Jedro

Vsebina obligacijskega dogovora med tožnikom in toženkinimi starši predpostavlja tudi dejanske učinke za tretje osebe. Dogovor o uporabi stanovanja vključuje tudi dogovor o tem, da preko tožnikovih nepremičnin, ki nesporno predstavljajo edini dostop do tega stanovanja, lahko do toženkinih staršev dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni.

Ravnanje toženke v obsegu nahajanja v stanovanju, v katerem prebivata njena starša, in v obsegu dostopa do tega stanovanja, ne more predstavljati protipravnega vznemirjanja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožnika tako, da prihaja v stanovanjsko hišo na naslovu Cesta A. 2, B., ki se nahaja na parcelah št. 62/1, 62/2 in 60/2, k. o. ...,1 in da hodi po parcelah ob tej hiši s parc. št. 62/2, 60/2 in 59/17, ter se ji v bodoče prepoveduje s takšnimi ali drugačnimi ravnanji vznemirjati lastninsko pravico tožnika na navedenih nepremičninah (I. točka izreka). Povračilo pravdnih stroškov toženke je naložilo tožniku (II. točka izreka).

2.Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obširno povzema tožbo, svojo edino pripravljalno vlogo in deloma zaslišanje obeh pravdnih strank. Protispisni so zaključki sodišča glede pavšalnosti navedb o prihajanju toženke na njegovo nepremičnino, glede nedokazanosti teh navedb in glede tega, da ni predlagal zaslišanja prič. Natančno je namreč opisal, kdaj je toženka prišla in predložil pisno korespondenco, ki to potrjuje. Tudi toženka je njegove navedbe potrdila. Zaslišanje prič zato ni bilo potrebno. Dokazano je, da je toženka kljub prepovedi prihajala na tožnikovo nepremičnino, zato je zgrešena obrazložitev sodišča, da tožnik toženke ni videl in da je izpovedal, da ne ve, če še prihaja.

Protispisen je tudi zaključek, da tožnik ni mogel biti vznemirjen zaradi toženkinega vstopa v hišo, ker ga takrat ni bilo doma. Jasno je povedal, da je bil z vstopom seznanjen in da sta bila s partnerko zaradi tega vznemirjena. Protispisni so zaključki sodišča glede tega, da ni šlo za trajna oziroma ponavljajoča ravnanja toženke. Ni šlo za enkratno motenje, temveč za ponovitev kršitve kljub predhodni izrecni prepovedi s strani tožnika.

Napačno in v nasprotju s sodno prakso je stališče, da toženka s tem, ko je po tožnikovih nepremičninah prišla v njegovo hišo, ni protipravno vznemirjala njegove lastninske pravice. Ne drži niti, da tožnik ni oviran pri izvrševanju lastninske pravice, če toženka pride na obisk v stanovanje, v katerem prebivata njena starša. Če nekdo brez pravne podlage hodi po tuji nepremičnini, s tem protipravno vznemirja lastnikovo lastninsko pravico, zato ni treba ugotavljati, če in koliko je zaradi tega lastnik oviran pri izvrševanju svoje lastninske pravice. Po stališču sodišča lahko kdorkoli hodi po tuji nepremičnini, in če ga lastnik ne vidi, ga to ne bo vznemirilo. Taki zaključki so v nasprotju s pravico do zasebnosti, zasebne lastnine in mirnega družinskega življenja. Zato je zmotna ocena, da dogodek dne 19. 1. 2023 ne pomeni vznemirjanja lastninske pravice, ki bi ga varoval 99. člen Stvarnopravnega zakonika.2 Sodišče niti ne pojasni, kako je prišlo do takega zaključka. Gre za šolski primer vznemirjanja lastninske pravice.

