitev za oktober 2017 v višini 1.250,18 EUR s pripadki.

2. Istovrstne zahtevke, vendar za _različne mesece_, je tožnica že uveljavljala v več pravdah. Doslej je bilo Višjemu sodišču v Ljubljani (v nadaljevanju: pritožbeno sodišče, pa tudi VSL) predloženih že 5 pritožb na sodbe iz teh pravd, pri čemer je VSL o pritožbah proti prvostopenjskim sodbam, ki jih je izdalo Okrožno sodišče v Kranju, že štirikrat odločilo, in sicer (1) dne 14. 3. 2019 s sodbo II Cpg 876/2018, (2) dne 3. 11. 2020 s sodbo II Cpg 306/2020, (3) dne 25. 9. 2018 s sodbo II Cpg 593/20182 in (4) dne 19. 5. 2021 s sodbo II Cpg 1/2021. V zadevi (5) II Cpg 386/2012 pa doslej odločba o pritožbi bi še ni bila izdana.

3. Vse pravde, razen prve, je tožnica izgubila. Navedbe obeh pravdnih strank so v vseh pravdah oprte na isto dejansko stanje in isto pravno podlago. Pa tudi pritožbene navedbe tožnice so v pravdah, v katerih je izgubila spor, enake. Zato se je pri odločanju o pritožbi v tem postopku pritožbeno sodišče v glavnem oprlo na razloge iz zadnje izdane sodbe II Cpg 1/2021 z dne 19. 5. 2021. **Izpodbijana sodba**

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice na plačilo glavnice s pripadki in izvršilnimi stroški (I. točka izreka) ter jo obvezalo k plačilu toženkinih pravdnih stroškov v znesku 509,74 EUR s pripadki (II. točka izreka).

5. Svojo odločitev je oprlo na naslednja pravna odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki 27. 6. 2012 sklenili že omenjeno Koncesijsko pogodbo za izvajanje socialno varstvene pomoči družini na domu (A12), (2) da je Socialna inšpekcija Inšpektorata RS za delo pri MDDSZ s 1. točko odločbe o ukrepih 000-12/2015-29 z dne 9. 10. 2015 (v nadaljevanju odločba B1) tožnici _prepovedala izvajanje socialno varstvene pomoči na domu do odprave ugotovljenih napak,_ (3) da je bila ta odločba potrjena z odločbo MDDSZ z dne 26. 1. 2017 (B6), (4) da je Socialna inšpekcija dne 16. 11. 2015 tožnici izdala dopolnilno odločbo o ukrepih (odločba B3), s katero je razveljavila 2. točko odločbe B1 (v kateri je bil določen rok, v katerem mora tožnica izpolniti naložene ji ukrepe) in ji naložila, da naložene ukrepe iz odločbe B1 izpolni v 90 dneh _od vpisa v register izvajalcu socialne varstvene storitve za delo pri MDDSZ,_ (5) da dopolnilna odločba B3 ni posegla v 1. točko odločbe o ukrepih B1, zaradi česar je ta točka postala dokončna in izvršljiva, (6) da je toženka z odločbo 000/2015 z dne 12. 6. 2017 (B7) tožnici na podlagi odločbe B1 odvzela koncesijo; (7) da je zoper to odločbo tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče in hkrati predlagala izdajo začasne odredbe; (8) da je Upravno sodišče s sklepom o začasni odredbi I U 1438/2017 z dne 17. 7. 2017 (A11) do pravnomočnosti sodne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo pravno učinkovanje odločbe o odvzemu koncesije (B7), (9) da je toženka z dopisoma z dne 1. 9. 2017 (B8) in z dne 5. 9. 2017 (B9) tožnici naročila, naj zaradi izrečenih ukrepov storitev ne opravlja več in ji sporočila, da jih ne bo več plačevala, (10) da je tožnica kljub temu za uporabnici A. A. in B. B. v oktobru 2017 opravljala storitve pomoči na domu in med drugim, (11) da je tožnica že po nastopu prekluzije iz 452. člena in iz 453. člena ZPP predložila dve odločbi Upravnega sodišče RS in sicer (a) I U 423/2017 z dne 28. 8. 2018 (A 24), s katero je bila odpravljena inšpekcijska določba o ukrepih B1, zadeva pa vrnjena organu v nov postopek in (b) I U 1438/2017 z dne 29. 11. 2017 (A25), s katero je bila odpravljena odločba o odvzemu koncesije tožnici.

