Jedro

Na podlagi ničnega pravnega posla vknjižene pravice so primer materialnopravno neveljavne vknjižbe. Zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe je potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Zato je tožeča stranka aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev ničnosti zavezovalnega posla, na njegovi podlagi vknjiženih pravic in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Ker še ni odločeno o verjetnosti obstoja zahtevka za ugotovitev ničnosti posla, se po naravi stvari še ne more odločati o zahtevku po paulianski tožbi, saj ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve po tožbi za ugotovitev ničnosti, izključuje možnost obstoja terjatve po paulijanski tožbi.

Izrek

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklepi se razveljavijo in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 25. 7. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, neveljavnosti vknjižb (lastninske pravice, brezplačnega dosmrtnega užitka, pravice prepovedi odtujitve in obremenitve) ter vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z začasno odredbo, s katero bi se drugotoženi stranki prepovedalo odtujitev in obremenitev v izreku sklepa navedenih nepremičnin v korist tožeče stranke. Presodilo je, da tožeča stranka ni uspela izkazati obstoja verjetnosti vtoževane terjatve, torej pogoja za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

2. V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne v nov postopek. S tem, ko ji je odreklo aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo, je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. V primeru uspeha z ničnostno tožbo upniku ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Tudi s tem, ko je kot nesklepčne označilo trditve o ničnosti Sporazuma z dodatkom oziroma jim je pripisalo zmotne zaključke, je napačno uporabilo materialno pravo, in sicer četrti odstavek 39. člena in drugi odstavek 30. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Ker se ni opredelilo do trditev o vsebini Sporazuma z dodatkom in času njegovega sklepanja, s čimer je utemeljevala svojo trditev, da sta si toženca domnevno skupno premoženje razdelila zgolj navidezno, resničen namen pravnega posla pa je bil izogniti se plačilu odškodnin po tožbah, ki so bile vložene zoper prvega toženca, je storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo je odgovoril prvi toženec. V celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, zato predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. S sklepom z dne 26. 8. 2014 je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje podredno uveljavljanega tožbenega zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. V korist tožeče stranke je drugi toženki prepovedalo odtujitev in obremenitev vseh nepremičnin, ki so bile predmet Sporazuma o delitvi skupnega premoženja tožencev in so točno naštete v izreku izpodbijanega sklepa, do ½, za preostalo ½ (so)lastniškega deleža druge toženke na nepremičninah pa predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve zavrnilo. Predlog za izdajo začasne odredbe je delno zavrnilo, ker je ocenilo, da tožeča stranka ni uspela izpodbiti dejstva, zapisanega v Sporazumu o delitvi skupnega premoženja in dodatka k njemu, da celotno nepremično premoženje predstavlja skupno premoženje zakoncev, za katerega se domneva, da imata zakonca na njem enaka deleža. 5. Zoper zavrnilni del sklepa z dne 26. 8. 2014 se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Očita sodišču, da ni presojalo trditev o tem, da so bile predmet Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja nepremičnine, ki so posebno premoženje prvega toženca. Odločilo je preko tožbenih navedb in ker je pri tem napačno porazdelilo dokazno breme, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Toženca sta na pritožbo odgovorila. Poudarjata, da se v konkretnem primeru primarni in podredni zahtevek izključujeta. Tožeča stranka ne more podati skupaj navedb glede primarnega in podrejenega tožbenega zahtevka in jih v okviru odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe zaradi nesklepčnosti ni mogoče vsebinsko obravnavati. O podrednem zahtevku se lahko odloča šele, ko je primarni zavrnjen. Če pa predlog za izdajo začasne odredbe temelji na navedbah tožeče stranke kot celote, torej na navedbah glede primarnega in podrednega zahtevka, pa ne more biti utemeljen, ker se te navedbe in na njih temelječa zahtevka medsebojno izključujeta.

7. Zoper ugodilni del sklepa z dne 26. 8. 2014 sta podala toženca ugovor. O njem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 22. 10. 2014. Ugovor prvega toženca je zavrglo, ugovor druge toženke pa zavrnilo in vzdržalo v veljavi 1. točko izreka sklepa z dne 26. 8. 2014 (prepoved odtujitve in obremenitve drugi toženki (so)lastnih nepremičnin do ½).

8. Zoper ta sklep se pritožujeta toženca iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da ugodi njunima ugovoroma zoper izdano začasno odredbo ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje. Prvi toženec ima pravni interes za izpodbijanje izdane začasne odredbe, ker odločitev posega v premoženjska razmerja glede skupnega premoženja. Tudi pri odločanju v postopku zavarovanja mora sodišče enako kot v rednem pravdnem postopku upoštevati navedbe strank kot celoto. Če ima tožeča stranka terjatev, ki temelji na ničnosti, potem ne more imeti terjatve iz naslova izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj. Če se ne upošteva osnovnega pravila v primeru eventuelne kumulacije zahtevkov, so navedbe tožeče stranke protislovne in nesklepčne. Ker je postopek zavarovanja vezan na terjatev, ki naj se zavaruje, gre v konkretnem primeru za dva postopka zavarovanja in je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da je mogoče zavarovanje z začasno odredbo tudi za podredno postavljeni zahtevek.

9. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da drugi toženec nima pravnega interesa za vložitev ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Dejstvo, da sta terjatvi, o katerih je sodišče odločalo v postopku zavarovanja, uveljavljani v istem pravdnem postopku, ne pomeni, da pravdni postopek in postopek zavarovanja nista vsebinsko ločena. Eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov v pravdi ne vpliva na odločanje o predlogih za zavarovanje teh terjatev v smislu, da bi bilo mogoče o zavarovanju terjatve po podrednem tožbenem zahtevku odločati šele v primeru zavrnitve predloga za zavarovanje terjatve, ki se uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom. Namen zavarovanja je, da se zagotovi bodoča izvršba, to pa je treba zagotoviti tako glede terjatve po primarnem kot tudi glede terjatve po podrednem tožbenem zahtevku. Obrazloženo zavrača tudi druge pritožbene navedbe ter predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Pritožbe so utemeljene.

11. Presoja, da tožeča stranka ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala aktivne legitimacije za primarni tožbeni zahtevek za uveljavitev ničnosti pravnega posla – Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja, ki sta ga prvi toženec in druga toženka sklenila v obliki notarskega zapisa Sv 2183/13 z dne 22. 5. 2013 in Dodatka k sporazumu o delitvi skupnega premoženja, ki sta ga prvi toženec in druga toženka sklenila v obliki notarskega zapisa Sv 2183/13 dne 10. 9. 2013 (Sporazum o delitvi skupnega premoženja),(1) je materialnopravno zmotna. Na podlagi ničnega pravnega posla vknjižene pravice so primer materialnopravno neveljavne vknjižbe. Če je neveljaven zavezovalni pravni posel, je neveljaven tudi razpolagalni posel (načelo kavzalnosti), s tem pa tudi pridobitev, sprememba ali prenehanje knjižne pravice. Zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe je potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Zato je tožeča stranka aktivno legitimirana za tožbeni zahtevek, s katerim zahteva ugotovitev ničnosti zavezovalnega posla, na njegovi podlagi vknjiženih pravic in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.(2)

12. Res je sicer, kar ugotavlja prvostopenjsko sodišče v točki 15 sklepa z dne 25. 7.2014, da lahko zakonca skupno premoženje kadarkoli razdelita (drugi odstavek 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR) in to poljubno. Spregleda pa, da tega ne smeta narediti z namenom izigranja upnikov. Da sta toženca s Sporazumom o delitvi skupnega premoženja zasledovala prav ta cilj, je tožeča stranka obrazloženo zatrjevala. Primarni tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvami, da Sporazum nima podlage, ki je lastna sporazumu o delitvi skupnega premoženja v smislu ZZZDR; da je podlaga sporazuma nedopustna; da je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev tožencev, da sta sklenila Sporazum o delitvi skupnega premoženja. Zatrjuje, da sta si skupno premoženje razdelila zgolj navidezno, kar dokazuje vsebina Sporazuma o delitvi skupnega premoženja in čas sklepanja (ko so bile vložene tožbe zoper prvega toženca). Z namenom oškodovati upnika sklenjen pravni posel nima dopustne podlage (četrti odstavek 39. člena OZ), je v nasprotju z moralnimi načeli, in če je ena pogodbena stranka vedela oziroma bi morala vedeti za nedopusten nagib druge pogodbene stranke, je tak pravni posel ničen tudi na podlagi določb 40. člena OZ. Stališče prvostopenjskega sodišča, da posli, ki so dovoljeni po zakonu, ne morejo biti v nasprotju z moralnimi načeli, je zmotno. Potrebno je presojati tudi okoliščine sklenitve posla. Dejstvo, da toženca nista določila deležev na skupnem premoženju, je le ena od okoliščin, s katero je tožeča stranka utemeljevala ničnost Sporazuma o delitvi skupnega premoženja, poleg tega pa še dejstva, da si je prvi toženec izgovoril pravico dosmrtnega užitka in prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin. Za nedopusten nagib zadošča, da se oblikuje pri eni pogodbeni stranki in da druga pogodbena stranka to ve ali bi vsaj morala vedeti. Okoliščine, ki kažejo, da se je nedopusten nagib oblikoval pri prvem tožencu, druga toženka pa je zanj vedela, je tožeča stranka zatrjevala.

