Jedro

Da bi sodišče torej lahko pravilno ugotovilo, ali in katera od pravdnih strank je nedopustno ravnala in torej kršila pravila ZVSmuč ter ali obstaja deljena odgovornost, bo treba v ponovljenem postopku opraviti ogled na kraju samem, natančno zaslišati obe pravdni stranki in obe priči, ki sta bili očividki nezgode o tem, kje se je nahajal toženec pred pričetkom zavoja, nato pa glede na mesto nezgode, ki je bilo že ugotovljeno, s pomočjo izvedenca smučarske stroke, z upoštevanjem povprečnih hitrosti na konkretnem terenu, z upoštevanjem smuči, ki sta jih pravdni stranki uporabljali in načina vožnje ene in druge, ugotoviti tudi približen položaj tožnika v tem trenutku in njuno gibanje do trčenja ter v nadaljevanju odgovoriti tudi na vprašanje preglednosti terena, torej na vprašanje ali bi tožnik toženca pred pričetkom njegovega zavoja lahko videl ali ne oziroma kdaj bi ga sploh lahko videl in seveda tudi na vprašanje, ali bi tožnika lahko videl toženec in kdaj.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožniku odškodnino v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 dalje (1. točka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka). Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožniku 361,54 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z obrestmi pa v primeru zamude (3. točka).

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo, kot izhaja iz vsebine, proti njenemu zavrnilnemu delu in posledično tudi zoper odločitev o stroških (točki 2. in 3. sodbe). Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi zahtevku še v preostalem delu, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. O stroških naj odloči glede na uspeh v pravdi.

Tožnik meni, da sodišče za ugotovitev, da je sam soodgovoren za nastanek škode v višini 50 %, ni imelo nobene podlage. Sodišče prve stopnje v celoti spregleda izpoved prič D. L. in M. L.. Prva priča je povedala, da je do trčenja prišlo na delu, kjer ni večje strmine, na začetku njunega smučanja in da je toženec naenkrat od zadaj z leve strani trčil v tožnika. Priča L. pa pove, da je toženec po nezgodi prišel do tožnika, se temu opravičil in pri tem izjavil, da je tožnika spregledal ter se vanj nehote bočno zaletel. Če bi sodišče upoštevalo tudi izpoved samega tožnika, je jasno, da bi ugotovilo, da je podana izključna krivda tožene stranke.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prisodilni del in odločitev o stroških (točki 1. in 3. sodbe), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu in ustrezno odloči tudi o stroških, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka meni, da je sodišče napačno presodilo izvedene dokaze. Ob presoji sodišče, čeprav se nanj sklicuje, ni upoštevalo pravila, da mora vsak smučar smučati tako, da lahko pravočasno ustavi, svojo hitrost in način vožnje pa mora prilagoditi znanju, terenskim, snežnim, vremenskim razmeram ter gostoti prometa na smučišču. Izvedensko mnenje izvedenca smučarske stroke ne temelji na strokovnih ugotovitvah. Iz položaja obeh pravdnih strank ob trčenju in ugotovitev izvedenca medicinske stroke, kar je sodišče premalo upoštevalo, je mogoče zaključiti, da je negirana trditev tožnika, da je toženec tisti, ki je od zadaj trčil v tožnika. Izvedenec ni navedel, na podlagi katerega predpisa je velik zavoj, ki naj bi ga toženec po njegovih ugotovitvah naredil, nedovoljen. Izvedenec smuči, s katerimi je toženec smučal, ni videl, prav tako nima dokaza o hitrosti vožnje. Tožnik, ki je peljal po hribu navzdol in proti previsu, bi moral peljati s takšno hitrostjo, da bi pravočasno ustavil pred vsako oviro, na katero bi naletel pred seboj. Pred previsom bi moral celo ustaviti in se prepričati, če lahko nadaljuje smučanje brez nevarnosti za druge udeležence. Tožnik je tisti, ki je trčil v toženca. Sodišče ni z ničemer ugotovilo, da je toženec tožnika pred nezgodo sploh lahko videl, saj je bil sam pod, tožnik pa nad prelomnico. Mnenje izvedenca ni bilo preverjeno v naravi. Če bi sodišče opravilo ogled, bi se lahko izvedenec in sodišče prepričalo, da toženec v času, ko je napravil manever, ni nikogar ogrožal. Izvedenec bi lahko naredil izračune glede časa, ki ga je toženec, z upoštevanjem povprečne hitrosti smučanja, porabil za zavoj, ugotovil, kje je toženec bil in ali je tožnika sploh lahko opazil. Izvedenec je poleg tega v celoti potrdil izpoved toženca, da se je tožnik z desnim bokom zaletel v njegov zgornji del medenice in desni ledveni del in nato zapeljal še čez repe smuči. Pri presoji odgovornosti tudi ni mogoče mimo mnenja izvedenca medicinske stroke, saj je izvedenec glede načina nastanka tožnikovih poškodb potrdil trditve toženca oziroma je takšen način poškodovanja ocenil kot bolj verjeten. Ker toženec ni kršil nobenih predpisov, tudi vzročna zveza ni podana.