6. Zavrnilo je _stališče tožnice_, da je tožbeni zahtevek utemeljen zato, ker so bile socialne odločbe odpravljene, odprava odločb pa učinkuje za nazaj. Pojasnilo je, da so odpravljene odločbe takrat, ko je tožnica delovala, še veljale ter da so bile dokončne in izvršljive, zaradi česar bi jih tožnica morala spoštovati. Njen kasnejši uspeh v upravnem sporu pa ne pomeni, da ji izvršljive odločbe, za katero misli, da je nezakonita, ni treba spoštovati.

**Pritožba tožnice**

7. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem stališču je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo pravnih učinkov sodbe Upravnega sodišča RS I U 423/2017, ki da je rešila predhodno vprašanje v tej zadevi. S to sodbo je bila odpravljena inšpekcijska odločba, učinek take sodbe pa je skladno z določilom 281. člena ZUP retroaktiven. Z njo je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Postopek je sedaj ustavljen. Zato na podlagi odpravljene odločbe za tožnico ne morejo nastati nobene negativne posledice. V prid temu stališču se je sklicevala na odločbe VSRS, in sicer X Ips 1093/2006, I Up 198/2008, VII Ips 193/2016 in II U 350/2018. Poudarila je, da je upravna inšpekcija v nadzoru socialne inšpekcije ugotovila hude in grobe kršitve socialne inšpektorice. Sodišče pa sedaj tožnico, namesto da bi njenemu zahtevku ugodilo, napotuje na nov sodni postopek zoper državo. Po njenem stališču izpodbijana sodba predstavlja večji odstop od sodne prakse VSRS in kršitev pravice do poštenega sojenja ter znižuje zaupanje v pravično in pravilno sojenje nasploh.

Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica vidi v pojasnilu sodišča prve stopnje, da ne more presojati pravilnosti oziroma zakonitost upravne odločbe, saj je o prepovedi izvajanja socialno varstvene storitve pomoč na domu že odločil upravni organ na matičnem področju in je tako odločitev sodišče dolžno spoštovati (16. točka obrazložitve). Na drugi strani pa je tožnica predložila sodbo Upravnega sodišča RS, ki je navedeno inšpekcijsko odločbo odpravilo, kar pa je sodišče prezrlo. Torej je na matičnem področju sodišče prve stopnje samo odločilo. Pojasnila je, zakaj meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati obe sodbi, citirani v (11) podtočki 4. točke te obrazložitve, poudarila, da je upravna inšpekcija ugotovila, da je socialna inšpekcija tožnici izdala ukrep, ki z zakonom ni bil predpisan in v dopolnilni odločbi od nje zahtevala, da pridobi dovoljenje za delo, ki ga ni potrebovala, da se sodišče prve stopnje sklicuje le na 1. točko inšpekcijske odločbe, prezre pa drugo, s katero je bilo tožnici naloženo, da se mora vpisati v register izvajalcev socialno varstvene storitve, zaradi česar navedena odločba socialne inšpekcije ni bila izvršljiva.

Izrecno se je pritožila tudi na stroške postopka.

Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**Odgovor toženke**

8. V odgovoru na pritožbo pa tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Sklicevala se je na 34. člen ZIN, po katerem ni dopustno izvajati storitev, ki jih inšpektor zavezancu prepove na podlagi izvršljive odločbe. Tožnica pa se je postavila nad zakon in samovoljno delovala v nasprotju s tem, kar ji je pristojni inšpektor izvršljivo prepovedal. Zato je storila celo kaznivo dejanje samovolje po 310. členu KZ-1. Nevzdržno bi bilo, da bi sodišče dopustilo, da se inšpekcijski zavezanci obnašajo samovoljno, kot da ukrepi socialne inšpekcije zanje ne veljajo. Prav to pa je storila tožnica. Sedaj pa od toženke zahteva plačilo za delo, opravljanje katerega ji je bilo takrat prepovedano.