Tožnik je kot lastnik tisti, ki dovoli, kdo lahko vstopa v njegovo hišo in hodi po njegovih nepremičninah. Pravico ima zahtevati, da se toženka ustavi na meji pred njegovo nepremičnino, ko pripelje domov skupne otroke, ker nima pravice hoditi po njej. Razlog, zakaj se lastnik odloči, da nekomu ne bo dovolil prehoda čez svoje nepremičnine, ni relevanten. Ne drži, da imata toženkina starša zaradi pravice do mirnega družinskega življenja pravico gostiti, kogar želita. Sodišče je s tehtanjem pravic naredilo napako. V tovrstnih sporih se osebnostne pravice namreč ne tehtajo. Ob tem niti ni pojasnilo, katere pravice je tehtalo, sodba je v tem delu neobrazložena. Tožniku so kršene pravice do mirnega družinskega življenja, do zasebne lastnine in zasebnosti. V kolikor bi držalo razlogovanje sodišča, ima tudi tožnik zaradi pravice do mirnega družinskega življenja pravico kadarkoli obiskati svoje otroke v toženkinem stanovanju.

3.Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravdni stranki sta bivša zakonca v zelo slabih medsebojnih odnosih. Tožnik z novo partnerko in otrokoma, ki ju ima s toženko, prebiva v hiši, v kateri poleg njega živijo tudi toženkini starši. V tem postopku vlaga negatorno tožbo in trdi, da toženka vznemirja njegovo lastninsko pravico s tem, ko prihaja v njegovo hišo in hodi po njegovih nepremičninah.

6.Iz relevantnih dejanskih ugotovitev in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja:

-da je tožnik zemljiškoknjižni lastnik parcel št. 62/1, 62/2, 60/2 in 59/17;

-da starša toženke v soglasju s tožnikom živita v stanovanju v hiši na naslovu Cesta A. 2, B., ki stoji na navedenih tožnikovih nepremičninah, pri čemer ima to stanovanje samostojen vhod, ki je ločen od vhoda v druge prostore v hiši, v katerih živi in jih uporablja tožnik;

-da je edini možen dostop do stanovanja, v katerem prebivata toženkina starša, preko tožnikovih nepremičnin;

-da je toženka prišla v tožnikovo hišo v letu 2019, nato pa od aprila 2020 dalje, ko ji je tožnik to prepovedal, tja ni več prihajala;

-da je toženka dne 19. 1. 2023 3 ponovno prišla v stanovanje, v katerem prebivata njena starša;

-da tožnika na ta dan ni bilo doma, zato zaradi toženkinega obiska, za katerega je izvedel kasneje, ni mogel biti vznemirjen;

-da toženka po tem datumu v tožnikovo hišo ni več prišla.

7.Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo: (1) da dejstvo, da tožnik toženko vidi na svoji parceli ali to, da se zaveda, da je morda v hiši, ne pomeni, da je njegova lastninska pravica kakorkoli ovirana ali da je prišlo do protipravnega vznemirjanja, (2) da vznemirjanje ni obstajalo vsaj do 19. 1. 2023, zato ni šlo za trajna ali ponavljajoča se dejanja toženke, in (3) da imata toženkina starša na stanovanju, v katerem živita, neposredno posest, zato imata, ob upoštevanju njune pravice do mirnega družinskega življenja, pravico pri sebi gostiti, kogar želita. Presodilo je, da toženka z obiskom dne 19. 1. 2023 ni protipravno vznemirjala tožnikove lastninske pravice (99. člen SPZ), zato je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

8.Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženka v njegovo hišo od dne 19. 1. 2023 dalje ne prihaja več. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za prenehanje vznemirjanja je že na podlagi navedenega pravilna. Če je tisti, ki je vznemirjal lastnika, z vznemirjanjem prenehal, namreč ni več pogojev za vložitev negatorne tožbe.4

9.Tožnik pa je s svojo tožbo zahteval tudi prepoved nadaljnjega vznemirjanja. Predpogoj za vložitev tožbenega zahtevka s takšno vsebino je obstoj resne nevarnosti oziroma indicev, da se bo protipravno vznemirjanje ponovilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče. Ne drži namreč, da toženka ni vznemirjala tožnikove lastninske pravice. Vsekakor gre za vznemirjanje, ko kdo brez dovoljenja hodi preko tujega zemljišča5 in v tujo hišo. Dejstvo, ali je lastnik v tem času prisoten, ni pravno pomembno. Niti ni pravno pomembno, ali lastnika to, da vidi nekoga na svoji nepremičnini ali se zaveda, da je morda tam, osebno razburi.