Toženec se pritožuje tudi zoper višino odškodnine. Tožnikovo zdravljenje je trajalo 51 dni, ko je pričel delati s polovičnim delovnim časom. Pri presoji bolečinskega obdobja je izvedenec mnenja, da tožnik zelo hudih bolečin ni prestajal, pač pa hude bolečine 8 dni. Ker je dobival injekcije, za katere se domneva, da so učinkovite, tožnik torej bolečin ni prestajal. Enako velja za srednje bolečine. Izvedenec ni navedel, na podlagi česa je prišel do ugotovitve, da je tožnik trpel primarni in sekundarni strah. Do funkcionalnega zmanjšanja splošnih aktivnosti se je opredelil le opisno, ne pa po višini, prav tako ni navedel, če je šlo pred poškodbo za morebitne degenerativne spremembe v kolčnem predelu. Vsekakor je višina odškodnine 6.676,68 EUR previsoko odmerjena in ni v skladu z obstoječo sodno prakso.

Tožeča in tožena stranka na pritožbi druga druge nista odgovorili.

Pristojnost Višjega sodišča v Ljubljani v tem pritožbenem postopku temelji na odločbi predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 9.3. 2009, s katero je bila nanj prenesena pristojnost z Višjega sodišča v Celju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče pri odločitvi o tem, da sta tako tožnik kot toženec soprispevala k nastanku škodnega dogodka, upoštevalo mnenje izvedenca s področja smučanja ter varnosti na smučišču, ki je prišel do zaključka, da je mogoče obema udeležencema škodnega dogodka očitati kršenje pravila, ki govori o obvladovanju hitrosti in načinu vožnje na smučišču, je pa potrebno osnovni vzrok za nastanek škodnega dogodka iskati v nepravilnem ravnanju toženca, ki je s svojim načinom smučanja prispeval k nastanku trčenja. Toženec je namreč zavil v dolg zavoj desno tako daleč od polovice proge proti robu, da je na koncu zavoja (v trenutku trčenja), bil že v položaju s smučmi tako, da so bile smuči in on obrnjene navzgor (pomikanje v nasprotni smeri od ostalega prometa).

Sodišče v nadaljevanju, iz samega dejstva, da je prišlo do trčenja, zaključi, da ne tožnik ne toženec nista spoštovala pravila o prilagojenem načinu vožnje, saj ne eden ne drugi nista pravočasno ustavila oziroma, kot sta trdila, drug drugega sploh nista videla.

