Jedro

Za tožnika je ugotovljeno, da je bil opozorjen na nevarnost in na nedopustnost seganja z roko v delujoči stroj, da je opravil izpit iz varstva pri delu in da se je zavedal nevarnosti in protipravnosti tipanja valjev med obratovanjem. Kršitev tega je bila neposredni vzrok nesreče. Tožnikovo ravnanje znatno zmanjšuje obseg odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Pri ugotovitvi deležev 60 proti 40 je pravilno upoštevana tudi tožnikova mladost in neizkušenost ter iz tega izvirajoča neprevidnost. Če bi šlo za izkušenega delavca, bi bil delež odgovornosti ponesrečenega večji.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 1.860.000,00 SIT ter mu povrniti 201.759,00 SIT pravdnih stroškov; oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1997 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 26.10.1994 poškodoval pri delu v podjetju K. P. e., ko so mu valji stroja zagrabili levo roko. Stroj je štelo za nevarno stvar. Za škodo torej odgovarja K. P. e., namesto nje pa tožena stranka na podlagi zavarovanja odgovornosti. Vendar se je tožena stranka delno ekskulpirala, ker je tožnik sam prispeval k nesreči z neprevidnim ravnanjem, ko je z roko segel v delujoči stroj. V zvezi s tem je ugotovilo, da je bil opozorjen na nevarnost, da je bil usposobljen za delo, ki ga je opravljal in tudi, da je kljub komaj 16 letom razumel, da lahko zaradi lastnega protipravnega ravnanja pride do poškodbe. Zato je njegov delež odgovornosti 40 odstoten. Sodišče je upoštevalo ugotovitve sodnega izvedeneca dr. A. A. in določilo odškodnino za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 750.000,00 SIT, za strah 250.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.750.000,00 SIT in za skaženost 350.000,00 SIT, prisodilo pa mu je 60 odstotkov teh zneskov v skupni višini 1.860.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja razloge, zaradi katerih je treba tiskarski stroj, na katerem se je tožnik ponesrečil, šteti za nevarno stvar. Poudarja še tožnikovo mladost, neizkušenost in lahkomiselnost. Meni, da bi smel tožnik opravljati le pomožna dela, ne pa strokovnih del, kar je čiščenje stroja. Zato zanika tožnikovo soodgovornost, oziroma jo dopušča največ v obsegu 10 odstotkov. Zavzema se tudi za višjo odškodnino glede vseh oblik uveljavljane nepremoženjske škode.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko utemeljevanje, da je tiskarski stroj, pri katerem se je tožnik ponesrečil, nevaren, je odveč. To je bilo namreč ugotovljeno z obema sodbama in to je tudi podlaga za odgovornost podjetja. Na povsem enake pritožbene navedbe je tožeča stranka dobila pravilen odgovor s sodbo druge stopnje, ki pa ga z revizijo ne izpodbija, temveč le ponavlja to, kar je že navedla v pritožbi.

V nasprotju s podatki spisa je revizijska trditev, da je bilo mogoče samo med obratovanjem valjev ugotoviti, ali so očiščeni. To je v nasprotju z navodili za uporabo stroja (priloga C 4), s katerimi je bil tožnik seznanjen. Tudi B. T., na katerega pričevanje se revizija sicer izrečno sklicuje, je izpovedal, da se čistost valjev ne preverja z roko, ampak vizuelno. Kadar delavec v to ni prepričan, je treba stroj ustaviti in nato z roko potipati valje. D. B. pa je potrdil, da je tožnik vedel, da ne sme s prsti segati med valje. Vse to sta ugotovili obe sodbi. Nasprotne revizijske navedbe te dejanske ugotovitve izpodbijajo in prikazujejo dejansko stanje drugače, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano sodbo. Izpodbijanje dejanskih ugotovitev ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 385.čl. ZPP), zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

Enako velja za revizijsko trditev, da čiščenje stroja ni spadalo med tožnikove delovne naloge. Iz opisa nalog za delovno mesto pomožno delo v tisku - strežnik v tisku (pruloga C 6) namreč izhaja, da je ena od nalog za to delovno mesto skrb za čistost delovnega sredstva. Tudi to je bilo ugotovljeno v dosedanjem postopku.

Tožnikova mladost in neizkušenost je bila izrečno upoštevana, ko je sodišče prve stopnje razčlenilo okoliščine, zaradi katerih obstoji tožnikova soodgovornost za škodo. To je bilo z izpodbijano drugostopno sodbo potrjeno. Na podlagi ugotovljenih dejstev sta deleža odgovornosti strank ugotovljena pravilno. Za zavarovanca tožene stranke kot imetnika nevarnega stroja velja objektivna odgovornost (2. odst. 154., 173. in 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljnjem ZOR). Ta je zmanjšana za delež tožnikovega prispevka k nastanku škode (3. odst. 177.čl. ZOR). Za tožnika je ugotovljeno, da je bil opozorjen na nevarnost in na nedopustnost seganja z roko v delujoči stroj, da je opravil izpit iz varstva pri delu in da se je zavedal nevarnosti in protipravnosti tipanja valjev med obratovanjem. Kršitev tega je bila neposredni vzrok nesreče. Tožnikovo ravnanje znatno zmanjšuje obseg odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Pri ugotovitvi deležev 60 proti 40 je pravilno upoštevana tudi tožnikova mladost in neizkušenost ter iz tega izvirajoča neprevidnost. Če bi šlo za izkušenega delavca, bi bil delež odgovornosti ponesrečenega večji.

Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo ustreza merilom po 200. in 203.čl. ZOR. Upoštevane so vse okoliščine, od katerih je odvisna pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, tako zlasti trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter ostale nevšečnosti med zdravljenjem, trajanje in intenzivnost strahu, duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Ustrezno so upoštevane posebnosti primera, posebno tožnikova mladost, po drugi strani pa tudi okviri, ki jih v primerljivih zadevah postavlja sodna praksa.

Glede na navedeno je bilo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno materialno pravo tako glede ugotovitve deležev odgovornosti strank, kot tudi glede določitve denarne odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).