**K odločitvi o pritožbi**

9. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti v postopkih za spore majhne vrednosti_

10. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve, povzete v 5. točki te obrazložitve vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodba Upravnega sodišča RS I U 423/2017, s katero je je bila _odpravljena odločba socialne inšpekcije B1, zadeva pa vrnjena organu v nov postopek,_ rešila predhodno vprašanje, pomembno za odločitev v tem sporu. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Tožnica v tej zadevi zahteva plačilo storitev pomoč na domu, izvedenih v oktobru 2017 - to je v času, ko je v rokah imela _dokončno in izvršljivo odločbo socialne inšpekcije_ (B1), da do odprave napak ne sme izvajati socialno varstvene storitve pomoč družini na domu. Na podlagi določila četrtega odstavka takrat veljavnega 35. člena ZIN (Ur. list RS, št. 56/2002) v primeru, kadar inšpektor ugotovi nepravilnosti in z odločbo odredi ukrepe, samostojni podjetniki ne smejo za zavezanca opravljati del, ki bi pomenila nadaljevanje kršitev. Zato kasnejša odprava inšpekcijske odločbe v sodnem postopku (sodba Upravnega sodišča RS I U 423/2017) ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem sporu. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na neobstoječo odločbo socialne inšpekcije. Četudi je ta odločba sedaj odpravljena (in vrnjena upravnemu organu v ponovni postopek!!!), je takrat obstajala, bila je dokončna in izvršljiva in je kot taka tožnico zavezovala.

12. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da je skladno z določilom 281. člena ZUP učinek sodbe RS I U 423/2017 retroaktiven. Z njo je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar to ne pomeni, da odpravljene odločbe socialne inšpekcije takrat ni bilo. V času, za katerega tožnica zahteva plačilo, je obstajala. Kot rečeno, je bila dokončna in izvršljiva. Zato bi jo tožnica morala spoštovati. Ker je ni, gre to v njeno breme.

13. Postopek je sedaj ustavljen. Po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS I U 423/2017 je tožnica, kot je razvidno iz spletnih strani AJPES, z dnem 21. 3. 2019 dosegla izbris sebe kot samostojne podjetnice _Pomoč družini na domu C. C._ iz registra. Iz teh razlogov vprašanje, ali je bila odločba inšpektorice (B1 z dne 9. 10. 2015), ki je bila pred Upravnim sodiščem RS odpravljena, zadeva pa z isto sodbo prvostopenjskemu organu _vrnjena v nov postopek_, pravilna in utemeljena, nikoli ne bo dočakalo sodnega epiloga. Iz obrazložitve te sodbe je namreč razvidno, da je sodišče tožbi ugodilo in odločbo B1 z dne 9. 10. 2015 odpravilo ter zadevo _vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek_ izključno iz razlogov, ker v inšpekcijskem postopku _tožnici ni bila dana možnost, da se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o dejstvih in ukrepih, ki so pomembne za izdajo_, torej ker je bila kršena pravica do izjave (11. točka obrazložitve in naslednje). Do ostalih pritožbenih ugovorov se Upravno sodišče RS ni opredeljevalo (15. točka obrazložitve sodbe upravnega sodišča). V tej _sodbi_ je prvostopenjskemu organu naložilo le, naj tožnici omogoči pravico do izjave (16. točka obrazložitve). Tožnica, ki se je že 5. 4. 2019 (to je dva tedna po izbrisu prvotne dejavnosti) ponovno registrirala pri AJPES, tokrat kot _D.,_ _Gospodinjska pomoč, C. C._, s. p., pa je pretresanje tega bistvenega vprašanja (ali je bila odločitev inšpekcije materialno pravno pravilna) sama preprečila z izbrisom subjekta Pomoč družini na domu C. C., s. p. iz evidence AJPES.

14. Iz zgornje obrazložitve sledi, da s _pritožbeno navedbo, da je tožnica nesporno dokazala, da so bile vse odločbe socialne inšpekcije kot nezakonite odpravljene_, ni mogoče soglašati že zato, ker je bila s sodbo I U 423/2017 zadeva _vrnjena v ponovni postopek_. Ob sklicevanju na odločbe VSRS, in sicer X Ips 1093/20063, I Up 198/20084, VII Ips 193/20165 in II U 350/20186 pritožnica navaja, da izpodbijana odločba _predstavlja večji odstop od sodne prakse_. Tehtnejše utemeljitve tega stališča ni podala. Zato je pritožbeno sodišče samo prebralo te odločbe, bistvo povzelo v nadaljevanju (v opombah), vendar zatrjevanega odstopa izpodbijane odločbe od sodne prakse ni zaznalo.