Glede na to, da je do nezgode prišlo 20 do 25 m pod prelomnico, ki predstavlja nepregledno mesto na smučišču, bi oba morala smučati previdneje kot običajno. Tožnik, ki je peljal smuk, bi se na vrhu pred prelomnico, moral ustaviti, toženec pa, ki je vozil na področju pod prelomnico, ki je nepregledno, bi moral voziti previdneje, saj bi kot odgovoren smučar moral vedeti, da utegne naleteti na smučarje, ki se peljejo po smučarski progi naravnost navzdol in je lahko za njih, glede na to, da je pripeljal pod prelomnico, ki je slabše pregledna, nepričakovana ovira. Izpovedi zaslišanih prič, ki sta bili očividca dogodka (žena tožnika in prijateljica toženca), sodišče ni upoštevalo oziroma pri odločitvi njune izpovedi niso imele odločilnega pomena, saj sta, kot zapiše sodišče v obrazložitvi, izpovedovali v skladu s sorodstvenim in prijateljskim razmerjem z eno oziroma drugo stranko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je, kar utemeljeno opozarjata obe pritožbi, dejansko stanje glede okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka in ki v nadaljevanju vplivajo na zaključek ali škoda, ki jo je utrpel tožnik izvira iz nedopustnega ravnanja (pri čemer je dokazno breme glede tega elementa na tožniku) ter ali je toženec odgovoren za nastalo škodo v celoti, delno ali pa za njen nastanek sploh ni odgovoren (dokazno breme glede trditve, da za škodo ni kriv, je na strani tožene stranke), nepopolno ugotovljeno. Doslej zbrani dokazi namreč še ne dajejo zadostne podlage za zaključke sodišča o kršenju pravil, ki jih smučarjem nalaga Zakon o varnosti na smučiščih (v nadaljevanju ZVSmuč), torej o nedopustnosti ravnanja, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost ter za zaključke sodišča, ki se nanašajo na deljeno odgovornost. Ko sodba govori o kršenju pravil ZVSmuč, povsem spregleda pravilo druge alineje 2. odstavka 24. člena citiranega zakona, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba tožene stranke, da je smučar zaradi lastne varnosti in varnosti drugih smučarjev, na smučarski progi dolžan izbirati smer smučanja tako, da ne ogroža drugih smučarjev in da daje prednost smučarju pred seboj. Obe pravdni stranki sta ves čas postopka diametralno nasprotno zatrjevali kateri od njiju je smučal prvi in kateri za njim oziroma kdo se je od zadaj zaletel v koga, vendar pa se sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo, saj je menilo, da samo dejstvo, kdo je trčil v koga, ni pomembno. V posledici takšnega stališča tudi ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza z zaslišanjem tako izvedenca smučarske kot izvedenca medicinske stroke in tudi ni opravilo ogleda, ki je bil predlagan s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče to dejstvo ocenjuje kot pomembno, sploh v primeru, če bi se po dopolnjenem dokaznem postopku izkazalo, da je tožnikova trditev, da gre za pregleden teren, izkazala za resnično. Gre namreč za eno temeljnih pravil smučanja, ki je jasno zapisano tudi v ZVSmuč in je bilo že citirano.

Nadalje sodba govori o tem, da je do nezgode prišlo pod prelomnico, ki predstavlja nepregledno mesto na smučišču in bi zato tako tožnik kot toženec morala smučati previdneje kot običajno. Za ugotovitev, da je šlo na območju nezgode za nepregledno mesto na smučišču, pa v izvedenem dokaznem postopku zaenkrat ni podlage. Ker sta o tem dejstvu pravdni stranki različno izpovedali, sodišče pa ogleda ni opravilo in tudi izvedenec smučarske stroke, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, ni opravil ogleda kraja nezgode, je sodišče povsem brez podlage naredilo zaključek, da bi se moral tožnik zaradi nepreglednosti pred prelomnico ustaviti in preveriti kakšno je stanje na smučišču pod prelomnico , toženec pa bi moral voziti previdneje, saj ni mogel videti, kaj se dogaja na progi nad njim .

Pritožbeno sodišče opozarja tudi na nejasnosti v izvedeniškem mnenju izvedenca smučarske stroke, ki ga je sodišče prve stopnje, kot to zapiše v obrazložitvi, v celoti sprejelo, pri tem pa ni pojasnilo, kako sprejema zaključek izvedenca v zvezi z vprašanjem, kateri od udeležencev nezgode je kršil pravila. Izvedenec tako najprej zaključi, da sta takšna pravila kršila oba, saj nista prilagodila hitrosti in načina vožnje znanju, terenskim, snežnim pogojem in gostoti prometa, nato pa v nadaljevanju kot osnovni vzrok nezgode navede toženčev zavoj v desno. Izvedenec tudi ni jasno odgovoril na vprašanje, kakšna je bila vožnja tožnika in toženca pred trčenjem in kakšne so bile njune hitrosti (za tožnika pove, da je smučal tako hitro kot so dopuščale takratne vremenske razmere, priprava smuči, teren in način smučanja, za toženca pa, da je smučal tako hitro, da je lahko prismučal pred in pod tožnika), iz mnenja pa tudi ni možno ugotoviti, kako je izvedenec prišel do zaključka, da je toženec v dolgem krožnem zavoju desno smučal tako in tako hitro, da je lahko prismučal pred in pod tožnika. Tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je ugotavljal mehanizem nastanka tožnikovih poškodb, ni možno zaključiti, na kakšen način so poškodbe nastale, saj izvedenec dopušča nastanek tako na način, ki ga zatrjuje tožnik, kot na način, ki ga zatrjuje toženec. Kljub opisanim nejasnostim, je sodišče kot nepotreben zavrnilo predlog tožeče stranke, ki je bil podan z vlogo dne 1.7.2008, da sodišče ustno zasliši oba izvedenca ter predlog tožene stranke, da se opravi tudi ogled. Nepojasnjeno je ostalo tudi vprašanje, kakšne smuči je uporabljal toženec, je pa to vprašanje glede na mnenje izvedenca smučarske stroke lahko pomembno. Izvedenec je v svoji pisni dopolnitvi sicer zapisal, da je tak zavoj, kot naj bi ga napravil toženec, možno narediti tudi s klasičnimi smučmi, pri tem pa tako izvedenec kot sodišče popolnoma spregledata zapisnik o nesreči na smučišču, kjer je pri zvrsti smučanja zapisano, da je toženec smučal s kratkimi smučmi.

