Jedro

Navodilo ne predvideva vrednotenja nizkih gradenj, zato take gradnje ne morejo biti element samostojnega vrednotenja podjetja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.2000, s katero je ta ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (v tem postopku stranke z interesom) in odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 2.2.1999 ter ji zadevo vrnila v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ med drugim odločil, da je zavezanec, Slovenski odškodninski sklad, d.d. L. dolžan iz naslova denacionalizacije izročiti obveznice izdane v ta namen, v višini 239.373 DEM v korist upravičenih H. in A.P., v času podržavljenja jugoslovanska državljana oziroma državljana Republike Slovenije, za zaplenjeno premoženje - obrtno proizvodno in trgovsko podjetje, za katerega obstajajo ovire za vrnitev v naravi.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da je prvostopni upravni organ pravilno vodil postopek denacionalizacije kot denacionalizacijo podjetja in z delno odločbo z dne 2.2.1999, zoper katero ni bila vložena pritožba, že določil odškodnino za nepremično in premično premoženje. Strinja se s stališčem tožene stranke, da komunalna infrastruktura podržavljene žage (makadamska dovozna cesta, interna makadamska cesta, in betonski podstavki) ne more biti element samostojnega vrednotenja podjetja. Pritrjuje tožniku, da so bile infrastrukturne gradnje del zaplenjene žage, brez katerih ne bi mogla obratovati in so povečale njeno tržno vrednost. Vendar pa, kar je v svojih odločbah pojasnilo že ustavno sodišče, v postopku denacionalizacije ni zagotovljeno vračanje premoženja po njegovi polni vrednosti, temveč je urejeno glede na dejanske okoliščine ob podržavljenju in glede na finančne zmožnosti družbe. Sporne komunalne gradnje so predstavljale komunalno opremo žage, kakršno je pogojevala dejavnost, ki se je na žagi opravljala. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93-odločba US, št.65/93-odočba US,26/0, Navodilo) ne predvideva, da bi se take gradnje ovrednotile. Zato se strinja s presojo tožene stranke, da so pomenile obliko komunalne opremljenosti zemljišča, ovrednotenega kot komunalno opremljenega stavbnega zemljišča. V korist tožnika pa je odločitev prvostopnega organa, ki ji pritrjuje tožena stranka, da vrednost dekovilskih tirov ni ovrednotena v sklopu nezazidanega stavbnega zemljišča. Glede na to, da iz poročila izvedenca, ki je cenil premično premoženje, izhaja, da naj bi v cenitvi upošteval tudi tir, vagonete tirnice in kretnice za tir, bo treba v ponovnem postopku najprej ugotoviti, kaj je še predmet vrednotenja. Toženi stranki pritrjuje tudi glede pojasnila v zvezi s samim vrednotenjem, da ponovno vrednotenje za premoženje, katerega vrednost je bila ugotovljena že v času podržavljenja, ni predvidena. Lahko pa tisti, ki zatrjuje, da te denarne vrednosti ne ustrezajo realnim vrednostim ob podržavljenju, vrednost izkaže po določbi 5. člena Navodil. Tožnik v pritožbi navaja, da odškodnina za vrnjeno premoženje ne bo presegla 18,3 % vrednosti premoženja. Če sodišče prizna obstoj in vrednost spornih objektov, jih ne more izločiti iz lastnine in nato odločiti, da niso predmet ocenjevanja. Meni, da so Navodila sestavljena pomanjkljivo, saj jih ni mogoče uporabljati v vseh primerih odvzetega premoženja. Poglavje 5 (Objekti) v 18. členu obravnava samo objekte visokih gradenj, ni pa v njem zaslediti metodologije za ocenjevanje vrednosti nizkih gradenj. Podzakonski akti ne smejo omejevati z zakonom pridobljene pravice, zato Navodila ne morejo biti osnovni, edini ter obvezni materialni predpis za oceno odškodnine po ZDen. Ker z Navodili ni mogoče ocenjevati vseh objektov odvzetega premoženja, so neusklajena z ZDen in zato neuporabna v obravnavanem primeru. Podlaga za odločanje v zadevi je zato v 1. in 6. odstavku 44. člena v zvezi z 2. odstavkom 85. člena ZDen.

Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sporni objekti predstavljajo obliko komunalne opremljenosti zemljišča in je zato njihova vrednost že obsežena v vrednosti zemljišča. Po njegovih izračunih gre za odvzeto industrijsko zemljišče z večjimi vlaganji v objekte nizkih gradenj, ki so bila bistveno višja od vrednosti zemljišča, v katerega so bila vgrajena. Zato vrednosti spornih objektov ni mogoče vključiti v vrednost odškodnine za komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka, Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje denacionalizacija premoženja, v upravnem postopku obravnavanega kot infrastruktura žage "A.P., Parna žaga in eksport lesa, L/K". Tožena stranka je v upravnem postopku na zahtevo Slovenske odškodninske družbe odpravila odločbo prvostopnega upravnega organa, ker naj premoženje ne bi bilo vrednoteno v skladu z Navodili. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da je izvedenec v nasprotju z Navodili komunalno infrastrukturo žage posebej vrednotil. Glede na to, da Navodilo ne predvideva, da bi se take gradnje posebej vrednotile, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je njihova vrednost obsežena v vrednosti zemljišča, ovrednotenega kot komunalno opremljenega zemljišča in ne morejo biti element samostojnega vrednotenja podjetja. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo tožnika zavrnilo.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Denacionalizacija res pomeni popravo krivic, ampak le v postopku in na način, kot ga ureja ZDen. Zato v postopku denacionalizacije ni zagotovljeno vračanje premoženja v njegovi polni vrednosti.

Zagotovljeno je lahko vračanje premoženja glede na dejanske okoliščine ob podržavljenju in finančne zmožnosti družbe. Zato ne more biti pravno pomembno, da višina odškodnine, ki jo bo tožnik prejel, po njegovih zatrjevanjih, ne bo presegla 18,3% vrednosti podržavljenega premoženja. Tožnik zmotno meni, da Navodilo ne more podlaga za oceno odškodnine. V postopku denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja po določbah 44. člena ZDen in po podzakonskih aktih, izdanih na njegovi podlagi. Zato je v postopku denacionalizacije Navodilo edina in obvezna podlaga, na kateri je izdelana metodologija vrednotenja. V obravnavani zadevi se zato pri vrednotenju premoženja ne morejo upoštevati tiste gradnje, ki jih Navodilo ne predvideva. Glede na obvezno uporabo Navodil zato ni pravno pomembno, da naj bi bila, po izračunu tožnika, vrednost spornih objektov, ki so pomenili komunalno opremo žage, večja od vrednosti komunalno opremljenega zemljišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.