15. O odškodninski odgovornosti za premoženjsko škodo, ki je bila zavezancu ali drugi osebi povzročena s protipravnim dejanjem ali opustitvijo dejanja inšpektorja pri izvajanju nalog inšpekcijskega nadzora, govori določilo 37. člena ZIN. Zato je neutemeljena pritožbena kritika prvostopenjskega sodišča, češ da tožnico napotuje v nov sodni postopek zoper državo.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zapisalo, da pravilnosti oziroma zakonitost upravne odločbe ne more presojati, na drugi strani pa je prezrlo sodbo Upravnega sodišča RS, ki da je inšpekcijsko odločbo (samo) odpravilo, iz česar naj bi sledilo, da je na matičnem področju samo odločilo. Kot je zgoraj pojasnjeno, za odločitev o tem sporu ni bistveno, da je bila inšpekcijska odločba B1 kasneje odpravljena (in vrnjena organu v nov postopek!!!), pač pa, da je to inšpekcijsko odločbo B1 tožnica takrat, ko je bila dokončna in izvršljiva, ignorirala in ravnala v nasprotju 1. točko njenega izreka.

17. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tekom postopka predloženih sodb upravnega sodišča RS I U 423/2017 in I U 1438/2017. Ti dve sodbi je upoštevalo in ju v prvi in drugi alineji na 7. strani obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno citiralo ter povzelo njun predmet odločanja.

18. S 1. točko izreka odločbe B1 je socialna inšpekcija tožnici prepovedala, kot je že zgoraj pojasnjeno, izvajanje socialno varstvene storitve pomoči družini na domu do odprave v 8 podtočkah nanizanih napak in pravilnosti. Kot izhaja iz 2. točke te odločbe, bi napake in nepravilnosti morala sanirati v 90 dneh od vročitve odločbe. Z dopolnilno odločbo (B3) je bil izpolnitveni rok spremenjen tako, da bi morala tožnica ugotovljene napake in pomanjkljivosti odpraviti v 90 dneh od vpisa v register izvajalcev socialno varstvenih storitev. Prav ima sicer pritožnica, da tisti, ki izvaja storitve na podlagi podeljene koncesije, ne potrebuje istočasno tudi dovoljenja za delo za opravljanje teh storitev. Vendar tudi če drži njeno stališče, da dopolnilna odločba (B3) ne daje jasnega odgovora, do kdaj mora odpraviti ugotovljene napake in nepravilnosti, _je prepoved iz 1. točke izreka odločbe (B1) jasna. Ker je postala izvršljiva_, je bila tožnica od trenutka, ko je odločbo (B1) prejela, nanjo vezana, poleg nje pa tudi njena pogodbena stranka iz koncesijske pogodbe, to je toženka. Prepoved iz te točke pa je popolnoma jasna in razumljiva.

19. Gola pritožbena navedba, da _je upravna inšpekcija nesporno ugotovila, da je socialna inšpektorica izdala tožnici ukrep, ki z zakonom ni bil predpisan_ (drugi odstavek V. točke pritožbe) pa je ob obsežnih in raznolikih trditvah in številni listinski dokumentaciji do te mere abstraktna, da pritožbeno sodišče nanjo ne more konkretno odgovoriti.

20. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350.člena ZPP.

