Jedro

Vrednost podržavljenega premoženja se v postopku denacionalizacije določa po stanju premoženja ob podržavljenju in po sedanji vrednosti, ki se ugotovi po metodi, predpisani z ZDen in v podzakonskih predpisih, izdanih na podlagi ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 26.11.2001, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote P. z dne 11.10.2001. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožeči stranki vrnil podržavljeno premoženje, in sicer del parcele št. 601 k.o. P., vpisane pri vl. št. 445 k.o. P., v izmeri 929 m2, v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 8.711,41 DEM.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla v izpodbijani odločbi. Potrdilo je, da upravni organ v upravnem postopku odloča o pravicah in obveznosti strank na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje prvostopne odločbe. V tem primeru je ob odločanju organa prve stopnje že veljalo Navodilo o spremembah in dopolnitvah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 26/00, v nadaljevanju Navodilo), ki je začelo veljati 1.4.2000. Zato prvostopni organ ni kršil določbe 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Sporna nepremičnina je bila ob podržavljenju pokopališče, zato se v skladu spremembo Navodila vrednoti v skladu s tabelo, na katero se sklicuje 3. člen Navodila.

Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, to je novela Navodila iz leta 2000, ker izračunana odškodnina nima podlage v zakonu in je napačna. Odškodnino za podržavljeno premoženje je izračunal izvedenec gradbene stroke po Navodilu, ki je veljalo leta 1993, torej brez sprememb v letu 2000, in sicer v višini 62.224,42 DEM. Na ugovor Slovenske odškodninske družbe pa je bila odškodnina izračunana ponovno tudi z upoštevanjem spremembe Navodila iz leta 2000 in je bila tako znižana na 8.711,41 DEM. Nedopustno je, da s med postopkom podzakonski predpis spremeni, saj je s tem kršeno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Drugi upravičenci, o katerih zahtevkih je bilo odločeno pred uveljavitvijo spremembe Navodila, so dobili odškodnino po osnovnem besedilu Navodila. Sklicuje se tudi na 125. člen Ustave RS, po kateri so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni in so vezani na ustavo in zakon. Zato bi v tem primeru lahko prišla v poštev tudi uporaba načela "exeptio ilegalis" saj so spremembe Navodila po mnenju tožeče stranke evidentno v nasprotju z določili Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ), zato napadena odločba ni pravilna in zakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopnemu sodišču. Tožena stranka, prizadeta stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Res je, da so sodniki po 125. členu Ustave Republike Slovenije pri sojenju vezani na ustavo in zakon. To ustavno določbo so po presoji pritožbenega sodišča spoštovali tudi sodniki prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru. Ne drži namreč trditev tožeče stranke, da sprememba Navodila ni v skladu ZDen in da bi bilo treba v tem primeru uporabiti načelo neupoštevanja podzakonskega predpisa, ki naj ne bi imel zakonske podlage (exceptio ilegalis).

V 44. členu ZDen so predpisani osnovni kriteriji za vrednotenje posameznih vrst podržavljenega premoženja, to je stanje v času podržavljenja ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, izračunane po metodologijah, predpisanih v podzakonskih predpisih, predvidenih v 2., 3., 4. in 6. odstavku tega člena, pri čemer je podzakonski predpis iz 6. odstavka 44. člena ZDen ponovno omenjen v 85. členu ZDen. Z ZDen je torej predvideno, da se podržavljeno premoženje vrednoti po predpisani metodologiji, ne pa po tržni vrednosti, ki se uporablja v civilnih postopkih, in jo praviloma ugotavljajo izvedenci. Glede na navedene določbe ZDen je torej tudi sodišče vezano na vrednotenje, kakršno je predpisano v podzakonskih predpisih, sprejetih na podlagi ZDen. Zato v tem primeru ni pravne podlage za uporabo načela "exceptio ilegalis" glede uporabe Navodila oziroma njegovih sprememb, saj brez tega ne bi bilo mogoče v skladu z ZDen določiti vrednosti podržavljenega premoženja.

Ker je bila novela Navodila sprejeta v letu 2000 in je začela veljati s 1.4.2000, je bilo treba v vseh nedokončanih denacionalizacijskih postopkih upoštevati tudi novelo Navodila. Tako je bilo treba tudi v obravnavanem postopku izračunati vrednost podržavljene nepremičnine po stanju v času podržavljenja in po sedanji vrednosti, izračunani po predpisani metodi, to je s tedaj veljavnim z Navodilom, torej tudi z novelo iz leta 2000. Da se v upravnih postopkih pri odločanju uporabljajo predpisi, ki veljajo na dan odločanja prvostopnega oragna, izhaja iz načela zakonitosti (4. člen ZUP/86).

Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno materialno pravo in ni podana nobena od bistvenih kršitev pravil postopka, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.