10.Vendar pa to vznemirjanje v obravnavani zadevi ni (bilo) protipravno. Razlog za neprotipravnost ni v pravici toženkinih staršev do mirnega družinskega življenja, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, temveč v tem, da vznemirjanje temelji na obligacijski pravici,6 ki njegovo protipravnost izključuje. Sodišče prve stopnje je namreč jasno ugotovilo, da je tožnik toženkinima staršema izrecno dovolil bivati v stanovanju v njegovi hiši. Med njimi torej obstoji dogovor obligacijske narave. Že vsebina tega dogovora neizogibno predpostavlja tudi dejanske učinke za tretje osebe. Dogovor o uporabi stanovanja za bivanje namreč življenjsko logično vključuje tudi dogovor o tem, da preko tožnikovih nepremičnin, ki nesporno predstavljajo edini dostop do tega stanovanja, lahko do toženkinih staršev dostopajo vsi, ki so k njima namenjeni. Neživljenjsko bi bilo pričakovati, da bi lahko preko tožnikovih nepremičnin dostopali le toženkini starši, ne pa tudi njuni obiskovalci. Tretji, ki vstopajo v stanovanje, v katerem prebivata toženkina starša, in ki tožnikove nepremičnine uporabljajo za dostop do tega stanovanja, tako ne izvršujejo lastnih pravic, temveč le upravičenje, ki so si ga medsebojno izgovorili tožnik in toženkina starša. V zvezi s tem tožnik v postopku ni zatrjeval, da je toženkinima staršema dovolil bivati v svoji nepremičnini zgolj pod pogojem, da ju toženka ne obiskuje. Zato ravnanje toženke v obsegu nahajanja v stanovanju, v katerem prebivata njena starša, in v obsegu dostopa do tega stanovanja, ne more predstavljati protipravnega vznemirjanja.7 Ker tožnik ni dokazal protipravnosti vznemirjanja, prav tako pa niti ni podal konkretnih navedb glede obstoja ponovitvene nevarnosti, ni upravičen zahtevati prepovedi nadaljnjega vznemirjanja.

11.Preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku8 ).

12.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Tožnik s svojo pritožbo, na katero je toženka vsebinsko odgovorila, ni uspel, zato ji mora povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife9 (375 odvetniških točk ali 225 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke po tretjem odstavku 11. člena OT (2 % od 1000 točk in 1 % nad 1000 točk ali skupno 4,5 EUR) in 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena Obligacijskega zakonika10 (50,49 EUR). Sodišče toženki ni priznalo priglašenega stroška za posvet s stranko, ker je priznanje nagrade za to storitev mogoče le v primeru, ko gre za samostojno storitev - torej, ko je pooblaščenec pooblaščen samo za določeno dejanje. V obravnavani zadevi ni šlo za tak primer, zato je treba šteti, da je posvet s stranko odvetniška storitev, ki je zajeta v že priznani odvetniški nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Pravdne stroške, ki skupaj znašajo 279,99 EUR, mora toženki tožnik povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude je dolžan plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

1Ker se vse nepremičnine nahajajo v isti katastrski občini, pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča njeno izrecno navedbo.

2Ur. l. RS, št. 87/02 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SPZ.

3Sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve sicer navede, da je toženka prišla v stanovanje svojih staršev 20. 1. 2023. Kot izhaja iz navedb strank in nadaljnje obrazložitve, gre za pisno napako.

4A. Berden, v: M. Juhart in drugi (red.), Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 503.

5A. Berden, prav tam.

6M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur, Stvarno pravo, Ljubljana: GV Založba, 2007, str. 305.

7Prim. smiselno VSRS sodba II Ips 205/2015 z dne 2. 6. 2016.

8Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

9Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OT.

10Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 99, 99/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.