13. Sodišče prve stopnje pri presoji verjetnosti obstoja terjatve zaradi materialnopravno zmotnih naziranj ni upoštevalo vseh relevantnih navedb, s katerimi je tožeča stranka utemeljevala svoje prepričanje, da sta toženca pravne posle sklepala z namenom njenega oškodovanja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določb 355. člena ZPP pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 25. 7. 2014 ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, ter glede na naravo kršitve in značilnosti postopka zavarovanja (predviden ugovor v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe) zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

14. Drži, da je v primeru t.i. eventualne kumulacije (tretji odstavek 82. člena ZPP) mogoča tudi izdaja začasne odredbe v zavarovanje podredno uveljavljanega tožbenega zahtevka. V okoliščinah konkretnega primera pa ne, ker sta zahtevka, kot pravilno opozarja tožena stranka, med seboj izklučujoča. S podrednim tožbenim zahtevkom tožeča stranka zahteva odločitev, da prenos lastninske pravice po Sporazumu o delitvi skupnega premoženja v korist druge toženke nima pravnega učinka v razmerju do nje, kolikor je to potrebno za poplačilo njenih terjatev do prvega toženca in je dolžna druga toženka dopustiti izvršbo na s Sporazumom o razdelitvi skupnega premoženja na njo prenesenih nepremičninah (t.i. paulijanska tožba; 255. - 260. člen OZ). S paulijansko tožbo se posel, ki ga je sicer veljavno sklenil dolžnik, ne razveljavlja, le neučinkovit v razmerju do upnika postane. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Ker ničen pravni posel ne more biti le neučinkovit proti določnemu upniku, je mogoče ugotavljati obstoj verjetnosti terjatve po paulijanski tožbi šele, ko niti s stopnjo verjetnosti ni izkazan tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje to ugotovilo s sklepom z dne 25. 7. 2014, je lahko v sklepu z dne 26.8.2014 ugotovilo verjetnost obstoja terjatve po paulijanski tožbi. Vendar pa je, kot že obrazloženo, odločitev v sklepu z dne 25.7.2014 zmotna.

15. Tožeča stranka primarno trdi in dokazuje, da toženca Sporazuma o delitvi skupnega premoženja nista sklenila z namenom urediti njuna medsebojna premoženjska razmerja, temveč z namenom oškodovati tožečo stranko. Z namenom oškodovanja upnikov sklenjen pravni posel je ničen.(3) Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, pa nima pravnega varstva na podlagi paulijanske tožbe(4). Ker še ni odločeno o verjetnosti obstoja zahtevka za ugotovitev ničnosti posla, se po naravi stvari še ne more odločati o zahtevku po paulianski tožbi, saj ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve po tožbi za ugotovitev ničnosti, izključuje možnost obstoja terjatve po paulijanski tožbi. Pritožbeno sodišče je zato moralo ugoditi tudi pritožbam zoper sklepa z dne 26. 8. 2014 in 22. 10. 2014 ter sklepa razveljaviti.

16. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku najprej oceni celotno trditveno podlago glede primarno uveljavljanega tožbenega zahtevka in ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če bo spet presodilo, da tožeča stranka ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala terjatve po tožbenem zahtevku, ki temelji na ničnosti Sporazuma o delitvi skupnega premoženja, naj takoj presodi tudi, ali so podane predpostavke za zavarovanje tožbenega zahtevka po paulijanski tožbi. Pritožbeno sodišče pa se, dokler ne bo pravnomočno ugotovljeno, da ni izkazana verjetnost ničnosti Sporazuma o delitvi skupnega premoženja, zaradi nasprotujočih si zahtevkov ne more izrekati glede presoje pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj. Zato na navedbe v pritožbah in odgovorih nanje, ki so v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom, razen v kolikor so relevantne za odločitev pritožbenega sodišča, ni odgovarjalo.

17. Odločitev o stroških pritožbenega stroška temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.

(1) S primarnim tožbenim zahtevkom sicer uveljavlja tudi ničnost akta o ustanovitvi zemljiškoknjižnega dolga z dne 15. 4. 2011, ki ga je prvi toženec ustanovil z notarskim zapisom Sv 1082/11, vendar glede tega dela tožbenega zahtevka tožeča stranka ni predlagala izdaje začasne odredbe, zato ta del tožbenega zahtevka ni bil predmet izpodbijanih sklepov.

(2) Gl. Izbrisna tožba, avtorja M. Tratnik, R. Vrenčur, Pravna praksa – 2008, št. 33 z dne 28. 8. 2008. (3) Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2011, II Ips 297/2010

(4) Sodba VS RS II Ips 297/2010 z dne 9. 2. 2012; L. Varanelli, Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio o Pauliana v ureditvi OZ, Pravna praksa – 2003 št. 5.