K odločitvi o pritožbi na pravdne stroške

21. Določili 452. in 453. člena ZPP sta jasni. Skladno z njunimi določili nobeni od strank ne pripada nagrada na račun druge stranke za vloge, vložene izven okvirov 452. člena ZPP. Tako ugovor kot obe naslednji (kvalitetni) vlogi je toženka vložila sama, mimo zastopstva sedanjih pooblaščencev. Za nadaljnje vloge torej do nagrade (na račun nasprotne stranke) po določilih ZPP toženka ni upravičena, kot pravilno navaja pritožnica. Drugačno stališče pooblaščencev toženke v odgovoru na pritožbo je pravno zmotno. Po njihovi logiki bi bila tudi tožnica, če bi v pravdi uspela, na toženkin račun upravičena do nagrade za vseh 8 vlog, vloženih izven okvirov 452. člena ZPP, če bi zgolj pravno utemeljevala svoj zahtevek, kar pa glede na določila ZPP o številu vlog v SMV ne gre. Glede na navedeno toženki pripada le nagrada za zastopanje na glavni obravnavi 10. 3. 2021 v obsegu 200 točk, skupaj z nagrado za odsotnost iz pisarne 40 točk in z 2 % pribitkom na oboje, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR na dan izdaje te sodbe znaša 144,88 EUR, upoštevajoč 22 % DDV pa 179,19 EUR. Potni stroški Ljubljana Kranj in nazaj (kar od odvetniške pisarne toženke do sodišča znese 2x po 28,8 km /po google maps/) za 57,6 km, (ob vrednosti 0,37 EUR za km) znašajo 21,31 EUR in ne 24,42 EUR, kolikor je toženki priznalo sodišče. Skupna nagrada tožene stranke na račun tožnice (prvi odstavek 154. člena ZPP) tedaj znaša 200,50 EUR (in ne 509,74 EUR, kolikor je sodišče prve stopnje priznalo toženki). V odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti se pritožbeno sodišče ni spuščalo, saj proti tej odločitvi ni bilo pritožbe.

22. Upoštevajoč zgornje razloge je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodbe.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

23. Ker pritožnica v pritožbenem postopku ni uspela, svoje pritožbene stroške nosi sama (II. točka izreka).

24. Za odgovor na pritožbo, v katerem je tožnica kratko in lucidno podala svoje stališče o pritožbi, toženki na podlagi določila prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP na račun tožnice pripada 186,66 EUR nagrade. Pritožbeno sodišče je 250 točk priznalo toženki za sestavo pritožbe, 5 točk pa na račun administrativnih stroškov, kar skupno znaša 153,00 EUR (255 točk X 0,60 EUR), upoštevajoč 22 % DDV pa 186,66 EUR. Če teh stroškov tožnica toženki ne bo povrnila v 15 dneh (daljši paricijski rok od zakonskega je predlagala tožnica sama), ji bo morala po preteku tega roka plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

1 V tej zadevi je bil pritožbeni postopek obnovljen. 2 Ker je bila odločba, katere ničnost predlaga tožnik, že odpravljena po nadzorstveni pravici in torej ne obstoji, ni potrebe po zagotovitvi pravne varnosti tožnika s tem, da se ugotovi njena ničnost. Pravne posledice odprave odločbe po nadzorstveni pravici so enake kot pravne posledice ugotovitve ničnosti. 3 Če je upravni akt, s katerim je odločeno o obveznosti davčnega zavezanca, odpravljen, so odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale; vzpostavi se pravno stanje, ko o obveznosti še ni bilo odločeno. 4 Odprava upravne odločbe učinkuje ex tunc, za nazaj. Prvi odstavek 281. člena ZUP določa, da če se odločbo odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Tožena stranka je zato imela pravno podlago, da je tožnici naložila vračilo javnih sredstev, ki jih je tožnica prejela na podlagi odpravljene odločbe. 5 **Odprave odločbe in odprave odločbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje ne gre enačiti**, niti ne gre za bistveno enak položaj zavezancev, tako kot to zatrjuje tožeča stranka. Če se odločba prve stopnje odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe učinkuje retoaktivno, torej nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena, in se zato odpravijo tudi vse pravne posledice, ki so nastale z njeno izvršitvijo, vnaprej pa iz odpravljene odločbe ne morejo nastati nobeni pravni učinki. Z odpravo odločbe se torej vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Če pa se odločba prve stopnje odpravi ter zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni zadevi še ni bilo odločeno. Pri izdaji nove odločbe v ponovljenem postopku se mora upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je bilo ob izdaji odpravljene odločbe, saj bo nova odločba po svojem pravnem učinku nadomestila odpravljeno odločbo. Gre torej za dve povsem različni situaciji oziroma pojasnjeno drugače, v prvem primeru, ko se odločba odpravi, se s tem upravni postopek tudi zaključi, medtem se ko v primeru, ko se odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu, upravni postopek nadaljuje. Sodišče zato zaključuje, da sta položaj tistih zavezancev, pri katerih davčna obveznost z odločbo o davčnem inšpekcijskem nadzoru še ni bila ugotovljena oziroma je bila odločba odpravljena, in položaj tistih zavezancev, pri katerih je bila odločba o odmeri davka na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno obravnavo, bistveno različna in ju je zato dopustno urejati različno.