Jedro

Sodišču ni treba opozoriti tožnice, da v primeru njene (ponovne) odsotnosti z obravnave lahko pride do ponovnega mirovanja postopka, in da se bo v tem primeru štelo, da je tožba umaknjena. S tem, ko sodišče tožnice in njene pooblaščenke ni opozorilo na navedene posledice ponovnega izostanka, ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato je sklep o umiku tožbe zakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v drugi točki izreka sklepa sodišča prve stopnje znesek 81.608,00 SIT nadomesti z zneskom 53.640,00 SIT.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške pritožbe v višini 5.141,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožba tožnice v zadevi razporeditve na drugo delo šteje za umaknjeno.

Tožnica je dolžna plačati toženi stranki 81.608,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1999 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče je sprejelo navedeno odločitev na podlagi 4. odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), ker je že drugič prišlo do pogojev za mirovanje postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje reševanje in pred drugim senatom, toženi stranki pa naloži, da tožnici povrne stroške te pritožbe. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni uporabilo določb 216. člena ZPP glede razpisa obravnave, vabljenja strank in drugega, kar je vplivalo na zaknitost izpodbijanega sklepa. Tožnica je poslala sodišču vlogo za preložitev obravnave za dne 16.4.1999 in bi jo moralo sodišče preložiti tudi iz razloga, ker tožena stranka ni dostavila vseh zahtevanih listin. Sodišče ni poučilo stranke na posledice izostanka na naroku za glavno obravnavo oziroma do mirovanja postopka, poleg tega pa ni res, da bi že drugič nastopili pogoji za mirovanje postopka. Poleg tega je pooblaščenka tožnice na eni od obravnav prosila predsednika senata za preložitev glavne obravnave in je ta v to privolil ter si je to zapisal v rokovnik.

Tožnica izpodbija sklep tudi glede stroškov postopka, ker so ti previsoko odmerjeni.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve v prvi točki izreka v izpodbijanem sklepu pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-77, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša s tem delom sklepa in njegovimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnice glede prve točke izreka izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče navaja: Pritožbena trditev, da niso že drugič nastopili razlogi za mirovanje postopka so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je dne 20.10.1998 izdalo sklep, da postopek miruje od 20.10.1998 dalje, ker tožnica oziroma njena pooblaščenka ni pristopila na narok za glavno obravnavo. Iz podatkov v spisu izhaja, da sta bili tožnica in njena pooblaščenka pravilno vabljeni na glavno obravnavo dne 16.4.1999 in da je sodišče prve stopnje na prošnjo te pooblaščenke, ki jo je prejelo 13.4.1999, za preložitev obravnave, le tej odgovorilo dne 14.4.1999, da prošnji ne bo ugodilo. Tožnica in pooblaščenka na narok za glavno obravnavo 16.4.1999 nista pristopili in je sodišče na predlog tožene stranke pravilno ugotovilo, da so ponovno nastopili razlogi za mirovanje postopka ter je zato na podlagi 4. odstavka 216. člena ZPP-77 sklenilo, da se šteje tožba za umaknjeno. Pritožba tudi neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče moralo opozoriti tožnico, da v primeru njene odsotnosti na obravnavi lahko pride do ponovnega mirovanja postopka. Tožnica oziroma njena pooblaščenka sta vedeli za prej navedeni sklep o mirovanju postopka, saj sta sami z vlogo z dne 15.2.1999 (na listu 29) predlagali nadaljevanje postopka, zato sta lahko in morali vedeti, da bo, v primeru njune ponovne odsotnosti, lahko prišlo do ponovnega mirovanja postopka in da se bo v tem primeru štelo, da je tožba umaknjena. S tem, ko ju sodišče ni opozorilo na navedene posledice ponovnega izostanka, po zaključku pritožbenega sodišča ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato je izpodbijani sklep zakonit. Pritožba glede stroškov postopka je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določb 154. člena ZPP, kar sicer ni navedlo v sklepu, pravilno sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka, pri odmeri stroškov postopka pa je napačno uporabilo Odvetniško tarifo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da stroški odmerjeni po Odvetniški tarifi po tar. št. 10/1b, 2 in 3 znašajo skupno 600 točk, kar pomnoženo z vrednostjo točke 87,40 znaša 52.440,00 SIT. K tem stroškom je potrebno prišteti še sodno takso 1.200,00 SIT in je tako tožnica dolžna plačati toženi stranki skupno 53.640,00 SIT. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in sklenilo kot v izreku.

Tožnica je s pritožbo delno uspela in sicer v 34 odstotkih, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člen v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pritožbene stroške, ki ob upoštevanju navedenih odstotkov in vrednosti točke znašajo 5.141,00 SIT.