Da bi sodišče torej lahko pravilno ugotovilo, ali in katera od pravdnih strank je nedopustno ravnala in torej kršila pravila ZVSmuč ter ali obstaja deljena odgovornost, bo treba v ponovljenem postopku opraviti ogled na kraju samem, natančno zaslišati obe pravdni stranki in obe priči, ki sta bili očividki nezgode o tem, kje se je nahajal toženec pred pričetkom zavoja, nato pa glede na mesto nezgode, ki je bilo že ugotovljeno, s pomočjo izvedenca smučarske stroke, z upoštevanjem povprečnih hitrosti na konkretnem terenu , z upoštevanjem smuči, ki sta jih pravdni stranki uporabljali in načina vožnje ene in druge, ugotoviti tudi približen položaj tožnika v tem trenutku in njuno gibanje do trčenja ter v nadaljevanju odgovoriti tudi na vprašanje preglednosti terena, torej na vprašanje ali bi tožnik toženca pred pričetkom njegovega zavoja lahko videl ali ne oziroma kdaj bi ga sploh lahko videl in seveda tudi na vprašanje, ali bi tožnika lahko videl toženec in kdaj.

Glede na to, da je bila v tej zadevi vložena tudi nasprotna tožba in je bil v nezgodi poškodovan tudi toženec, naj sodišče izvedencu medicinske stroke v zvezi z mehanizmom nastanka poškodb postavi dodatno nalogo, da pri odgovoru na to vprašanje upošteva tudi poškodbe toženca, saj bi s tem lahko morda izvedenec bolj jasno opredelil mehanizem nastanka poškodbe.

Sodišče naj ponovno presodi tudi izpovedi zaslišanih prič, predvsem priče D. L. in A. M. P., ki sta bili očividki nezgode, saj bi lahko bistveno pripomogli k razjasnitvi dejanskih okoliščin v katerih je prišlo do nezgode. Sodišče je namreč v izpodbijani sodbi zgolj navedlo, da sta priči, izpovedovali v skladu s sorodstvenim in prijateljskim razmerjem z eno ali drugo stranko in da sodišče zato njunim izpovedbam ni dalo posebnega pomena. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Samo sorodstveno ali prijateljsko razmerje z eno ali drugo stranko samo po sebi, če ni podprto še z drugimi razlogi, ki sodišče navedejo k temu, da priči ne verjame, ne more biti razlog, da sodišče izveden dokaz popolnoma spregleda, kar utemeljeno opozarja tožnik v svoji pritožbi.

Po tako dopolnjenem dokaznem postopku naj sodišče, upoštevajoč pravila o dokaznem bremenu ter po ponovnem skrbnem pretehtanju vseh dokazov in posledično ravnanja ene in druge pravdne stranke, v zadevi ponovno odloči. Glede na to, da je bilo potrebno pritožbama ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, se sodišče z višino prisojene odškodnine in ostalimi pritožbenimi trditvami ni ukvarjalo.

Ker je sodišče sodbo v tej zadevi izdalo še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08), je pritožbeno sodišče pri odločitvi upoštevalo do takrat veljavne predpise in na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških je posledica razveljavitve sodbe in ima podlago v 3. odstavku 165. člena ZPP.