Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: "Pritožba toženca se zavrne, pritožbi tožnika pa se delno ugodi in se sodba prvostopenjskega sodišča glede prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovane v prvem odstavku (skupaj s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo) in v prvi alineji prvega odstavka izreka spremeni tako, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.272.406,30 SIT (13.655,51 EUR) z zamudnimi obrestmi od zneska 1.779.280 SIT (7.424,80 EUR) od dne izdaje sodbe sodišča I. stopnje dalje.

V ostalem se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Toženec je dolžan povrniti tožniku 107,48 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve revizijske sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti." Toženec je dolžan povrniti tožniku 123,66 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je med drugim odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.300.000 SIT (5.424,80 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča I. stopnje dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi premoženjske škode in pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je pri prisoji navedene odškodnine upoštevalo, da je toženec tožniku iz tega naslova že izplačal 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR).

Pritožbeno sodišče je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo ter odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Proti drugostopenjski sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi zahtevku za plačilo nepremoženjske škode in tožencu naloži v plačilo tudi njegove pritožbene in revizijske stroške z zamudnimi obrestmi. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu Š(375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć), ki nanjo ni odgovoril. Revizija je delno utemeljena.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.)). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je zato, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic. Glede na težo in trajanje vseh telesnih bolečin, nevšečnosti in trpljenja, ki so spremljale tožnika ob škodnem dogodku, v času zdravljenja in ga bodo tudi v bodoče, ter glede na težo in trajanje strahu, pa je mogoče ugotoviti, da se odmerjena odškodnina 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR) in 300.000 SIT (1.251,88 EUR) iz teh dveh naslovov ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Sodišče druge stopnje je v tem delu torej pravilno uporabilo materialno pravo. V tem delu je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo, saj je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno (378. člen ZPP).

Nasprotno pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je materialnopravni sklep pritožbenega sodišča glede pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti glede na dejansko stanje, ki ga je v neposredno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, napačen. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožnik uveljavljal odškodnino v znesku 4.000.000 SIT (sedaj 16,691,70 EUR). Glede na ugotovljen obseg tožnikovih življenjskih prikrajšanj revizijsko sodišče ne najde razloga, na podlagi katerega bi bilo mogoče zahtevano odškodnino iz tega naslova zniževati v takšnem obsegu, kakor sta to storili sodišči prve in druge stopnje, ko sta tožniku odmerili odškodnino v višini 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR). Sodišči sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili, da je pri tožniku kot trajna posledica utrpelih poškodb podana omejitev gibljivosti desnega kolka lažje stopnje, mejna popoškodbena atrofija mišic desnega spodnjega uda in obremenilna bolečina kolka pri telesnih aktivnostih, občasna raztresenost, nezbranost, napetost in motnje spanja. Tožnik ne bo več sposoben opravljati svoje pridobitne dejavnosti igralca v nogometnem klubu. Prav tako bo v polni meri omejen pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti učitelja športne vzgoje, predvsem pri demonstracijskem delu. Upoštevaje tožnikovo starost (ob nezgodi je bil star 30 let), njegovo poklicno dejavnost in njegovo pridobitno dejavnost so njegove življenjske aktivnosti zaradi trajnih posledic poškodb zmanjšane za 20%. Zato je ob upoštevanju podobnih primerov sodne prakse revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in tožencu naložilo, da mora tožniku plačati še nadaljnjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 479.280 SIT (2000 EUR).

Skupni znesek odmerjene odškodnine 4.779.280 SIT (19.943,58 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 32 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Ob upoštevanju že plačane akontacije 3.000.000 SIT (12.518,78 EUR) je toženec dolžan tožniku plačati 3.272.406,30 SIT (13.655,51 EUR) (vsebovana tudi premoženjska škoda, ki ni revizijsko spornaĆ z zamudnimi obrestmi od zneska 1.779.280 SIT (7.399,77 EUR) (odškodnina za nepremoženjsko škodoĆ od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodb in zvišane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti spremenjen uspeh v pravdi (drugi odstavek 165. člen ZPP). Izreka o pravdnih stroških prvostopenjskega sodišča, ki temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP, revizijsko sodišče ni spremenilo, ker je sodišče prve stopnje v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/1991 in nasl.) priznalo ter odmerilo vse tožnikove in toženčeve potrebne pravdne stroške. Po medsebojnem pobotanju je odločilo, da mora toženec tožniku povrniti 432.590,21 SIT (1.805,17 EUR) njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Izrek o pravdnih stroških sodišča prve stopnje tako ostaja nespremenjen, saj zvišanje odškodnine za 479.280 SIT (2.000 EUR) na odmero stroškov postopka ne vpliva. V pritožbenem postopku pa je izkazan delen uspeh tožnika, zato naj mu toženec povrne 24 odstotkov pritožbenih stroškov v znesku 107.320 SIT (447.84 EUR), to je 107,48 EUR. Prav tako mora toženec povrniti tožniku, glede na 24-odstotni uspeh z revizijo, ustrezen delež od 123.477 SIT (515,26 EUR), to je 123,66 EUR. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. Rok začne v skladu s tretjim odstavkom istega člena teči prvi dan po vročitvi revizijske odločbe.